Jedro

V primeru, ko gre za legalizacijo že zgrajenega objekta z obstoječim odmikom, ki se ga vidi v naravi, veljavni urbanistični red pa odmika niti ne predpisuje, le-ta ne more biti bistveni pogoj gradnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1187/99-14 z dne 24.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 21.6.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote R., Oddelka za okolje in prostor z dne 29.1.1997, s katero je prvostopni upravni organ izdal investitorju J.K. lokacijsko dovoljenje za legalizacijo zgrajenega gospodarskega poslopja - hleva na zemljišču par. št. 379/1 k.o. Sp. G. pod v odločbi navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo sporno lokacijsko dovoljenje izdano na podlagi Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora občine R. (območje izven TNP) (Uradni list RS, št. 73/94, v nadaljevanju Uredba). Ugotavlja, da je dovoljenje glede na pravno podlago zakonito, saj je po 3. členu Uredbe meja območja, ki ga obravnava, določena tudi po parceli št. 379/1 k.o. Sp.G., ki se v lokacijskem dovoljenju navaja kot parcela posega. Pojasnjuje, da so prostorski ureditveni pogoji za sanacijo degradiranega prostora v sistemu urbanističnega načrtovanja posebna vrsta prostorskega izvedbenega akta. Uvedeni so bili s 16. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93, v nadaljevanju novela ZUN), z namenom, da se legalizirajo posegi v prostor, ki po sicer veljavnem prostorskem izvedbenem aktu niso bili dovoljeni, če so njihovi investitorji v zakonitem roku to zahtevali in plačali nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora (76. a člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list SRS, št.18/84,37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90,78/90,18/93 in 44/97, ZUN) in če je predhoden preizkus potrebnosti in možnosti sanacije legalizacijo dopuščal. V predloženih upravnih spisih je dokazilo, da je investitor obravnavanega posega plačal nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Pojasnilo je, da so se predmetni prostorski ureditveni pogoji za sanacijo degradiranega prostora nanašali na konkretne že izvedene posege, za katere je bil izveden preizkus potrebnosti in možnosti sanacije glede na predpisane kriterije (4. člen Navodila za pripravo prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora, Uradni list RS, št. 56/93, Navodilo). Glede na izpolnjevanje kriterijev je bila za posege, za katere je bilo ocenjeno, da je legalizacija dopustna s pogojem sanacije, predlagana projektna rešitev sanacije. Zavrnilo je ugovore, ki se nanašajo na samo legalizacijo (kolikor je to že vsebina Uredbe), ker splošni akt ni predmet presoje v upravnem sporu in se njegova ustavnost in zakonitost presojata v posebnem postopku. Zavrnilo pa je tudi ugovore, ki se nanašajo na izdajo konkretnega upravnega akta. Sodišče sicer razume njuno bojazen, da se bo zaradi legaliziranega posega poslabšalo njuno življenjsko okolje, vendar je bilo že v postopku priprav prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora v okviru sanacijskih rešitev ocenjeno, da se lahko prekomerni vplivi legaliziranega posega preprečijo z izgradnjo vodotesnega gnojišča. Takšen pa je tudi pogoj, ki ga je v poprejšnjem soglasju z dne 13.4.1995 določil Zdravstveni inšpektorat, G. enota, ki je po mnenju sodišča tisti organ, ki je v lokacijskem postopku dolžan v splošnem interesu varovati s predpisi varovane dobrine glede na sanitarne normative. Učinkovitost predpisanega pogoja pa zagotavljajo tudi standardi, ki veljajo za gradnjo (v konkretnem primeru strokovno navodilo o urejanju gnojišč in greznic, Uradni list SRS, št. 10/85, na katerega se lokacijsko dovoljenje tudi sklicuje) in bodo obdelani v gradbenem dovoljenju. Ker iz drugih listin v priloženih upravnih spisih ne izhaja, da bo legalizirani poseg povzročal čezmerno obremenitev okolja in ker tudi tožnika nista predložila nasprotnih dokazov, je sodišče ugovore glede emisij zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi pomisleke v zvezi s pogojem, določenim v lokacijskem dovoljenju, glede požarne varnosti. Ni res, da so v prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora zahtevani samo ustrezno vkopani požarni bazeni, saj je izpolnitev požarno-varstvenih zahtev predlagana z vgraditvijo požarnih bazenov ali z zagotovitvijo zadostne količine vode. To pa po presoji sodišča v konkretnem postopku zavezuje pripravljalca lokacijske dokumentacije in izdajatelja lokacijskega dovoljenja, da tem sanacijskih predlogom določijo ustrezno strokovno neoporečno rešitev. Utemeljen pa je ugovor, da bi prvostopni organ moral opraviti obravnavo. A ker sta t ožnika kljub temu imela možnost sodelovati v postopku in sta to možnost tudi izkoristila (v predloženih upravnih spisih so njune pripombe in pritožbe z dne 20.11.1995), nenazadnje pa sta imela možnost seznaniti se z gradivom tudi ob javni razgrnitvi v postopku priprave Uredbe, sodišče ocenjuje, da ta kršitev ni takšna, da bi lahko vplivala na odločitev in bi bilo zaradi nje treba odločbo odpraviti.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi. Sklicujeta se na tožbene navedbe in navajata, da sodišče prve stopnje ni v celoti presojalo vseh tožbenih navedb, niti ni obrazložilo, zakaj jih je štelo za neutemeljene. Prezrlo je tudi, da sta v predlogu izrecno zahtevala razpis ustne obravnave v primeru kakršnekoli nejasnosti zaradi zaščite njunih pravnih interesov. V zvezi s prostorskimi ureditvenimi pogoji za sanacijo degradiranega prostora za Občino R. (sanacijski PUP) navajata, da le-ti niso zajeli tistih elementov, ki bi po že obstoječi zakonodaji morali zaščititi njune pravice. Ugotovljena ni bila niti točna opredelitev bližine objektov, saj se je odmik ugotavljal kar na splošno, kar pa ni dopustno. Glede na navedeno bi moralo prvostopno sodišče uporabiti določilo 156. člena Ustave Republike Slovenije. V zvezi z izdanimi soglasji poudarjata, da jim je veljavnost že zdavnaj potekla. Že v tožbi sta opozarjala, da je bilo zdravstveno soglasje podano zelo pavšalno. Kritizirata tudi požarno soglasje inšpekcijskega organa, ker ne povzema ukrepov oziroma pogojev kot sanacijski PUP. Dispozitiv izpodbijane odločbe ne določa nobenega odmika, ki bi veljal za požarno varnost na splošno. Bistvo spora pa je v tem, da nista imela nobene možnosti pravočasno vplivati na sanacijsko rešitev, saj ju je upravna enota o tem obvestila šele leta 1995, ko je bil že izdelan sanacijski PUP. Ponovita že v tožbi uveljavljan ugovor, da bi odmik moral biti določen v ustreznih planskih ali splošnih aktih, ali pa konkretno določen glede na stanje konkretnega spora. Ker ta odmik ni bil tako določen, tudi ni vsebovan v dispozitivu lokacijske odločbe. Uveljavljata tudi ugovor kršitve pravil postopka in navajata, da prvostopni upravni organ ni ravnal pravilno, ko je zahteval samo pisne pripombe, ne da bi strankam omogočil določeno pomoč oziroma pouk, kot je to določal 5. člen in 14. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Postopek bi moral voditi po določbi 8. in 143. člena ZUP/86, ki sta v neposredni pravni povezanosti s 135. in 159. členom ZUP/86. Nezakonita oziroma neutemeljena pa je tudi presoja sodišča, da sta imela tožnika možnost seznanitve z gradivom v javni razgrnitvi in da zato ta kršitev ni takšna, da bi lahko bistveno vplivala na odločitev za odpravo odločbe. Sodišče prve stopnje je v celoti prezrlo tudi ostale tožbene razloge, ki so se nanašali na predložitev dokaza po priči V.P., da gre -za viseč teren na tistem kraju, kjer naj bi bila vkopana greznica. Z morebitno gradnjo greznice bi prišlo do posedanja zemljišča, to pa bi vplivalo na njuno zgradbo. Vpliv pa bi imelo tudi na podtalnico na konkretnem območju in na vodovodno omrežje. Vse te navedbe so bile že v tožbi izrecno predočene z namenom, da se vsaj v sodnem postopku z razpisom obravnave, ki je bila izrecno predlagana, ugotovijo vsa sporna dejstva, po potrebi z izvedencem. Zlasti, ker sta se istočasno sklicevala, da bi zaradi istih -razlogov moral obravnavo razpisati že upravni organ prve stopnje in v postopek po uradni dolžnosti vključiti tudi izvedenca.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Izpodbijano lokacijsko dovoljenje je bilo izdano na podlagi Uredbe v zvezi s 16. členom novele ZUN. Po navedeni zakonski določbi za območje posegov v prostor iz 11. člena tega zakona (nedovoljeni poseg) sprejme občina (če jih ne sprejme občina, pa jih z uredbo sprejme vlada) prostorske ureditvene pogoje za sanacijo degradiranega prostora. Gradivo se sprejme kot sprememba in dopolnitev veljavnih prostorskih izvedbenih aktov ali kot samostojen akt, ki v svojih sestavinah nadomešča veljavne prostorske izvedbene akte, v obeh primerih pa se šteje tudi za spremembo in dopolnitev prostorskih sestavin dolgoročnega plana republike in občine. V Uredbi so taksativno našteta območja, kjer so bili nezakonito izvršeni posegi v prostor, ki jih navedeni predpis legalizira. V meji območja, ki ga obravnava akt legalizacije, je tudi parc. št. 379/1 k.o. Sp.G. Upravni organ je zato pravilno uporabil navedeno Uredbo, ki je pravna podlaga za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da tožnika v tem upravnem sporu ne moreta uspeti z ugovori, ki se nanašajo na Uredbo. Predmet tega upravnega spora je lokacijsko dovoljenje za legalizacijo zgrajenega gospodarskega poslopja - hleva, ne pa postopek sprejemanja Uredbe ter njena vsebina.

Pritožbeni ugovor, da je izrek izpodbijane odločbe pomanjkljiv, ker v njem ni določen odmik, ni utemeljen. Praviloma je odmik res določen v izreku lokacijskega dovoljenja. Toda v primeru, ko gre za legalizacijo že zgrajenega objekta z obstoječim odmikom, ki se ga vidi v naravi, veljavni urbanistični red pa odmika niti ne predpisuje, le-ta ne more biti bistveni pogoj gradnje. Ker je bilo k lokacijskemu dovoljenju dano soglasje zdravstvenega in požarnega inšpektorja, tožnika ne moreta uspeti niti z ugovorom, da je odmik sporen zaradi požarno-varstvenih razlogov. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov, ki jih imata tožnika v zvezi z navedenima soglasjema. Glede na to, da dajejo strokovne ocene o vplivu posega na okolje za to posebej pooblaščene fizične oziroma pravne osebe, ki morajo izpolnjevati določene zakonske pogoje (2. odstavek 55. člena ZUN), pritožbeno sodišče ne dvomi o podani oceni v tej zadevi pooblaščenih pravnih oseb (Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije ter Inšpektorata Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami). In ker tožnika niti nista predložila nasprotnih dokazov, je pritožbeno sodišče presodilo, da je tudi ta ugovor neutemeljen. Če pa sporni objekt ne ustreza pogojem, določenim v lokacijskem dovoljenju, je to lahko podlaga za ukrepanje inšpekcijskih služb. Ugovor v zvezi s kršitvijo pravil postopka pred prvostopnim upravnim organom (ker ni opravil ustne obravnave) je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Iz enakih razlogov ga zavrača tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljen pa je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu s tem, ko ni opravilo glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS). V predmetni zadevi sta tožnika v tožbi sicer predlagala, da sodišče v primeru nejasnosti razpiše ustno obravnavo. Nista pa konkretno navedla, v čem naj bi bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, zaradi česar naj bi bila glavna obravnava potrebna. Po presoji pritožbenega sodišča dejstvo neoprave glavne obravnave ni vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe in zato tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS).

V tožbi predlagani dokaz za zaslišanje V.P., ki naj bi izpovedal, da gre za ilovnat oziroma drseč teren na kraju, kjer naj bi bila vkopana greznica, ki ga tožnika v pritožbi ponovita, je nedovoljena novota (3. odstavek 14. člena ZUS), zato na odločitev v zadevi nima vpliva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.