Jedro

Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti (92. člen OZ), vendar ugovor obravnava v okviru trditvene podlage, ki jo ponudijo stranke.

V obravnavanem primeru je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor – pogodba - z elementi mandatne (v odnosu med tožnico in prvo toženko) in posredniške (v odnosu med tožnico in drugo toženko) pogodbe, ki sta jo toženki po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravilno izpolnili. Obstoj izpolnjenega pogodbenega temelja izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi.

Tožnica se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, sprejetih na podlagi njene izpovedbe, zavestno odločila za tvegano naložbo pri tuji družbi in toženkama v ta namen izročila denar. Splošno znano je, da je poslovanje finančnih institucij (tudi tistih s sedežem v tujini) podrobno predpisano in nadzorovano, pa tudi to, da so obljubljeni visoki donosi v kratkih rokih znamenje zelo tveganih naložb, ki zelo verjetno ne prinesejo zatrjevanih dobičkov. Pri sklepanju tveganih pravnih poslov se zato od vsakega povprečno skrbnega vlagatelja pričakuje, da pred vlaganjem preveri tveganost naložbe, najmanj pa to, da sam preveri tudi kredibilnost neznane tuje finančne institucije, ki ji zaupa svoj denar, oziroma sprejme možnost, da lahko tvegan posel prinese tudi izgubo. Če tožnica ni preverila varnosti svoje tvegane naložbe, mora sama nositi posledice (škodo).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v stroškovnem delu spremeni tako, da se v točki IV. izreka znesek pravdnih stroškov:

"2.362,44 EUR" pravilno glasi: "2.289,24 EUR" in

v točki V. izreka znesek: "2.775,91 EUR" pravilno glasi: "2.702,70 EUR".

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka prvi toženi stranki v višini 640,50 EUR in drugi toženi stranki v višini 653,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v tistem delu, ko je tožnica od toženk zahtevala solidarno plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.000,00 EUR od 10. 4. 2012 (sklep pod točko I izreka).

2. S sodbo je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek zoper toženki za solidarno plačilo zneska 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2012 (točka II izreka) in podredni zahtevek zoper toženki za plačilo zneska 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2012 (točka III izreka). Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške prve toženke v znesku 2.362,44 EUR in pravdne stroške druge tožene stranke v višini 2.775,91 EUR, vse v 15 dneh, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti (točki IV in V izreka).

3. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP.

Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženkama pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Navaja, da je sodba pomanjkljiva, da neutemeljeno niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi, da ni dokazne ocene, da je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, posledično je napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišču očita, da je v pretežnem delu obrazložitve povzelo le navedbe pravdnih strank, dokazne ocene pa ni napravilo. Ni pojasnilo, katere dokaze je zavrnilo. Ne drži, da med pravdnima strankama ni bilo sporno dejansko stanje. Razlogi si nasprotujejo, jih ni, nerazumljiv je tudi izrek sodbe, razlogov o odločilnih dejstvih ni.

Zmotna je dokazna ocena, da prva toženka ni bila predstavnica družbe P. Vztraja pri svoji nasprotni dokazni oceni in meni, da je to dejstvo dokazano z listino v prilogi A3 in pričami B. J., M. S. Pomanjkljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje je vodila v napačno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava.

Napačna je dokazna ocena in presoja o zatrjevani neupravičeni obogatitvi toženk in o njuni obljubi donosa in plačila tožnici. Toženki sta tožnici predstavili poslovanje družbe P., ki je vlagateljem denarnih sredstev zagotavljala varne in donosne naložbe z donosi. Že pojmovno je jasno, da sta bili obljubljena tako donos kot tudi plačilo zneska. Življenjsko pričakovano je, da pravdne stranke o prepričevanju in dogovarjanju tega niso nikamor zapisale. Vendar so to potrdile priče in izhaja iz listine ... z dne 9. 2. 2012. Nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje so protispisne (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

Ker obljube ni mogoče izkazati s pisno dokumentacijo, potrdile pa so jo zaslišane priče, bi moralo sodišče verjeti tožeči stranki glede prepričevanja, lažnih obljub in zatrjevanja toženih strank o plačilu v roku dveh mesecev s 40 % donosom. Znižati bi bilo treba dokazni standard na stopnjo verjetnosti. Sodišče je napravilo napačno in pomanjkljivo dokazno oceno, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in napačno ugotovilo dejansko stanje, kar je povzročilo napačno uporabo materialnega prava.

Napačni so zaključki sodišča, da ravnanje toženk ni imelo znakov kaznivega dejanja goljufije, ker je bil kazenski postopek zoper njiju ustavljen. Tožnica je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Ob ustavitvi kazenskega postopka to ne pomeni, da znaki kaznivega dejanja goljufije niso bili storjeni. Da sta toženki tožnico prevarali na način kot to določa 49. člen OZ, je tožnica izčrpno izkazala v postopku na prvi stopnji. Tožnico sta nedvomno zavedli v zmoto oziroma jo v zmoti držali z namenom, da bi jo napeljali k sklenitvi pogodbe. Pogodba je res nastala, pravdne stranke so se sporazumele o sestavinah, ki so bistvene glede na naravo predmetne pogodbe oziroma situacije. Vendar je pri sklenitvi pogodbe prišlo do napake volje tožeče stranke, toženki, ki sta delovali povezano, pa sta bili neupravičeno obogateni, saj je pogodba nastala v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Da gre za prevaro toženk, kot jo opredeljuje 49. člen OZ, je jasno tudi zato, ker sta obe toženki vedeli za opozorilo Agencije za trg vrednostnih papirjev z dne 21. 12. 2010, da družba P. iz Paname nima dovoljenja za opravljanje investicijskih storitev in poslov v zvezi s finančnimi dokumenti v Republiki Sloveniji in da je ATVP odsvetovala sklepanje poslov s P. Tožnica je v tem razmerju šibkejša pogodbena stranka, tega ni mogla vedeti. Po 83. členu OZ je treba nejasna določila pogodbe razlagati v njeno korist. Zato je upravičena vsaj do povračila vloženega zneska 20.000,00 EUR, podredno do plačila vloženega zneska skupaj s 40 % donosom (28.000,00 EUR). Zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom in moralnim načelom pogodba ni veljavna, zato je treba vrniti vse, kar je bilo v pogodbi s strani pogodbenih strank dano oziroma pridobljeno.

Nepravilni so zaključki sodišča, da je bila tožnica tista, ki se je sama odločila za vložitev v P. ter da se nepričakovani rezultat ne more naprtiti v škodo toženk. Res se je tožnica na koncu za dejansko vložitev denarja odločila sama, vendar sodišče pri tem ne upošteva materialnopravnih določb o pomembnosti in učinkovanju volje oziroma napakah volje ter nagibu predmetne pogodbe. Ni opredelitev, katera načela OZ naj bi zapovedovala, da bi morala tožeča stranka škodo nositi sama. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je nedokazana trditev tožnice, da naj bi toženki denar porabili zase. Te okoliščine je presojalo že kazensko sodišče, tožnica je predlagala vpogled v kazenski spis, a se sodišče do tega ni opredelilo niti obrazložilo, zakaj je zavrnilo ta dokaz. Zaradi pomanjkljive dokazne ocene je sodba nezakonita.

Napačno in neutemeljeno ter brez dokazne ocene je sodišče zaključilo, da ni dokazano, da bi toženki vedeli oziroma bi morali vedeti, da P. obljubljenega plačila vloženih sredstev in donosa ne bo mogel izpolniti, da ni bilo dokazano, da sta toženki tožeči stranki karkoli prikrivali ali povzročili zmoto, da ni bila dokazana protipravnost njunega ravnanja v smislu odškodninske odgovornosti. Tožnica vztraja, da je med postopkom izkazala, da sta jo toženki prevarali in je pri tožnici ob sklenitvi pogodbe nastala napaka volje. Podana je protipravnost v smislu odškodninske odgovornosti toženk. Sami sta navajali, da sta se zavedali podatka Agencije za trg vrednostnih papirjev, ki je že 21. 10. 2010 opozorila javnost o oporečnem poslovanju P. Od tožnice ni pričakovati več od običajne skrbnosti, saj je bila šibkejša pogodbena stranka. Zaradi pomanjkljive dokazne ocene je napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo.

Pritožnica obširno graja tudi dosojene stroške. Kršeno je pravilo določbe 155. člena ZPP o potrebnosti stroškov za pravdo. Napačno so priznani stroški obema toženkama za preglede zadeve oziroma konferenco s stranko (po 100 točk) ni obrazložena kilometrina, odsotnost iz pisarne in urnina.

Sodišče je napačno določilo paricijski rok za plačilo stroškov (15 dni), ker ni navedlo, od kdaj rok teče. Napačen je tudi pravni pouk sodbe.

Obe toženki sta odgovorili na pritožbo. Predlagata zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevata povrnitev vsaka svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica od toženk vtožuje plačilo oziroma povračilo 20.000,00 EUR (podrejeno 20.000,00 EUR s 40 % donosom, to je 28.000,00 EUR), kar jima je izročila z namenom, da bi ta sredstva vložila kot naložbo v družbo P. iz Paname (v nadaljevanju P.). Tožbeni zahtevek je opirala na več pravnih podlag: na kršitev mandatne pogodbe (766. do 787. člen OZ), na posojilno pogodbo oziroma namensko posojilo (569. do 578. člen OZ), na pristop k dolgu (432. in 433. člen OZ), na neupravičeno obogatenje (190. do 198. člen OZ), na posredniško pogodbo oziroma odgovornost posrednika (844. člen OZ), na neposlovno odškodninsko odgovornost zaradi znakov kaznivega dejanja goljufije v ravnanju toženk in njune prevare po 49. členu OZ (131. člen OZ in 10. člen OZ), na izpolnitev pogodbe – osebne zaveze toženk, da bo denar vrnjen z donosom (prvi odstavek 239. člena OZ), na pogodbeno odškodninsko odgovornost zaradi kršitve pogodbe – dogovora (drugi odstavek 239. člena OZ). Na ničnost (neveljavnost) tipske pogodbe, ki naj bi nasprotovala Ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom (86. člen OZ), in ki bi jo bilo treba razlagati v njeno korist, ker je bila šibkejša stranka (84. člen OZ), ter na kondikcijo (87. člen OZ), se prvič brez opravičila sklicuje šele v pritožbi, kar je prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče sicer pazi na ničnost po uradni dolžnosti (92. člen OZ), vendar tudi ta ugovor obravnava v okviru trditvene podlage, ki jo ponudijo stranke. Tožnica v tej smeri na prvi stopnji ni podala navedb. Nasprotno: sklicevala se je na pogodbo, jo predložila kot dokaz in na njeni podlagi zahtevala izplačilo (izpolnitev), kar pomeni, da jo šteje za veljavno in dopustno. Še v pritožbi se sklicuje na sklenjeno pogodbo (z napakami volje), torej si z navedbami v smeri ničnosti prihaja sama s seboj v nasprotje.

V okviru trditvene in dokazne podlage strank je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva:

– prva toženka kot vlagateljica v P. in druga toženka kot predstavnica P. sta tožnici konec leta 2011 in v letu 2012 predstavili poslovanje družbe P. iz Paname, ki je vlagateljem denarnih sredstev zagotavljala varne in donosne naložbe z donosi (40 %);

– tožnica se je sama in v okviru načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) odločila, da bo denar vložila v P., šlo je za vlaganje v tvegano naložbo z nenormalno velikim zatrjevanim donosom (40%) v roku dveh mesecev;

– tožnica je denar izročila prvi toženki, slednja pa drugi toženki z namenom, da se kot naložba investira v P.;

– toženki tožnici nista ničesar prikrivali, nista tožnice spravljali v zmoto z namenom, da bi tožnica sklenila pogodbo o vlaganju sredstev v P., nista se ji zavezali za vračilo vložka in nista mogli vedeti, da P. vračila vloženih sredstev in donosa ne bo mogla izpolniti;

– tožnica vloženega denarja niti denarja s 40 % donosom ni dobila;

– kazenski postopek zoper toženki zaradi kaznivega dejanja goljufije je bil ustavljen.

Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem procesnem gradivu, je tožbeni zahtevek zavrnilo po vseh zatrjevanih podlagah. Ključne so dejanske ugotovitve, da se je tožnica v okviru prostega urejanja obligacijskih razmerij sama odločila za vložitev sredstev v tujo investicijsko družbo in za spričo nenormalno visokih donosov (40 % v roku dveh mesecev) visoko tvegano naložbo. Navedene okoliščine potrjujejo pravilnost presoje sodišča, da se je upoštevaje običajno skrbnost, na katero se sklicuje v pritožbi (1.odstavek 6. člena OZ), sama morala zavedati visoke tveganosti posla, tudi možnosti neugodnega izida (da vložka z donosom ne bo) in nositi posledice. Ker je bilo ugotovljeno, da sta toženki v njenem poslu sprejeli le zavezo, da bosta v njenem imenu in za njen račun predali njen denar družbi P., kar sta pravilno izpolnili, je pravilna presoja, da tožnica od njiju ne more zahtevati ne izpolnitve pogodbe niti odškodnine zaradi kršitve poslovne obveznosti toženk. Ob ugotovitvah o obstoju pogodbe je zahtevek pravilno zavrnjen na podlagi neupravičene obogatitve, ki jo ugotovljena pogodbena podlaga izključuje (primerjaj 190. člen OZ). Glede na dejanske ugotovitve, ko je ostalo nedokazano zatrjevano protipravno ravnanje toženk v smeri goljufije in prevare, je zahtevek zavrnjen tudi ob pravilni uporabi 131. člena OZ, saj manjka ena od predpostavk za obstoj neposlovne odškodninske obveznosti.

Sprejeta odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljanimi niti z drugimi uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Razlogi sodbe so zadostni, prepričljivi in življenjsko logični. Dokazna ocena je napravljena upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP: po presoji vseh dokazov in ne zgolj tistih, ki bi utegnili koristiti tožnici in jih izpostavlja v pritožbi. Dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovljeno, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema dokazno oceno, razloge in odločitev sodišča prve stopnje, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Z zadostnimi razlogi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno pomembnih trditev in dokazov strank. Toženki v odgovorih na pritožbo upravičeno opozarjata, da so bili izvedeni vsi predlagani dokazi. Obrazložitev zavrnjenih dokazov torej ni bila potrebna. Pri ugotovitvah nespornih dejstev, kot jih je sodišče po obširni trditveni in dokazni podlagi strank povzelo v točkah 30 in 31 sodbe, pritožnica prezre ugotovitev sodišča, da relevantno dejansko stanje o bistvenih okoliščinah sklenitve dogovora med pravdnima strankama ni bilo sporno, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Sporna dejstva pa je v dokaznem postopku raziskalo in pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. O odločilnih dejstvih ima sodba zadostne razloge, ki so medsebojno skladni in omogočajo vsebinski preizkus. Tudi očitanih nasprotij med razlogi in izrekom sodbe ni. Pritožbene očitke o absolutnih bistvenih kršitvah pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je treba zavrniti.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prva toženka ni bila predstavnica ali zastopnica P. Ugotovitve o vlogi prve in druge toženke v točki 32 sodbe v zvezi z dokazno oceno vloge prve toženke v točki 37 sodbe niso v nasprotju z ugotovitvami v točki 31. Tudi ne drži, da sodišče ni ocenilo potrdila z dne 9. 2. 2012. Izrecno je ocenjeno v točki 32 sodbe. Nestrinjanje pritožnice s sprejeto dokazno oceno, da prva toženka ni bila posrednica P., temveč samo vlagateljica in tudi sama oškodovanka, samo po sebi ne predstavlja kršitve 8. člena ZPP. Tudi zaslišanje prič, ki jih izpostavlja pritožba (B. J., M. S.), ob pomanjkanju listinskih dokazov ne daje opore za pritožbeni zaključek, da je bila prva toženka predstavnica družbe P. v smislu posredniške pogodbe (837. člen OZ in naslednji). Bistvo posredniške pogodbe je, da si posrednik prizadeva spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe. Dokazov, da bi prva toženka pogodbeno posredovala za sklenitev pogodb med vlagatelji in družbo P., ni bilo. Po pravilno in popolno ocenjenem razpoložljivem dokaznem gradivu, ko je prva toženka tak položaj izrecno zanikala, ji je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo, da je tožnici predstavljala vlaganje v navedeno družbo zgolj na podlagi lastnih izkušenj kot vlagateljica in da je bila kasneje tudi sama oškodovanka zaradi neuresničenih pričakovanj pri vlaganju v tvegane naložbe. Ugotovljeno medsebojno razmerje med njima, ko se je prva toženka po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnici zavezala zgolj za prevzem njenega denarja in izročitev drugi toženki, bi imelo lahko le znake mandatne pogodbe (766. člen OZ in naslednji), ki jo je prva toženka po ugotovitvah sodišča prve stopnje v celoti pravilno izpolnila.

Izpodbijane ugotovitve v točkah 33. do 35. sodbe, da ne gre za neupravičeno obogatitev, so dejansko in pravno pravilne. Temeljna predpostavka za uporabo splošnega pravila o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ) je obogatitev na škodo drugega brez pravnega temelja. V obravnavanem primeru je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor – pogodba - z elementi mandatne (v odnosu med tožnico in prvo toženko) in posredniške (v odnosu med tožnico in drugo toženko) pogodbe, ki sta jo toženki po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravilno izpolnili. Obstoj izpolnjenega pogodbenega temelja izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi.

Pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala goljufivega ravnanja toženk prevare in njunih obljub o vračilu denarja z visokim donosom. V pritožbi izpostavljene priče o sklenitvi medsebojnega dogovora med pravdnima strankama iz lastnega vedenja niso znale sodišču povedati ničesar. Tudi iz listine z dne 9. 2. 2012 ne izhaja, kakšno je bilo ravnanje toženk pri predstavljanju naložbe denarnih sredstev v P. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo zbrano procesno gradivo in ocenilo, da nepravilnega ravnanja toženk pri predstavljanju naložbe ni bilo. Na očitano procesno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeni očitki o obljubljenih donosih in izplačilu denarja, oprti na listine in priče, v resnici izpodbijajo le (nasprotno) dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ne povedo pa, katera vsebina izvedenih dokazov je napačno povzeta v sodbo. Zato jih je treba kot neutemeljene zavrniti. Navedena procesna kršitev bi bila namreč podana le, če bi sodišče pri ugotavljanju odločilnih dejstev napačno (tehnično) povzelo vsebino listin oziroma izpovedi prič, ne pa, če jih je drugače dokazno ocenilo kot pritožnica.

14.Zmotne so tudi pritožbene navedbe o kršitvah 215. člena ZPP in pritožbeno naziranje, da bi moralo sodišče odločiti na podlagi dokaznega standarda verjetnosti oziroma verjeti tožnici, da sta jo v sklenitev pogodbe prepričali toženki z lažnimi obljubami in zatrjevanjem o plačilu v roku treh mesecev s 40 % donosom. Tožnica je namreč sama zatrjevala in po pravilni oceni sodišča prve stopnje s svojo izpovedbo potrdila, da je bila njena volja toženima strankama izrecno izražena in jasna, in sicer: da se njen denar naloži na račun družbe P. z namenom, da se oplemeniti. Že na tej podlagi se je torej sodišče zanesljivo (in ne le s stopnjo verjetnosti) prepričalo o svobodni volji tožnice za sklenitev tvegane pogodbe. Zato se kot neutemeljene izkažejo tudi vse pritožbene navedbe o prevari toženk in o sklenitvi pogodbe ob napaki volje tožnice, kar naj bi po pritožbenih navedbah vodilo do neveljavnosti pogodbe. Kot je bilo že povedano, v tej smeri na prvi stopnji ni bilo navedb, trditve o ničnosti in izpodbojnosti pogodbe pa si tudi same med seboj nasprotujejo in jih ni mogoče preizkušati.

15.Po tožbenih trditvah, pri katerih tožnica vztraja v pritožbi, naj bi imelo ravnanje toženk znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, zato naj bi toženki tožnici odškodninsko odgovarjali za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo in ugotovilo, da ni dokazano, da bi imelo ravnanje toženk znake kaznivega dejanja goljufije. Kazenski postopek zoper obe toženki zaradi suma navedenega kaznivega dejanja je bil ustavljen zaradi pomanjkanja dokazov. Torej v ravnanju toženk že kazensko sodišče ni ugotovilo znakov očitanega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje goljufije je storjeno, če nekdo z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapelje, da v škodo svojega premoženja nekaj stori ali opusti. Očitano kaznivo dejanje se lahko stori le z direktnim naklepom, storilčevo ravnanje pa mora biti posebej motivirano. Storilec mora imeti namen, da zase ali za koga drugega pridobi protipravno premoženjsko korist oziroma da koga oškoduje. Tudi v pravdi za goljufiv namen toženk ni bilo dokazov, nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

16.Pritožnica z ničemer ne omaje dokazne ocene in zaključka sodišča, da je bila tožnica tista, ki se je prostovoljno in zavestno odločila, da bo vložila denar kot naložbo v družbo P. To priznava tudi v pritožbi. O njeni pravi volji in svobodni odločitvi za tvegani posel se je sodišče prepričalo z njenim zaslišanjem, ki ga je v povezavi z ostalim procesnim gradivom pravilno ocenilo.

17.Prav tako pritožnica ne more omajati dokazne ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje o pravilni izpolnitvi sprejetih pogodbenih obveznosti s strani obeh toženk. Trditve tožnice, da sta izročeni denar porabili zase, so bile v dokaznem postopku ovržene s prepričljivo izpovedbo obeh toženk. Tožnica razen svojega zaslišananja drugih dokazov ni predložila. Izveden je bil tudi z njene strani predlagani dokaz z vpogledom v kazenski spisa II K 8024/2013. Na drugačno dokazno oceno potrdila P. z dne 14. 2. 2012, kot jo je sprejelo kazensko sodišče v postopku, ki se ni končal z obsodilno sodbo zoper toženki, pravdno sodišče glede na načelo proste dokazne ocene (8. člen) ni bilo vezano in se do nje ni bilo dolžno opredeljevati v obrazložitvi sodbe. Sodišču namreč ni treba dokazno oceniti vsakega izvedenega dokaza posebej. Na podlagi četrtega odstavka 324. člena ZPP v obrazložitvi sodbe navede le zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo, ter dokaze in predpise, na katere je samo oprlo sodbo. Pritožbeni očitki o procesnih kršitvah zaradi nepopolne dokazne ocene gradiva iz kazenskega spisa in o neizvedenih dokazih so neutemeljeni.

18.Končno pritožnica izpodbija še ugotovitev sodišča, da tožnica ni dokazala, da bi toženki vedeli oziroma bi morali vedeti, da P. obljubljenega vračila vloženih sredstev in donosa ne bo mogla izpolniti. Za tak zaključek je imelo oporo v izpovedbah pravdnih strank. Pritožbene navedbe, da iz vlog toženih strank nedvoumno izhaja, da sta se zavedali podatka Agencije za trg vrednostnih papirjev, ki je 21. 12. 2010 opozorila javnost o oporečnem poslovanju P., so protispisne. Obe toženki sta trdili in s svojima izpovedbama dokazali, da sta poslovanje družbe P. iz lastnih izkušenj poznali kot uspešno. Zanikali sta zavedanje podatka Agencije za trg vrednostnih papirjev z dne 21. 12. 2010. Tožnica se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, sprejetih na podlagi njene izpovedbe, zavestno odločila za tvegano naložbo pri tuji družbi in toženkama v ta namen izročila denar. Splošno znano je, da je poslovanje finančnih institucij (tudi tistih s sedežem v tujini) podrobno predpisano in nadzorovano, pa tudi to, da so obljubljeni visoki donosi v kratkih rokih znamenje zelo tveganih naložb, ki zelo verjetno ne prinesejo zatrjevanih dobičkov. Pri sklepanju tveganih pravnih poslov se zato od vsakega povprečno skrbnega vlagatelja pričakuje, da pred vlaganjem preveri tveganost naložbe, najmanj pa to, da sam preveri tudi kredibilnost neznane tuje finančne institucije, ki ji zaupa svoj denar, oziroma sprejme možnost, da lahko tvegan posel prinese tudi izgubo. Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da je bila pri sklepanju tveganega pravnega posla premalo skrbna tožnica in ne toženki, čeprav nista omenjali obvestila Agencije za trg vrednostnih papirjev. Če tožnica ni preverila varnosti svoje tvegane naložbe, mora sama nositi posledice (škodo). Ugotovitve in razlogi v tč. 38 in 39 sodbe o premalo skrbnem ravnanju tožnice na eni strani in nedokazanem protipravnem ravnanja toženk na drugi strani so pravilne.

19.Pritožba zoper odločitev o glavni stvari je torej v celoti neutemeljena. Na podlagi pravilno in popolno ocenjenega dejanskega stanja je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen, odločitev pa tudi ni obremenjena z očitanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

20.Delno je utemeljena le odločitev o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo pravdne stroške obeh toženk v zvezi s predpravdnimi opravili, ko je prvi toženi stranki priznalo stroške za pregled zadeve, drugi toženi stranki pa za konferenco s stranko, obema po 100 točk. Navedena opravila so že zajeta v pripravo odgovora na tožbo in posebna odmera nagrade po OT ni utemeljena. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in dosojene odvetniške stroške obeh toženk znižalo za 100 točk po vrednosti točke 0,6 EUR v času odločanja ter za pripadajoči DDV (za 73,20 EUR).

21.V ostalem je tudi pritožba zoper stroške neutemeljena. Stroški so odmerjeni po vloženih stroškovnikih toženk, ki sta v spisu, obrazložitev sodišča prve stopnje pa zadostno utemeljena (vključno za postavke kilometrina, odsotnost iz pisarne in urnina), da jo je mogoče preveriti. Določitev paricijskega roka za plačilo stroškov je skladna s 313. členom ZPP. Podrobnejša obrazložitev ni potrebna.

22.Ker je stroškovna odločitev razen v že obrazloženem obsegu pravilna in ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, jo je v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pritožbeno sodišče potrdilo in zavrnilo pritožbo.

23.Relativne bistvene kršitve 342. člena ZPP zaradi napačnega pravnega pouka (da je treba pritožbo vložiti pisno v dveh namesto pravilno v treh izvodih) ni, ker tak zapis ni vplival na pravilnost in zakonitost sodbe.

24.Ker tožnica ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Zaradi svojega neuspeha mora povrniti toženkama njune stroške pritožbenega postopka. Priglašeni in odmerjeni so po stroškovnikih na list. št. 144 in na list. 153 spisa, upoštevaje OT in vrednost točke 0,6 EUR v času odločanja. Za prvo toženko se nanašajo na sestavo odgovora na pritožbo in pripadajoči DDV (skupaj 640,50 EUR), za drugo toženko pa na sestavo odgovora na pritožbo, pripadajoče materialne stroške in 22 % DDV (653,31 EUR). Tožnica jih mora povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe V nasprotnem primeru bo dolgovala še zakonske zamudne obresti od odmerjenih zneskov.

25.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sprejeta na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 6, 6/1, 10, 49, 86, 92, 131, 190, 239, 239/1, 239/2, 432, 433, 569, 766, 837, 844 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2, 211, 211/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 324, 324/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.