Jedro

Oseba, ki je umrla, preden je bila vložena vloga, ne more biti stranka v upravnem postopku in se ta v njenem imenu ne more več začeti.

Izrek

Tožba zoper 2. in 3. točko izreka sklepa Upravne enote Radovljica št. 351-28/2010-14 z dne 16. 6. 2011 se zavrže. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Radovljica je zavrgla tožničino vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Z 2. točko izreka ni ugodila tožničini prošnji za podaljšanje roka za dopolnitev, s 3. točko izreka pa ni ugodila njeni prošnji za prekinitev postopka. V obrazložitvi prvostopenjski upravni organ navaja, da je tožnica 25. 1. 2010 vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo gradnje investitorja A.A. in da je bilo vlogi poleg projektne dokumentacije priloženo investitorjevo pooblastilo z dne 3. 7. 2007 ter pisna izjava tožnice, da je investitor pokojni od 16. 3. 2009. V vlogi z dne 22. 2. 2010 je tožnica predlagala prekinitev postopka. Upravni organ je tožnico 18. 5. 2010 pozval, naj vlogo v roku 5 dni dopolni s soglasjem pravnih naslednikov, tožnica pa je z vlogo z dne 24. 5. 2010 prosila za podaljšanje roka. Ker tožnica pooblastila ni predložila ne v roku, ne do dneva odločitve, je upravni organ vlogo kot nepopolno zavrgel. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je med postopkom B.B. dala izjavo, da preklicuje pooblastilo pokojnega A.A. in vsa ostala pooblastila. Zato ni ugodil predlogu za podaljšanje roka in predlogu za prekinitev postopka.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi svoje odločitve pritrjuje razlogom prvostopenjskega organa, razen v delu, ki se nanaša na razloge za 3. točko izreka.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijani sklep in odloči o stvari, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Upravnemu organu očita, da je svojo odločitev oprl na nepravnomočen sklep o dedovanju in da je zato nezakonito zavrnil njen predlog za podaljšanje roka za dopolnitev vloge in za prekinitev postopka. Navaja, da je sporen obseg zapuščine in dejstvo, ali je premoženje, ki je predmet tega upravnega postopka, predmet zapuščine po pokojnem A.A., saj je dala zahtevo za ločitev tega dela iz zapuščine. Trdi, da je v tem upravnem postopku stranka sama kot lastnica in posestnica tega dela nepremičnine, zato naj bi bilo od predhodnega vprašanja odvisno, ali je kakršnokoli pooblastilo sploh potrebno. Meni, da je stališče drugostopenjskega organa, da se upravni postopek sploh ni začel in da ga zato ni mogoče prekiniti, napačna. Že dejstvo, da je sodelovala v zapuščinskem postopku, naj bi utemeljevalo njen položaj stranke v tem upravnem postopku. Ker je upravi organ z istim sklepom, s katerim je zavrnil njena predloga za podaljšanje roka in za prekinitev postopka, ne da bi počakal na pravnomočnost teh odločitev, zavrgel njeno vlogo, naj bi upravni organ absolutno bistveno kršil določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe – v nadaljevanju ZUP).

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

K 1. točki izreka Tožba zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa ni dopustna.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko (meritorno) odločitev o materialnopravno določeni pravici, tudi če gre za sklepe.

Sodišče glede na vsebino tožbe ugotavlja, da tožnica izpodbija cel sklep, torej tudi odločitvi, da se ne ugodi njenemu predlogu za podaljšanje roka za dopolnitev vloge in da se ne ugodi predlogu za prekinitev postopka. V tem delu pa gre za akt procesne narave, s katerim ni odločeno o tožničini zahtevi. Po prvem in drugem odstavku 226. člena ZUP-UPB2 (Uradni list RS, št. 24/06 s spremembami in dopolnitvami) se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oziroma se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z izvedbo postopka in se o njih ne odloča z odločbo. V delu, ki se nanaša na 2. in 3. točko izreka, torej izpodbijani sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč gre za odločitev o procesnem vprašanju. Glede na navedeno v tem delu ne gre za upravni akt, s katerim se posega v tožničin pravni položaj v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Poleg tega v obravnavanem primeru ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Ker je tožba v tem delu vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K 2.točki izreka V preostalem delu tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je odločitev o zavrženju vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jo je 25. 1. 2010 vložila tožnica (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Iz izpodbijanega sklepa in listin v upravnem spisu je razvidno, da je tožnica vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja vložila v imenu A.A. kot investitorja in ne v svojem imenu, kot skuša to uveljavljati v tožbi. Res je tožnica vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja predložila izjavo, v kateri je navedla, da je A.A. že pokojni, vendar se je sklicevala na pooblastilo, ki ji ga je dal in menila, da pooblastilo s smrtjo ni prenehalo. Tudi v vlogah, s katerimi je tožnica predlagala prekinitev postopka in podaljšanje roka za dopolnitev vloge, je tožnica navajala, da je pooblaščenka pokojnega A.A. Določbe 57. člena ZUP pa tudi ni mogoče razlagati na način, kot jo razlaga tožnica.

V imenu mrtve osebe namreč ni mogoče vložiti vloge. V skladu s prvim odstavkom 42. člena ZUP je stranka v postopku fizična ali pravna oseba.

Oseba, ki je umrla, preden je bila vložena vloga, ne more biti stranka v upravnem postopku in se ta v njenem imenu ne more več začeti. Tožnica se zato v tem postopku s procesnim pooblastilom A.A. ni mogla več pravno veljavno izkazati za pooblaščenko. Po določbah ZUP lahko (poslovno sposobna) stranka v postopku nastopa sama, ali pa določi pooblaščenca. Določba 57. člena ZUP, po kateri pooblastilo ne preneha, če stranka izgubi procesno sposobnost, pa se nanaša le na pooblastilo za zastopanje, ki ga v nekem upravnem postopku pooblaščencu da procesno sposobna stranka. Gre torej za položaj, ko stranka procesno sposobnost izgubi med postopkom, in ne za položaj, ko stranka procesne nesposobnosti nima že ob uvedbi postopka.

Zato je v obravnavanem primeru upravni organ tožnico po nepotrebnem pozival na dopolnitev vloge. Ker premoženje v trenutku smrti preide na dediče, bi tožnica zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja lahko vložila le v njihovem imenu. Če pa je tožnica menila, da je sama upravičena vložiti zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, bi to morala storiti v svojem in ne v tujem imenu. To še vedno lahko stori, saj izpodbijana odločitev o zavrženju vloge z dne 25. 1. 2010 ne pomeni, da je upravni organ odločil o tožničini pravici, da v svojem imenu zahteva izdajo gradbenega dovoljenja.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje o zavrženju vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jo je tožnica vložila 25. 1. 2010 v imenu A.A., pravilna in zakonita, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu. Zato je sodišče tožbo na podlagi tretje alineje 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je podlaga za navedeno odločitev, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožnica uveljavlja (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).