Jedro

Pravica do plačila za delo, ki ga je tožeča stranka kot podizvajalka opravila na podlagi kooperantske pogodbe, je relativna, obligacijska pravica, ki učinkuje med njo in njeno pogodbeno stranko, to je izvajalcem gradbenih del (148. člen ZOR). Tožeči stranki se je le izvajalec gradbenih del zavezal, da ji bo za njeno delo plačal in ji je za to tudi odgovarjal. Ostale osebe, ki se k temu niso zavezale, po splošnih pravilih obligacijskega prava tožeči stranki niso dolžne zagotavljati pravičnega plačila za njeno delo. Izjemo predstavlja 612. člen ZOR, ki podizvajalcu pod določenimi pogoji omogoča direktno tožbo proti naročniku (ki je v pogodbenem razmerju z izvajalcem, ne pa tudi s podizvajalcem).

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izvajalcu poravnala vsa izvedena dela po izstavljenih situacijah, tožeča stranka plačila za svoje delo ne more več zahtevati neposredno od tožene stranke na podlagi 612. člena ZOR.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je od tožene stranke kot investitorja in naročnika gradbenega objekta - osnovne šole ... zahtevala plačilo za delo, ki ga je opravila kot podizvajalec. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek za plačilo 5,079.003,00 SIT (sedaj 21.194,30 EUR) v celoti zavrnilo. Proti sodbi sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in pred sodiščem druge stopnje storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje, oziroma, da razveljavi obe sodbi sodišč nižjih stopenj in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v uvodu revizije uveljavlja v postopku pred sodiščem druge stopnje storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ker pa v obrazložitvi teh kršitev ne opredeli, preizkus izpodbijane sodbe v tej smeri ni mogoč (371. člen ZPP).

6. Z revizijo ni dovoljeno izpodbijati v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato Vrhovno sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb, s katerimi tožeča stranka izpodbija dejanske ugotovitve o dogovorjenem sistemu plačevanja za delo, ki ga je opravila kot podizvajalec in o obstoju terjatev družbe C. d.o.o. iz M. do tožene stranke. Utemeljenost tožbenega zahtevka je presojalo izključno na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo tudi sodišče druge stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka naročnik in investitor gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del pri izgradnji osnovne šole ... Gradbeno pogodbo po sistemu „ključ v roke“ je sklenila z družbo C. d.o.o. iz M. (v nadaljevanju izvajalec). Izvajalec je za dobavo in montažo jeklene konstrukcije telovadnice sklenil kooperantsko pogodbo s tožečo stranko (kot podizvajalcem). Za zavarovanje plačila po tej pogodbi je tožeča stranka s toženo stranko in izvajalcem podpisala dogovor o odstopu terjatev. Izvajalec se je zavezal, da bo obveznosti do tožeče stranke (podizvajalca) v letu 1998 sukcesivno pokril s cesijo terjatev, ki jih bo imel do tožene stranke (naročnika) kot dolžnika po sklenjeni gradbeni pogodbi (iz naslova dospelih mesečnih obračunskih situacij). Izvajalec je s tožečo stranko 16. 11. 1998 podpisal pogodbo o odstopu terjatve do tožene stranke v višini 2,050.007,00 SIT (sedaj 8.554,53 EUR), 24. 12. 1998 pa pogodbo o odstopu terjatve do tožene stranke v višini 2,878.996,00 SIT (sedaj 12.013,84 EUR). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila tožena stranka od 16. 11. 1998 do 29. 1. 1999 v razmerju do izvajalca v preplačilu (zadnji odstavek na šesti strani sodbe sodišča prve stopnje) in tako ob sklenitvah navedenih dveh cesijskih pogodb do izvajalca ni imela nobenih dolgov (prvi odstavek na sedmi strani sodbe sodišča prve stopnje). Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izvajalcu poravnala vsa izvedena dela po izstavljenih situacijah (drugi odstavek na osmi strani sodbe sodišča prve stopnje).

8. Tožeča stranka je preostanek plačila za opravljeno delo, ki ga ni dobila, s tožbo zahtevala od naročnika in investitorja gradbenega objekta. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da ni utemeljen ne na podlagi navedenih pogodb o odstopu terjatve do izvajalca, ne na podlagi 612. člena ZOR, niti na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka v reviziji navaja, da je stališče sodišč nižjih stopenj, po katerem tožena stranka, ki uporablja plodove njenega dela, za to ni dolžna nič plačati, nesprejemljivo. Navaja, da je tožena stranka ves čas ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. To, da je tožena stranka nekomu plačala preveč, pa po mnenju tožeče stranke ne more biti v njeno breme, saj je sama svoje delo brez reklamacij korektno opravila.

9. Pravica do plačila za delo, ki ga je tožeča stranka kot podizvajalka opravila na podlagi kooperantske pogodbe, je relativna, obligacijska pravica, ki učinkuje med njo in njeno pogodbeno stranko, to je izvajalcem gradbenih del (148. člen ZOR). Tožeči stranki se je le izvajalec gradbenih del zavezal, da ji bo za njeno delo plačal in ji je za to tudi odgovarjal. Ostale osebe, ki se k temu niso zavezale (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožena stranka k temu ni zavezala – četrti odstavek na peti strani sodbe sodišča prve stopnje), po splošnih pravilih obligacijskega prava tožeči stranki niso dolžne zagotavljati pravičnega plačila za njeno delo. Izjemo predstavlja 612. člen ZOR, ki podizvajalcu pod določenimi pogoji omogoča direktno tožbo proti naročniku (ki je v pogodbenem razmerju z izvajalcem, ne pa tudi s podizvajalcem). Podizvajalec se lahko s terjatvami, ki jih ima do izvajalca, obrne neposredno na naročnika (s katerim ni v pogodbenem odnosu) in od njega zahteva, da mu terjatve izplača iz (pripoznane) vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje izvajalcu. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izvajalcu poravnala vsa izvedena dela po izstavljenih situacijah, tožeča stranka plačila za svoje delo ne more več zahtevati neposredno od tožene stranke na podlagi 612. člena ZOR.

10. Neposredno plačilo naročnika (tožene stranke) podizvajalcu (tožeči stranki) brez vmesnega člena – izvajalca, je omogočal tudi zgoraj navedeni dogovor o odstopu terjatev. Izvajalec naj bi tožeči stranki namesto plačila za opravljena dela odstopal terjatve, ki naj bi jih imel do naročnika gradbenega objekta (tožene stranke) na podlagi začasnih situacij. V tej pravdi vtoževani terjatvi naj bi bili na tožečo stranko (namesto plačila za delo opravljeno po kooperantski pogodbi) preneseni 16. 11. 1998 in 24. 12. 1998. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v trenutku odstopa nista obstajali, saj izvajalec na dan odstopov do tožene stranke ni imel nobene terjatve. Ker nihče ne more na drugega prenesti več pravic kot jih ima sam, je pravilen zaključek, da tožeča stranka od glavnega izvajalca pogodbeno ni pridobila nobene terjatve do tožene stranke.

11. Pravila o neupravičeni pridobitvi ne utemeljujejo zahtevka tožeče stranke proti toženi stranki. Tožeča stranka ni z ničemer obogatena, ker je vsa gradbena dela plačala. Plačala jih je izvajalcu, s katerim je sklenila gradbeno pogodbo po sistemu „ključ v roke,“ oziroma tistim podizvajalcem, katerim je le ta veljavno odstopil svoje terjatve do nje.

12. Ker tožeča stranka ni izkazala podlage, na kateri bi ji bila tožena stranka dolžna plačati 5,079.003,00 SIT (sedaj 21.194,30 EUR), je sodba o zavrnitvi njenega zahtevka materialnopravno pravilna. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

13. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.