Jedro

Ker je tožnik tožbo, s katero je uveljavljal plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, vložil po poteku 18-mesečnega prekluzivnega roka, ki ga za vložitev tožbe določa Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo z dne 17. 2. 2014 (zaradi plačila 5.000,00 EUR s pripadki) ter mu naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 273,50 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sklepa izhaja, da je tožnik tožbo, s katero je uveljavljal plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, vložil po poteku 18-mesečnega prekluzivnega roka, ki ga za vložitev tožbe določa Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju: ZVPSBNO) v drugem odstavku 20. člena. Rok 18. mesecev je potekel 24. 10. 2013, tožnik pa je tožbo vložil 17. 2. 2014. 2. Zoper sklep se pritožuje tožnik. V pritožbi meni, da je odločitev nepravilna, nepoštena in nezakonita ter da krši 13. točko Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o pravici do uveljavljanja učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi sodnimi oblastmi. To velja sploh, ker naj bi morala biti pritožba vložena „po pooblaščencu stranke, ki je odvetnik“, kar je popoln nesmisel. Sploh pa bi ga moralo sodišče v celoti oprostiti „sodne takse“, ker je že dalj časa brez dela oziroma brez denarnih sredstev oziroma med drugim na prestajanju daljše kazni zapora, zato je logično brez vsakršnih denarnih sredstev za plačilo sodnih taks. Zato je pravni nesmisel in pravno sprenevedanje tudi, da mora toženki povrniti stroške postopka (kot zapornik na prestajanju dolgoletne zaporne kazni, brez pravice do dela in brez denarnih sredstev). Tako ravnanje je nezakonito v škodo tožnika, saj je v skladu z zakonom upravičen do popolne oprostitve stroškov pravdnega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po prvem odstavku 274. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) izda sodišče po predhodnem preizkusu tožbe sklep, s katerim se tožba zavrže, če se ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. In prav za tak primer gre v obravnavani zadevi. Pravico do sodnega varstva je tožnik seveda imel, a je zamudil rok za njeno uveljavljanje, zaradi česar so neutemeljene pritožbene trditve, da mu je odvzeta pravica do sodnega varstva v obravnavani zadevi.

5. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede stroškovne odločitve s sklicevanjem na dejstvo, da tožnik prestaja daljšo zaporno kazen ter da nima sredstev za plačilo stroškov postopka. Navedene okoliščine namreč pri odločitvi o stroških postopka niso pravno pomembne. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP) oziroma ji mora povrniti povzročene stroške (prvi odstavek 156. člena ZPP), pri čemer ni pomembno, ali sredstva za izpolnitev navedene stroškovne obveznosti ima ali nima. Izpodbijana stroškovna odločitev je tako povsem pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožba glede navedenega pa neutemeljena.

6. Pritožbene trditve glede „taksne oprostitve“ pa so nerazumljive, kajti predmet odločanja ni bila morebitna obveznost plačila sodnih taks. Pritožbeno sodišče, ki kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev, ki jih mora na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP upoštevati po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, kot tudi ne morebitne napačne uporabe materialnega prava, je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj tožnik stroškov pritožbenega postopka ni uveljavljal.