Jedro

Če davčni organ ugotovi prihodke, ki jih davčni zavezanec ni napovedal, te prihodke prišteje k napovedanim, napovedani odhodki pa se povečajo le, če zavezanec predloži dokumentacijo o odhodkih, ki odpadejo na tako povečan prihodek (2. odstavek 45. člena ZDoh).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 10/98-7 z dne 21.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 60/97 in 56/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 4.12.1997, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Davčnega urada P., Izpostava O. z dne 12.8.1996. Z navedeno odločbo je bil tožniku odmerjen davek od dohodkov za leto 1995, doseženih z opravljanjem dejavnosti, v znesku 9.588.169,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno odločila. Tožnik je v napovedi za odmero davka napovedal 63.590.876,00 SIT prihodka, 61.176.048,00 SIT odhodkov in 500.203,00 SIT dobička. V odmernem postopku je bil ugotovljen prihodek v znesku 88.006.002,00 SIT, odhodek v znesku 61.304.496,00 SIT in dobiček v znesku 23.573.256,00 SIT. Ugotovitve v odmernem postopku izhajajo iz ugotovitev inšpekcijskega pregleda poslovanja za leto 1995, opravljenega po vložitvi davčne napovedi. V pregledu je bilo ugotovljeno, da tožnik v poslovnih knjigah ni evidentiral vsega prometa, ki ga je ustvaril v letu 1995. Ni evidentiral prihodkov od prodaje trgovskega blaga (142.632.00 SIT) in od prometa v zvezi z nakupom in prodajo živine kmetom (24.415.126,00 SIT). V 2. odstavku 45. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95, 44/96, v nadaljevanju ZDoh) je določeno, da v primeru, ko davčni organ ugotovi prihodke, ki jih zavezanec ni napovedal, te prihodke prišteje k napovedanim prihodkom, napovedani odhodki pa se povečajo le, če zavezanec predloži dokumentacijo o odhodkih, ki odpadejo na tako povečan prihodek. Take dokumentacije tožnik v inšpekcijskem niti v odmernem postopku ni predložil, čeprav je bil k temu pozvan. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni imel možnosti sodelovanja v upravnem postopku. Tožnik je bil z vsebino zapisnika seznanjen, saj izhaja iz njegove vsebine, da nanj ni imel pripomb in da ga je podpisal. Listine, ki jih je predložil tožbi, predstavljajo, po presoji sodišča prve stopnje, tožbeno novoto in jih ni mogoče upoštevati, ker je imel tožnik v upravnem postopku možnost njihove predložitve, pa jih ni predložil na zahtevo davčnega organa niti skupaj s pritožbo, s katero je celo zatrjeval, da je njegova davčna napoved pravilna in verodostojna. Tožbena novota je tudi tožbena navedba, da naj bi bil dokumente založil ob selitvi trgovine.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. Predlaga, da Vrhovno sodišče prekine odločanje o pritožbi do odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevi, ki se o oceni ustavnosti 2. odstavka 45. člena ZDoh vodi pod opravilno številko U-I 397/98, v nadaljevanju postopka pa pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik zatrjuje kršitve ZUS, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo listin, priloženih tožbi, niti se ni posebej opredelilo do tožbenih zatrjevanj, da prvostopna odločba nima obrazložitve, ker ne povzema vsebine ugotovitev inšpekcijskega pregleda.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 3. odstavka 14. člena ZUS, ki določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožnik v upravnem postopku imel možnost navajati dejstva in predlagati dokaze. Po podatkih upravnih spisov, na katere se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje, ga je davčni organ že v pozivu z dne 11.3.1996, opozoril, da vložena davčna napoved oziroma bilanca stanja ne ustreza vsebini, ki jo določa Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95). Na zahtevo davčnega organa je dne 27.6.1996 in 4.7.1996 predložil dokumentacijo o poslovanju za leto 1995, ki je bila podlaga za inšpekcijski pregled, dne 15.7.1996 pa še tri listine. Zapisnik mu je bil vročen 29.7.1996, prvostopna odločba pa 14.8.1996. V obrazložitvi prvostopne odločbe je navedeno, da je zapisnik sestavni del obrazložitve, kar pomeni, da je tožnik imel možnost ugovarjati njegovi vsebini v pritožbi zoper prvostopno odločbo. Tožnik je pritožbo vložil in kot je navedlo že sodišče prve stopnje, ni ugovarjal vsebini zapisnika oziroma ugotovitvam inšpekcijskega pregleda. Pritožba ne vsebuje nobenih listin, tudi ne navedbe, da še obstajajo listine, da pa jih iz kakšnega razloga ni mogoče predložiti. Zato se pritožnik ne more z uspehom sklicevati na to, da v inšpekcijskem in upravnem odmernem postopku ni imel možnosti navajanja dejstev niti predlaganja dokazov. Da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecne opredelitve do tožbenih zatrjevanj v zvezi z zakonitostjo prvostopne odločbe ni bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Vsebina odločitve izpodbijane sodbe in njena obrazložitev, da je odločba tožene stranka zakonita in pravilna, kaže na to, da je sodišče prve stopnje štelo za takšno tudi prvostopno odločbo.

Tudi nista utemeljena pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ju pritožnik pojasnjuje z nepravilno uporabo določbe 2. odstavka 45. člena ZDoh. Ni mogoče pritrditi pritožbenim zatrjevanjem, da naj bi upravna organa odločila na podlagi neustavne določbe. Določba 2. odstavka 45. člena ZDoh je bila v času odločanja v upravnem postopku del veljavnega prava. Da ni v neskladju z ustavo se je pozneje, na tožnikovo pobudo, opredelilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-397/98 z dne 21.3.2002. Iz navedene odločbe izhaja stališče, da je ustavno dopustna omejitev dokaznih sredstev na listinsko dokumentacijo oziroma na listinske dokaze v primeru, ko davčni organ ugotovi prihodke, ki jih zavezanec ni napovedal. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.