Jedro

Toženka s tem, ko je s svojim Pravilnikom, na katerega napotuje 130. člen podjetniške kolektivne pogodbe, določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.

Določbe toženkinega Pravilnika je tako treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 153,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača razliko v stroških prevoza na delo in z dela za september 2020 v višini 69,20 EUR, za oktober 2020 v višini 62,00 EUR, za november 2020 v višini 47,51 EUR, za december 2020 v višini 52,95 EUR, za januar 2021 v višini 62,00 EUR, za februar 2021 v višini 40,40 EUR, za marec 2021 v višini 65,60 EUR, za april 2021 v višini 54,80 EUR in za maj 2021 v višini 29,60 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za terjatev preteklega meseca do plačila (I. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 336,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka do celote (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: ugodilni del sodbe) se pritožuje toženka in navaja, da je sodišče prve stopnje odstopilo od sodne prakse, da je delavec upravičen do povračila potnih stroškov v višini mesečne vozovnice, kar je pritožbeno sodišče odločilo tudi v istovrstni zadevi Pdp 21/2022. Tožnik je upravičen do nadomestila za prevoz v višini stroška mesečne vozovnice in ne do nadomestila v višini seštevka posameznih dnevnih vozovnic. To velja še toliko bolj, ker tožnik ni izkazal, da bi se sploh kdaj peljal na delo in z dela z javnim prevozom, da bi dejansko plačal ceno posamezne vožnje. Opozarja na kršitev načela ekonomičnosti postopka, ker sodišče prve stopnje kljub njenemu predlogu ni združilo identičnih postopkov glede plačila razlike v potnih stroških, čeprav gre za enako pravno in dejansko podlago. Poudarja, da je tožniku že plačala nadomestilo za prevoz v višini stroška subvencionirane mesečne vozovnice in da s splošnim aktom delodajalca ali s pogodbo o zaposlitvi delavcem v javnem sektorju ni možno dati več pravic, kot jim gredo po zakonu. Pritožbenemu sodišča predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka toženkine navedbe in navaja, da kolektivna pogodba toženke glede višine povračila stroškov prevoza napotuje na določbe posebnih pravilnikov. Iz 68. člena Pravilnika toženke izhaja, da se stroški prevoza povrnejo v višini mesečne vozovnice v primeru prevoza v mestnem prometu in za podaljšane linije mestnega prometa na primestni promet. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se tožnik na delo vozi iz stalnega bivališča v A., ki se smatra za medkrajevni promet, zato je upravičen do plačila stroškov v višini dnevnih vozovnic, kot določa Pravilnik toženke v 65. členu. Izplačevanje stroškov prevoza v višini mesečne vozovnice je bilo v izrecnem nasprotju s Pravilnikom. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve načela ekonomičnosti postopka, ker sodišče prve stopnje kljub toženkinemu predlogu ni hotelo združiti obravnavanega postopka z drugimi istovrstnimi oziroma identičnimi postopki. V skladu s prvim odstavkom 300. člena ZPP se lahko v primeru, ko teče pred istim sodiščem več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Zakon torej sodišče zgolj pooblašča, da več pravd lahko združi v skupno obravnavanje, ne določa pa, da to mora storiti. Ta odločitev je stvar formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča in pri tem ni vezano na tovrstne predloge strank. Ker sodišče prve stopnje pravd ni združilo, to nima za posledico bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prim. sodbo VSRS VIII Ips 237/2017).

7. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za presojo, da je tožnik upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini mesečne vozovnice, in ne v višini seštevka posameznih dnevnih vozovnic. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da podjetniška kolektivna pogodba v 130. členu v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela napotuje na poseben pravilnik toženke, tj. Pravilnik o povračilu stroškov v zvezi z delom z dne 20. 2. 2020, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot podlago za odločitev o zahtevku. Ta Pravilnik ločuje med povračilom stroška prevoza v višini dnevne vozovnice v primestnem ali medkrajevnem prometu (65. člen Pravilnika) ter povračilom stroška prevoza v višini mesečne vozovnice v mestnem prometu in podaljšanih linijah mestnega potniškega prometa (68. člen Pravilnika). Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala tovrstne ureditve, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnik na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik na podlagi določb Pravilnika upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevne vozovnice, in sicer za število dni prisotnosti na delu, kot izhaja iz priloženih plačilnih list, pri čemer toženka v pritožbi sami višini prisojenih dnevnih vozovnic ne ugovarja. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez pravne podlage odstopilo od sodne prakse (sodba VDSS Pdp 21/2022), da je delavec upravičen do povračila potnih stroškov v višini stroška mesečne vozovnice, zato ni utemeljen.

8. Za konkreten spor so nerelevantne pritožbene navedbe, da s splošnim aktom delodajalca ali s pogodbo o zaposlitvi delavcem v javnem sektorju ni možno dati več pravic, kot jim pripadajo po zakonu, saj ne gre za tak primer. Noben zakon - Zakon o javnih uslužbencih (ZJU1), Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS2) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-13) namreč ne določa, v kolikšni višini se delavcu povrnejo stroški za prevoz na delo in z dela. ZDR-1 v 130. členu določa zgolj, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela (prvi odstavek), če višina stroškov ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, pa se določi s podzakonskim aktom (drugi odstavek). Kolektivna pogodba za javni sektor nima določb o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela, Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v RS pa je v 42. členu v vtoževanem obdobju določala pravico do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza. Toženka s tem, ko je s Pravilnikom, na katerega napotuje 130. člen podjetniške kolektivne pogodbe, določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.

9. Določbe toženkinega Pravilnika je tako treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila. Nerelevantna je torej pritožbena navedba, da tožnik sploh ni izkazal, da bi se kdaj na delo peljal z javnim prevozom in plačal dnevno vozovnico.

10. Glede na obrazloženo je toženka tožniku v vtoževanem obdobju neutemeljeno izplačevala stroške prevoza na delo in z dela v višini stroška mesečne vozovnice, namesto v višini stroška dnevne vozovnice, zato za odločitev niso bistvene pritožbene navedbe o subvencionirani ceni mesečne vozovnice in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo zoper sodbo (250 točk) in 2 % materialnih stroškov (5 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 153,00 EUR. Stroškov za posvet s stranko pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo, saj so ti zajeti v že priznanem strošku odgovora na pritožbo.

1 Ur. l. RS, št. 63/2007 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 108/2009. 3 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.