Jedro

Pri vrednotenju spornih izjav je v primerih kot je obravnavani (ki se nanašajo na svobodo novinarskega izražanja) pomembno izhodišče, razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Zahteva po dokazovanju slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih zato za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis). Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Tudi, če sporna izjava vsebuje neresnična dejstva, še ne pomeni, da je posameznik izključen iz pravice do svobode izražanja, če je imel utemeljene razloge, da je verjel v resničnost tistega, kar je zapisal. Pri tem je treba presoditi, ali je novinar ravnal v dobri veri in skladu z novinarsko etiko ter profesionalno skrbnostjo.

Skladno s sodno prakso ESČP je treba pri presoji "utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov" upoštevati več okoliščin oziroma kriterijev za presojo skrbnosti. Tako je preverjanje informacij pri nasprotni strani odvisno od okoliščin posameznega primera, po mnenju pritožbenega sodišča predvsem od tega, ali so bile obtožbe predstavljene na razumno uravnotežen način in ali so bili na voljo drugi, zanesljivi viri ter kako hudi so bili očitki v izjavi (ali ta predstavlja razžalitev). Navedene kriterije je treba presojati predvsem v luči novinarjevega vedenja v času pisanja sporne izjave.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki poleg z izpodbijano sobo že priznanih 3.408,37 EUR še 710,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, je pa dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, v znesku 954,52 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna neresnično in žaljivo izjavo v mediju „A.si“, v katerem je bil dne 21. 1. 2019 objavljen članek z naslovom: „X“ in v katerem se trdi, da je B. v Bosni svojim konkurentom podvojil ceno za distribucijo športnih kanalov, da bi povečal bazo svojih naročnikov, preklicati, v 15 dneh pod izvršbo“ (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarno odškodnino zaradi posega v ugled in dobro ime pravne osebe v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo“ (II. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 3.408,37 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev ustavnih pravic ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da celotnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, hkrati pa toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Zoper sodbo oziroma sklep o stroških (III. točka izreka) se je pritožila tudi tožena stranka zaradi bistvene kršite določb pravdnega postopka in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter spremeni III. točko izreka tako, da tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov toženi stranki v višini 4.118,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa tožeči stranki naloži tudi plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Glede pritožbe tožeče stranke**

5. Pritožba ni utemeljena.

_O sporu_

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zahteva preklic izjave v članku z naslovom „X“, objavljenim v mediju A.si in tiskani izdaji časopisa A., ki ga je napisala novinarka tožene stranke C. C. Poleg preklica izjave zahteva tudi denarno odškodnino zaradi posega v njen ugled in dobro ime. Predmet presoje je naslednji zapis v navedenem članku: _»V Bosni se je ta zgodba že odvila; svojim konkurentom je B. podvojil ceno za distribucijo športnih kanalov. Ti so to podražitev prenesli na naročnike. Slednji so se odzvali racionalno in spremenili naročniške pakete ter prešli k B_.« Po navedbah tožeče stranke novinarka družbi očita nepoštena in nemoralna pa tudi nezakonita dejanja, tj. namen manipulacije in izkoriščanje tržnega položaja. Vsak povprečen bralec razume zapis v članku na način, da je tožeča stranka premišljeno podvojila ceno konkurentom za določene kanale z namenom povečati število svojih naročnikov. S slednjo izjavo je novinarka hudo posegla v tožničin ugled in dobro ime. Kršila je tudi 3. člen Kodeksa Društva novinarjev Slovenije (v nadaljevanju Kodeks), saj pred objavo članka ni pridobila tožničine izjave. Hkrati pa je nedopustno posegla v njen ugled in dobro ime tudi z izjavo o D. D., ki se glasi: _„Prepustiti televizijska programa z najbolj gledanima informativnima oddajama na milost in nemilost zadolženemu poslovnežu, ki bi iz njiju ustvaril sredstvi za doseganje svojih poslovnih in političnih ciljev, ne bi državljanom prineslo nič dobrega.“_

7. Tožena stranka zahtevku nasprotuje z navedbami, da je v dopustnih mejah izvrševala svobodo (novinarskega) izražanja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Novinarka tožene stranke je obravnavala in z vidika medijskega pluralizma, svobode medijskega ustvarjanja in nadzora nad informacijami vrednotila morebitne posledice monopolizacije medijskega trga. Po navedbah tožene stranke je njen komentar odziv na odstop od namere družbe E., ki obvladuje pretežni delež medijskega trga na Balkanu, za nakup dveh najbolj gledanih slovenskih programov Y. in Z. Osrednji sporočilni pomen spornega novinarskega prispevka, kot ga razume povprečen bralec, je zgolj v tem, da je z vidika medijske svobode dobra novica, da družba E., ki je v Sloveniji lastnica komunikacijskega operaterja B., ne bo kupila medijske družbe F., pod katero program oddajata Y. in Z., saj so si od te naložbe obetali zgolj monopolni položaj na tržišču, kar bi ogrozilo medijsko svobodo kot izjemno pomemben element demokratične družbe. Nesporno je, da je tožeča stranka podvojila ceno za distribucijo športnih kanalov ter da je vodilna operaterka v BiH. Novinarka v članku nikakor ne trdi, da je tožeča stranka podvojila ceno konkurentom z namenom širiti bazo svojih naročnikov. Prav tako navedba, da je tožeča stranka podražila cene in da so naročniki spremenili svoje pakete, ne more biti žaljiva. Iz prispevka niti dobesedno niti implicitno ne izhaja, da bi novinarka tožeči stranki, ki je sicer relativno javna oseba, očitala zlorabo položaja, nepošteno poslovno prakso in nemoralno ravnanje z namenom povečati dobiček. Novinarka je imela zadostno dejstveno podlago glede navedb, ki se nanašajo neposredno na tožečo stranko, saj so o tem potekali postopki pred pristojnimi organi v BiH, prav tako pa so o tem poročali različni mediji. Navedbe glede poslovneža D. D. (da gre za razvpitega in zadolženega poslovneža) se ne nanašajo neposredno na tožečo stranko, temveč na družbo E. Sporni članek predstavlja komentar z oporo v resničnem dejstvenem substratu in ne vsebuje hudih obtožb na tožničin račun.

_**Pravna podlaga**_

8. Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago uporabilo ustrezne določbe Obligacijskega zakonika – OZ (147., 187. in 183. člen), Ustave (15. in 39. člen), Evropsko konvencijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin – EKČP (10. člen) in sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), uporabljivo v obravnavani zadevi. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravno podlago, kot jo je v izpodbijani sodbi sistematično navedlo sodišče prve stopnje (točka 7 do 11 obrazložitve), in dodaja, da je glede na navedeno pravno podlago za ugotovitev odgovornosti tožene stranke v obravnavanem primeru ključno naslednje.

9. Sodišče mora najprej izvesti tehtanje med človekovimi pravicami v koliziji (pravica do osebnega dostojanstva tožeče stranke in pravica do svobode izražanja tožene stranke). Pri tem mora upoštevati merila, ki jih je v ta namen izoblikovalo ESČP.1 Nato mora ustrezno ovrednotiti posamezna merila oziroma okoliščine in vsaki od pravic v koliziji dati ustrezno težo.2 Pri vrednotenju spornih izjave je v primerih kot je obravnavni (ki se nanašajo na svobodo novinarskega izražanja) pomembno izhodišče, razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Zahteva po dokazovanju slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih zato za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih _(sufficient factual basis)_. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Tudi, če sporna izjava vsebuje neresnična dejstva, še ne pomeni, da je posameznik izključen iz pravice do svobode izražanja, če je imel utemeljene razloge, da je verjel v resničnost tistega, kar je zapisal. Pri tem je treba presoditi, ali je novinar ravnal v dobri veri in skladu z novinarsko etiko ter profesionalno skrbnostjo.3 Kriteriji za presojo skrbnosti so naslednji: kakšna je bila narava in stopnja „razžalitve“; ali so bili na voljo drugi, zanesljivi viri; ali je novinar opravil razumen obseg raziskovanja, da bi preveril resničnost zgodbe; ali so bile obtožbe predstavljene na razumno uravnotežen način in ali je bila prizadeti osebi dana možnost, da se brani.4 _**Uporaba navedenih meril presoje v konkretni zadevi**_ _Kontekst izjave_

10. Vse navedeno je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Pri tehtanju med pravico do osebnega dostojanstva (varstvo ugleda in dobrega imena) tožeče stranke in svobodo izražanja tožene stranke je najprej sporno izjavo postavilo v kontekst, v katerem je do sporne izjave prišlo. In sicer je do sporne izjave prišlo v širšem kontekstu razprave o možnih posledicah povezovanja (koncentracije) družbe E. (preko družbe G.) in F., pod katero spadata televizijski postaji Y. in Z. Članek predstavlja novinarkin odziv na neprodajo družbe F. skupini E., ki ima v lasti (očitno preko drugih družb) tako slovenski kot tudi bosanski B. (tožeča stranka). Novinarka je v članku opozarjala na nevarnost monopola posameznih medijev, s spornim zapisom pa je želela prikazati, kaj se je v podobnem primeru zgodilo v BiH. Pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, da se je treba strinjati s toženo stranko, da ima monopolizacija medijskega trga pomembne učinke na delovanje demokratične družbe z možnostjo omejevanja medijske svobode in krnitvijo pravice javnosti do informiranja. Razprava, ki se nanaša na koncentracijo podjetij na medijskem in telekomunikacijskem trgu v RS ter na njene učinke, ter v zvezi s tem podana ilustracija „dejanske moči medijev“, je tako zagotovo v javnem interesu in tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da sporno pisanje ne predstavlja kritičnega pisanja, ki bi prispevalo k javni razpravi v demokratični družbi in gre zgolj za diskreditacijo posameznika.

_Vrednotenje spornih izjav – izjava o dejstvih ali vrednostna sodba_

11. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru presodilo, da prispevka novinarke ni mogoče opredeliti kot neizpodbitne izjave o dejstvih, temveč kot vrednostno sodbo, saj iz celotnega (zgoraj navedenega) konteksta prispevka izhaja, da gre za komentar novinarke oziroma za predstavitev stališča oziroma mnenja novinarke o obravnavani temi in da navedbe v slednjem ne morejo biti podvržene testu resničnosti (prim. točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Tožeča stranka se v obravnavani pritožbi z navedenim ne strinja. Navaja, da sporna izjava v članku predstavlja trditev o dejstvih, ki so preverljiva. Po njenem mnenju ne more biti sporno, da trditev o zvišanju cen v članku predstavlja dejstvo in ne vrednostno sodbo.

13. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da je trditev o zvišanju cen v sporni izjavi dejstvo in ne mnenje oziroma vrednostna sodba. Navedeno je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (glej točko 24 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi trditev o tem, da se je povečalo število naročnikov pri tožeči stranki, predstavlja trditev o dejstvih. Morebitna novinarkina povezava med temi dejstvi (v sporni izjavi zapisano, da so se naročniki odzvali _»racionalno«)_, pa predstavlja njen komentar oziroma vrednostno sodbo, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je treba sporno besedilo, s katerim je novinarka opozorila na vzročno-posledično povezavo med podražitvijo cen konkurentom na eni strani in povečanjem števila naročnikov na drugi, razumeti v kontekstu celotnega članka kot vrednostno sodbo. Predvsem glede na to, da je šlo (kot že ugotovljeno) za izjave v okviru razprave v javnem interesu, ki jih je v skladu s sodno prakso ESČP mogoče prej opredeliti kot vrednostne sodbe kot trditve o dejstvih.5 Kot je poudarilo sodišče prve stopnje članek oziroma sporna izjava predstavlja vrednotenjsko publicistično besedilo, v katerem je novinarka vrednotila dogodek na podlagi različnih informacij o nekem pojavu oziroma dogodku, kar izhaja tako iz oblike, stila pisanja in uporabljenega besedišča, da je prispevek zasnovan kot komentar pa je potrdila tudi zaslišana novinarka (glej točko 17 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja tudi, da so trditve tožeče stranke same s seboj v nasprotju, saj po eni strani izpostavlja, da sporni zapis novinarke predstavlja trditev o dejstvih, po drugi strani pa pojasnjuje, da je sporni zapis žaljiv in da predstavlja negativno vrednostno sodbo delovanja tožeče stranke, pri čemer je treba upoštevati celoten kontekst članka. Če bi bili očitki tožeče stranke utemeljeni in bi bilo sporno izjavo res mogoče razumeti kot očitek tožeči stranki za zlorabo položaja, nepošteno poslovno prakso in nemoralno ravnanje z namenom povečati dobiček (kar ne drži in bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve), bi šlo lahko zgolj za vrednostno sodbo in ne trditev o dejstvih, saj ta že pojmovno ne morejo biti žaljiva.

_Profesionalna skrbnost_

15. Ker se torej sporna izjava uvršča med vrednostno sodbo oziroma komentar, je v nadaljevanju treba odgovoriti na vprašanje o obstoju zadostne podlage za zapisano sporno izjavo in s tem povezano profesionalno skrbnostjo novinarke (točka 20 obrazložitve izpodbijane sodbe).

16. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je standard „utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov“ izpolnjen le, če v primeru, kakršen je obravnavni, pridobljene informacije novinar pred objavo poskuša preveriti pri nasprotni stranki in pri morebitnih objektivnih virih (sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-91/02, ki naj bi jo sodišče prve stopnje napačno razlagalo).

17. Po mnenju pritožbenega sodišča dolžnost preverjanja informacij pri nasprotni stranki ni izrecno določena. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tudi iz odločbe Up-91/02 ne izhaja, da velja absolutna predpostavka preverjanja izjave pri nasprotni stranki (niti te predpostavke ne zahteva ESČP), temveč je navedeno Ustavno sodišče vezalo na okoliščine konkretnega primera. Ustavno sodišče je namreč zapisalo, da ker ni sporno, da novinarka informacij (da oškodovanka iz V. ni prinesla nobene zdravstvene dokumentacije ter da si zdravniki oškodovanke niso več nikoli upali pregledovati sami) ni preverila niti v zdravstveni dokumentaciji, niti pri oškodovanki, in je, kot je sama izpovedala, pisala le na podlagi navedb zdravnikov (glede pridobitve zdravstvene dokumentacije iz V. pa je celo, kot ugotavlja sodišče, vedela, da jo oškodovanka ima), je utemeljen sklep, da _v teh okoliščinah_6 svobode izražanja po 39. členu Ustave novinarka ni uresničevala na način, ki ne bi nedopustno posegel v oškodovankine pravice iz 35. člena Ustave (točka 7 obrazložitve).7 Tudi skladno s sodno prakso ESČP je treba pri presoji „utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov“ upoštevati več okoliščin oziroma kriterijev za presojo skrbnosti. Tako je preverjanje informacij pri nasprotni strani odvisno od okoliščin posameznega primera, po mnenju pritožbenega sodišča predvsem od tega, ali so bile obtožbe predstavljene na razumno uravnotežen način in ali so bili na voljo drugi, zanesljivi viri ter kako hudi so bili očitki v izjavi (ali ta predstavlja razžalitev). Navedene kriterije je treba presojati predvsem v luči novinarjevega vedenja v času pisanja sporne izjave.8

18. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju zadostne podlage v dejstvih _(sufficient factual basis)_ oprlo na izpoved novinarke B. B., ki je podprta s predloženimi članki iz različnih portalov. Iz vsebine predloženih člankov, katerih vsebino je korektno povzelo sodišče prve stopnje (točka 19 obrazložitve), izhaja, da je imela novinarka zadostno dejansko podlago za zaključek, da je tožeča stranka podvojila cene in da je prišlo do povečanja števila naročnikov. Pri tem pa iz njene izpovedi izhaja, da utemeljeno ni mogla vedeti, sklepati ali posumiti, da bi bile navedbe na teh portalih kakorkoli sporne, ker je šlo za relativno stare objave, na portalih so bile vsaj že slabo leto, nikoli niso bile preklicane in nikjer ni bilo objavljenega nobenega popravka. Šlo je za več portalov z enakimi navedbami, pri čemer je utemeljeno verjela, da so ostali novinarji opravili svoj del posla in preverili izjave. Kot utemeljeno izpostavlja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, lahko skladno s sodno prakso ESČP zadostno dejstveno podlago predstavljajo tudi objave v medijih, na podlagi katerih si lahko posameznik ustvari mnenje o določeni zadevi.9 Na tej podlagi je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je novinarka utemeljeno verjela v resničnost zapisanega ter je ravnala profesionalno in v dobri veri.

19. Pritožba nadalje izpostavlja tudi očitek, da Ustavno sodišče v odločbi Up-91/02 (poleg pridobivanja izjave od druge stranke) omenja objektivne vire, ne pa morebitnih t. i. rumenih medijev. V obravnavanem primeru se je novinarka po mnenju tožeče stranke sklicevala na članke, ki so neverodostojni, saj gre za tabloide in zato niso zahtevali popravkov, je pa D. D. vložil tožbo pred švicarskim sodiščem (o vsem tem je predlagala zaslišanje priče H. H.). Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita, da se do njenih argumentov ni opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako pa ni zaslišalo predlagane priče in tako kršilo njeno pravico iz 22. člena Ustave.

20. Glede na ugotovljeno, da je novinarka utemeljeno verjela v resničnost zapisanega v člankih, ki so bili objavljeni že več kot eno leto in niso bili preklicani, bi tožeča stranka morala konkretizirano pojasniti, zakaj članki niso verodostojni. Tega pa ni pojasnila niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi. Zgolj navedba, da gre za „rumene medije“ in da je D. D. vložil tožbo pred švicarskim sodiščem ne zadošča. Predlog tožeče stranke, da se v zvezi z navedenim kot dokaz zasliši priča H .H., pa ne more nadomestiti ustreznih trditev v zvezi z verodostojnostjo. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti navedenega dokaza in tako ni kršilo pravice tožeče stranke iz 22. člena Ustave.

21. Prav tako po mnenju pritožbenega sodišča z obravnavano zadevo ni primerljiva sodba ESČP _Thoma proti Luksemburgu,_ na katero se sklicuje tožeča stranka in navaja, da bi se novinarka lahko razbremenila odgovornosti za poseg v človekove pravice, če bi v članku navedla, da gre za citat (ker je informacije o sporni izjavi pridobila v drugih člankih). V citirani zadevi je ESČP presojalo situacijo, ko je pritožnik v svojem prispevku povzel žaljiv zapis drugega avtorja, sodišče pa je presodilo, da bi se odgovornosti lahko razbremenil, če bi se od žaljive izjave distanciral in navedel, da gre za citat.10 Ker toženi stranki ni bilo očitano, da ni citirala _žaljivih_ navedb tujih medijev, pritožbene navedbe, da bi se novinarka lahko na tak način razbremenila odgovornosti, v obravnavni zadevi niso pomembne.

22. Tudi sicer ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sporna izjava objektivno žaljiva ter pomeni hudo obtožbo. Pritožnica navaja, da se ji s sporno izjavo očita zlorabo položaja, nepošteno poslovno prakso in nemoralno ravnanje z namenom povečati dobiček. Četudi novinarka teh izrazov v članku ni uporabila, je treba po njenem mnenju upoštevati celotno sporočilo bralcu ter predhodni očitek v članku, ko je novinarka družbi E. očitala manipulacijo in izkoriščanje tržnega položaja.

23. ESČP dopušča tudi žaljiv ali šokanten način izjavljanja. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne zajema žaljivih izjav, ki pomeni objestno, samovoljno klevetanje oziroma očrnitev, na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje. Pri vrednotenju vsebine oziroma pomena spornih izjav je odločilno razumevanje povprečnega bralca. Pri tem ni mogoče spregledati konteksta, v katerem so sporne izjave izrečene.11

24. Uporabljenih besed v sporni izjave vsekakor ni mogoče razumeti kot objektivno žaljivih. Povprečen bralec jih namreč ne more razumeti kot napada na tožečo stranko v smislu podcenjevanja, sramotitve, prezira, ipd. Tudi neposrednih obtožb, kot jih očita tožeča stranka (zloraba položaja, nepoštena poslovna praksa in nemoralno ravnanje z namenom povečati dobiček), sporna izjava ne vsebuje. V okviru konteksta celotnega članka je njeno pisanje dovolj objektivno in distancirano, da o hudih obtožbah in žaljivih navedbah ni mogoče govoriti. Kot rečeno objavljeni komentar predstavlja novinarkin odziv in razmišljanje o posledicah možne monopolizacije medijskega prostora v Sloveniji, do katere bi lahko prišlo s prevzemom F. s strani E. V tem kontekstu bi sporne izjave razumel tudi povprečni bralec, saj so bili novinarkini komentarji podani kot prikaz morebitnih posledic, ki jih ima lahko monopolni položaj posamezne družbe na medijskem trgu neke države. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da se v celotnem prispevku neposredno na tožečo stranko nanašajo le navedbe glede povišanja cen distribucije športnih kanalov in povečanja števila naročnikov, v preostalem pa se vsebina komentarja nanaša na družbo E. Kljub temu, da sta družbi povezani, pa ne gre za isti pravni osebi.

25. Tožeča stranka se v pritožbi v zvezi s tem sklicuje še na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 304/2013 (in v zvezi s tem odločbo Ustavnega sodišča Up-366/16), s katero je, kot navaja, Vrhovno sodišče (in Ustavno sodišče) presodilo, da naslov članka „_Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč njegovi stranki SDS_“ za povprečnega bralca pomeni jasno sporočilo, da je tožeča stranka ravnala koruptivno. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim primerom pojasnjuje, da se ta v bistvenem razlikuje z obravnavanim primerom, saj domnevni očitki tožeči stranki v obravnavni zadevi ne predstavljajo očitkov kaznivega dejanja. Kot že sama navaja pritožnica očitki zlorabe položaja nepoštene prakse namigujejo na _„najmanj nemoralno, če ne že protipravno ravnanje“,_ ki pa še ne pomeni kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče pa je v navedeni zadevi odločilo, da trditve spornega članka predstavljajo hude obtožbe, saj so tožeči stranki v navedeni zadevi očitali kaznivo dejanje (podkupovanja).

26. Glede na navedeno tako sporne izjave ne gre subsumirati pod določbo 3. člena Kodeksa in je obravnavati kot „informacije, ki vsebujejo hude obtožbe“ ali „povzemanje hudih obtožb iz drugih medijev ali arhivov“. To pa pomeni, da tudi zaradi navedenega v zvezi z njim novinarki tožene stranke ni bilo potrebno pridobivati odziva.

_Izjave v zvezi z D. D._

27. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da izjave novinarke v članku v zvezi z D. D. krnijo ugled oziroma dobro ime tožeče stranke. Drži sicer, da med neresnične trditve, ki krnijo ugled oziroma dobro ime pravne osebe, spadajo tudi trditve o fizičnih osebah, ki bodisi opravljajo funkcijo v organih te pravne osebe (na primer funkcijo člana uprave ali nadzornega sveta) oziroma druge pomembne funkcije v tej pravni osebi bodisi so pomembni delničarji (kar je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje). Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da članek in stranki sicer omenjata, da je družba E. lastnica tožeče stranke, a iz rednega izpisa iz sodnega registra BiH izhaja, da je lastnica tožeče stranke družba K. S. a. r. l. (priloga spisa A8). Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni pojasnila v kakšni povezavi je s skupino E., da bi sodišče sploh lahko presodilo, ali takšno razmerje opravičuje prisojo odškodnine po 183. členu OZ. Navedenih zaključkov sodišča prve stopnje tožeča stranka tudi v pritožbi izrecno ne izpodbija.

28. Po vsem tako obrazloženem se torej izkaže, da je treba pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da je šlo za kritično pisanje novinarke, ki je - četudi za tožečo stranko neprijetno - še vedno znotraj objektivnih meja dopustnega izražanja, ki ga je tožeča stranka glede na njen položaj v družbi dolžna trpeti (tako v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje pojasnjuje, da besed iz tega prispevka ni mogoče razumeti kot objektivno žaljivih). Novinarka je utemeljeno verjela v resničnost dejstva, da je tožeča stranka podvojila cene in da je prišlo do povečanja števila naročnikov, s tem pa imela zadostno dejstveno podlago za pomislek, ki ga je izrazila v sporni izjavi. Glede na informacije, ki so bile posredovane v predhodno objavljenih medijskih zapisih in pasivnost tožeče stranke v zvezi z njimi, novinarki tožene stranke ni mogoče očitati, da ni ravnala profesionalno in v dobri veri. Prav tako tudi ne, da je tožečo stranko poskušala očrniti, diskreditirati. Meja svobode novinarskega izražanja v obravnavani zadevi ni bila presežena, v ugled in dobro ime tožeče stranke z objavo spornega članka ni bilo poseženo. To pa pomeni, da za preklic izjave po določbi 178. člena OZ ni podlage; enako velja tudi za odškodnino iz 183. člena OZ.

_**Glede oblikovanja zahtevka za preklic izjave**_

29. Pritožba nasprotuje tudi odločitvi sodišča, ki je zahtevek za preklic izjave zavrnilo že po temelju, ker gre za povzetek izjave in ne za sam dobesedni prepis izjave. Pri tem se sklicuje na določbo 178. člena OZ, ki poleg možnosti preklica izjave, sodišču omogoča, da kršitelju naloži, da stori kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino.

30. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da lahko tožeča stranka zahteva preklic le tiste izjave, ki je bila dejansko objavljena in ne zgolj povzetka izjave. Določba 178. člena OZ jasno razlikuje med različnimi možnostmi za odpravo kršitev osebnostne pravice. Sodišče je ne glede na pooblastilo 178. člena OZ, ki mu daje na razpolago različne možnosti za odpravo kršitev osebnostne pravice, vezano na zahtevek stranke (2. člen ZPP). Ker iz tožbenega zahtevka jasno izhaja, da tožeča stranka zahteva _preklic izjave,_ zahtevka ni mogoče razlagati na način, ki ga omenja tožeča stranka (da zahteva, da kršitelj stori kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino).

31. Glede na vse navedeno pritožba tožeče stranke ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

**Glede pritožbe tožene stranke**

32. Pritožba je utemeljena.

33. Tožena stranka utemeljeno sodišču prve stopnje očita, da ji je priznalo premalo pravdnih stroškov. Iz točke 31 in 32 obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je sicer pravilno uporabilo pravila 154. in 155. člena ZPP, je pa napravilo očitno računsko pomoto, saj je 1 odstotek materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) odmerilo od 2.135 točk, namesto od 4.225 točk. Prav tako pritožba utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 22-odstotnega DDV, čeprav je pooblaščenka tožene stranke davčna zavezanka.

34. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje dobljeni vrednosti stroškov 3.135,00 EUR moralo poleg pravilno ugotovljenih 2 odstotka materialnih stroškov (12,00 EUR), prišteti še 1 odstotek materialnih stroškov nad 1.000 točk v višini 25,35 EUR in 22-odstotni DDV (v višini 697,92 EUR), skupno s stroškom prevodom listin (248,56 EUR) tako 4.118,83 EUR (in ne 3.408,37 EUR). Sodišče je za to pritožbi tožene stranke ugodilo in izrek v izpodbijani III. točki sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz izreka te odločbe.

**Glede pritožbenih stroškov**

35. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenih stroškovnikih in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke za pritožbo tako znašajo 100 točk za nagrado za redno pravno sredstvo (tar. št. 22/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve in sodna taksa za pritožbo v višini 40,80 EUR, skupaj 115,46 EUR. Potrebni stroški tožene stranke za odgovor na pritožbo pa znašajo 1.125 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 22/1 OT), 2 oziroma 1 odstotek materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj 839,06 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 954,52 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov za posvet s stranko, ker te storitve nimajo narave samostojne storitve, ampak so že vključene v nagrado za sestavo vlog.12 1 Merila ESČP, na katera se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, so naslednja: prispevek k razpravi v splošnem interesu; kako poznana je oseba; predhodno ravnanje osebe; metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; vsebina, oblika in posledica objave; teža naloženih sankcij. 2 Glej odločbo US Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 (točka 15 obrazložitve) in Up-407/17 z dne 14. 12. 2016 (točka 17 obrazložitve), ki se obe sklicujeta na sodbi velikega senata ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji (št. 2) (točka 109 do 113 obrazložitve) in Axel Springer AG proti Nemčiji (točka 89 do 95 obrazložitve). 3 Sodba ESČP Flux proti Moldaviji (št. 6), točka 26 obrazložitve. 4 Glej sodbo VS RS II Ips 61/2017. 5 Npr. sodbe ESČP v zadevah Instytut Ekonomichnykh Reform, Tov proti Ukrajini (točka 45 obrazložitve), Jerusalem proti Avstriji (točka 44 obrazložitve), Tavares de Almeida Fernandes and Almeida Fernandes proti Portugalski (točka 56 obrazložitve) in druge. 6 Poudarilo višje sodišče. 7 Tako tudi sodba VSL I Cpg 389/2021. 8 Glej sodbo ESČP Flux proti Moldaviji (št. 6) (točka 26 obrazložitve) in sodbo Pedersen and Baadsgaard proti Danski (točka 78 obrazložitve). 9 Glej sodbo ESČP Tavares de Almeida Fernandes and Almeida Fernandes proti Portugalski (točke 70, 71 obrazložitve). 10 Sodba ESČP Thoma proti Lukesmburg (točka 64 obrazložitve). 11 Glej sodbo US Up 614/15, ki se sklicuje na sodbi ESČP v zadevah Oberschlick proti Avstriji (št. 2) in Mladina, d. d. proti Sloveniji. 12 Primerjaj VSL Sodba II Cpg 453/2020, VSL Sodba I Cpg 224/2020, VSL Sklep II Cp 1055/2018 in druge.