Jedro

Sodna praksa je namreč v zvezi s konkretizacijo posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki so dovolj določno opredeljeni že v zakonu, zavzela jasno stališče, da v takšnih primerih sodišču zakonskega znaka v konkretnem opisu ni treba ponavljati ali ga opisovati z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč. To prihaja v poštev zlasti pri tako imenovanih subjektivnih zakonskih znakih kaznivega dejanja, kot je "zavestno," ko gre za psihične procese, ki se odvijajo v storilčevi notranji osebnostni sferi in navzven neposredno niso zaznavni.

Četudi se obdolžencema očita, da sta določene delavce z neizplačilom (dela) posameznih plač prikrajšale za manjše zneske, kot to izpostavljata pritožbi, pa po drugi strani ni mogoče prezreti skupnega učinka prikrajšanja, ki se odraža v neizplačilu vseh plač in regresov, v enem primeru tudi nepovračila stroškov prehrane na delu, ter neplačila prispevkov. Skupni znesek prikrajšanja iz naslova neizplačil plač in regresov pa ni zanemarljiv, zlasti ker je delavcem ta dohodek predstavljal osnovna sredstva za preživljanje. V tem se kaže tudi nevarnost tega kaznivega dejanja, in če poleg tega upoštevamo še, da sta obdolženca kaznivi dejanji izvrševala v daljšem časovnem obdobju in na škodo več različnih delavcev, zaključek o neznatni nevarnosti očitanih kaznivih dejanj po 196. členu KZ-1 ni na mestu.

Odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih je pridruženo kazenskemu postopku, v katerem sodišče o teh zahtevkih odloča, ko podatki spisa dajejo zadostno podlago za odločitev in pod pogojem, da se z odločanjem o premoženjskopravnem zahtevku kazenski postopek ne bi preveč zavlekel (105. člen ZKP). Res je, da tedaj sodišče odloča po pravilih civilnega prava, kar pa ne pomeni, da sodišče v kazenskem postopku zgolj iz tega razloga ne razpolaga z zadostnim znanjem, četudi gre v obravnavanem primeru za specifično pravno področje – delovno pravo.

Izrek

I. Ob delni ugoditvi pritožbama obdolženega A. A. in zagovornice obdolženega B. B. ter tudi po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v odločbi o krivdi v točki I./1. izreka v delu, ki se nanaša na C. C., tako, da se: - iz opisa kaznivega dejanja pod točko I./1.a.) v celoti izpusti alineja a.3.), zadnja vrstica pa se spremeni tako, da se glasi: „s čimer sta ju prikrajšala za pravico do plače;“ - iz opisa kaznivega dejanja pod točko I./1.b.) izpusti besedilo „in C. C. za čas zaposlitve od 6. 7. 2016 do 12. 8. 2016“, v zadnjem stavku pa se besedilo „navedene delavce“ spremeni tako, da se glasi: „navedena delavca“; - iz opisa kaznivega dejanja pod točko I./1.c.) v celoti izpusti vrstica v tabeli, označena z zaporedno številko 4, ki se nanaša na C. C.; b) v odločbi o kazenski sankciji tako, da se v pogojnih obsodbah: - posebni pogoj, po katerem morata obdolžena A. A. in B. B. oškodovanemu C. C. v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe plačati 670,24 EUR, ne določi; - posebni pogoj, po katerem pa morata obdolžena A. A. in B. B. v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe, oškodovanemu D. D. spremeni tako, da morata namesto zneska 2.096,30 EUR plačati znesek 1.983,61 EUR; c) v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih glede oškodovanca D. D. spremeni tako, da sta obdolženca solidarno dolžna oškodovancu D. D. povrniti škodo v višini 1.983,61 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa se oškodovanca napoti na pravdo.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 4235/2018 obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve vsakega dveh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter prav tako vsakega enega kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem odstavku 249. člena KZ-1, obdolženega B. B. pa še kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Obema obdolžencema je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je obdolženemu A. A. za vsako kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 določilo po šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje davčne zatajitve pa štiri mesece zapora, nakar mu je v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto zapora. Obdolženemu B. B. je prav tako za vsako kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 določilo po šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje davčne zatajitve štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje ponarejanja listin pa šest mesecev zapora, nakar mu je v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Obema obdolžencema je sodišče prve stopnje določilo preizkusno dobo treh let ter posebni pogoj, da oškodovanim delavcem v roku dveh let plačata zneske, kot so navedeni v izreku sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta obdolženca dolžna povrniti in plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. V zvezi s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki je odločilo, da sta obdolženca posameznim oškodovancem dolžna solidarno povrniti škodo v zneskih, kot so navedeni v izreku sodbe, pri čemer je posamezne oškodovance s presežki napotilo na pravdo. Oškodovanca C. C. je z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP v celoti napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbo obdolženi A. A. in zagovornica obdolženega B. B. zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca v celoti oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

**A. K očitanim bistvenim kršitvam določb kazenskega postopka**

4. Pritožnika v zvezi z očitanima kaznivima dejanjema kršitvama temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navajata, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe, saj se obdolžencema očita, da oškodovanemu E. E. nista izplačala dela plače za mesece april 2015, maj 2015, september 2015 in oktober 2015, a sodišče prve stopnje obrazložitve, v kakšnem znesku naj bi izostala plača za mesec september 2015, ne poda. V točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer navede, da naj bi oškodovanec za september 2015 iz naslova plače dobil premalo izplačanih 6,03 EUR, medtem ko enak znesek za mesec oktober 2015 navaja tudi v točki 25, zaradi česar ni jasno, za kateri mesec točno naj bi oškodovanec prejel premalo izplačano plače. 5. Pritožnika nimata prav. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je bil oškodovanec za znesek 6,03 EUR iz naslova premalo izplačanih plač prikrajšan za oba meseca, tako za september kot tudi za oktober 2015, kakor je to ugotovil tudi sodni izvedenec v svojem izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi (točki 23 in 24 obrazložitve izpodbijane sodbe), na katerega se v razlogih izpodbijane sodbe opira sodišče prve stopnje. V okviru premoženjskopravnega zahtevka mu je res priznalo zgolj prikrajšanje za mesec oktober 2015, ne pa tudi za september 2015 (točka 25 obrazložitve izpodbijane sodbe), kar je obdolžencema v korist, nikakor pa to ne pomeni, da je zato izrek sodbe nerazumljiv oziroma da nasprotuje razlogom sodbe, kot to zatrjujeta pritožbi.

6. Pritožnika uveljavljata tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP zaradi kršitev pravice do obrambe, ker naj bi se sodišče prve stopnje oprlo na dokaze, o katerih se obdolženca v predmetnem kazenskem postopku nista mogla izreči in niso bili pretreseni na glavni obravnavi. Kateri dokazi, naj ne bi bili izvedeni na glavni obravnavi in se o njih nista mogla izreči, pritožnika ne pojasnita. V nadaljevanju zgolj navajata, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev in davčne zatajitve oprlo na ugotovitve Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), čeprav bi moralo samo pretresti listine, iz katerih bi bilo razvidno poslovanje obeh gospodarskih družb, oziroma bi samo moralo narediti dokazno oceno.

7. To ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč svoje zaključke v zvezi z navedenimi kaznivimi dejanji oprlo tako na dokumentacijo FURS kot tudi na finančno in bančno dokumentacijo obeh gospodarskih družb. V zvezi z očitanima kaznivima dejanjema kršitve temeljnih pravic delavcev pa je sodišče prve stopnje imelo podlago tudi v izpovedbi priče F. F., ki je za obe družbi opravljala računovodske storitve (točke 37 do 40, 64 ter 66 do 70 obrazložitve izpodbijane sodbe), v zvezi z obdolžencema očitanim kaznivim dejanjem davčne zatajitve pa v izpovedbi priče, davčne inšpektorice G. G., ki je opravljala davčni nadzor (točki 85 in 86 obrazložitve izpodbijane sodbe). Vsi dokazi, na katere se opira sodišče prve stopnje, pa so bili na glavni obravnavi izvedeni v skladu z določbami ZKP, obdolženca pa sta imela možnost, da se do njih tudi opredelita. Izpovedbi prič F. F. in G. G. sta bili namreč ob navzočnosti obeh obdolžencev in zagovornice obdolženega B. B. in v skladu z soglasjem vseh strank prebrani na glavni obravnavi dne 2. 6. 2021, ki se je zaradi poteka roka iz tretjega odstavka 311. člena ZKP začela znova, obramba prebranemu ni ugovarjala, prav tako ni zahtevala ponovnega neposrednega zaslišanja navedenih prič. Za listinsko dokumentacijo, tudi finančno in bančno dokumentacijo, za katero pritožbi zmotno navajata, da ni bila pretresena na glavni obravnavi, pa je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 339. člena ZKP odredilo, da se le-ta ne prebere, ker se je sodišče z vsebino listin že seznanilo, drugi pa so imeli možnost to storiti, čemur pa stranke niso ugovarjale in so se z odredbo sodnika izrecno strinjale (list. št. 620), zato zatrjevana kršitev pravice do obrambe in s tem povezana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

**B. K očitanim kršitvam kazenskega zakona**

8. Oba pritožnika uveljavljata kršitev kazenskega zakona, in sicer po 1. in 4. točki 372. člena ZKP, in sicer kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP uveljavljata za vsa očitana kazniva dejanja, ko navajata, da iz opisa posameznih kaznivih dejanj ne izhajajo vsi potrebni zakonski znaki.

9. Pri kaznivima dejanjema kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 naj bi iz konkretnega dela opisa dejanj v celoti izostala konkretizacija zakonskega znaka, da obdolženca „zavestno nista ravnala po predpisih,“ sklicevanje na abstraktni pojem pa po stališču pritožnikov ne zadostuje. Pritožnika se pri tem v podporo svojih argumentov sklicujeta na sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 9028/2018 z dne 23. 3. 2021, ki pa s predmetno kazensko zadevo ni primerljiva, saj se v tej zadevi, z razliko od obravnavanega primera, obdolžencu niti v abstraktnem delu opisa dejanja ni očitalo zavestno kršenje predpisov. Pritožnika podobno zatrjujeta tudi za kaznivo dejanje davčne zatajitve, zagovornica obdolženega B. B. pa tudi za kaznivo dejanje ponareditve listin, vendar se pritožbeno sodišče s takim stališčem ne strinja. Sodna praksa je namreč v zvezi s konkretizacijo posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki so dovolj določno opredeljeni že v zakonu, zavzela jasno stališče, da v takšnih primerih sodišču zakonskega znaka v konkretnem opisu ni treba ponavljati ali ga opisovati z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč. To prihaja v poštev zlasti pri tako imenovanih subjektivnih zakonskih znakih kaznivega dejanja, kot je "zavestno," ko gre za psihične procese, ki se odvijajo v storilčevi notranji osebnostni sferi in navzven neposredno niso zaznavni. Zato je mogoče o obstoju tega kazenskega znaka sklepati šele na podlagi storilčevih (ne)ravnanj in okoliščin primera, ki so zaznavne tudi navzven, kar pomeni, da je konkretizacija naklepa stvar obrazložitve.1

10. Prav tako pritožnika nimata prav, ko uveljavljata kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker bi morali biti dejanji pod točko I./1. in I./2. izreka izpodbijane sodbe opredeljeni kot eno samo kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev.

11. Drži, da ima lahko v določenih primerih kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic po 196. členu KZ-1 glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS naravo enovitega in kolektivnega kaznivega dejanja,2 vendar je to odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera. Sodišče mora namreč pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru več ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca presoditi, ali v posameznem obravnavanem primeru obstoji več tako močnih povezovalnih okoliščin, iz katerih izhaja takšna homogenost storilčevega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj na samostojna dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih kazenskih določb.3 Po presoji pritožbenega sodišča pa v obravnavanem primeru takšne okoliščine niso podane. Čeprav med obema očitanima kaznivima dejanjema obstajajo podobnosti, pa te ne predstavljalo tako močnih povezovalnih okoliščin, da bi lahko govorili samo o enem kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev. Dejanji sta bili namreč izvršeni v okviru dveh različnih gospodarskih subjektov z lastno pravno identiteto, vsaka od gospodarskih družb pa je zaposlovala svoje delavce, do katerih sta imela obdolženca v okviru posamezne družbe obveznosti, ki jih nista izpolnila. In ravno to, da sta obdolženca kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev storila zoper različne oškodovance, zaposlene v različnih družbah, je v obravnavanem primeru tako močna okoliščina, ki ne utemeljuje zaključka, da bi bila ravnanja obdolžencev pod točkama I./1. In I./2. izreka opredeljena kot zgolj eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev. Časovna povezanost posameznih izvršitvenih ravnanj, kot jo izpostavljata pritožbi, pa sama po sebi tudi ne izraža takšne stopnje homogenosti obdolženčevih ravnanj, da bi to terjalo drugačno pravno opredelitev. Poleg tega je očitek kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, storjenega v okviru družbe E., d.o.o., širši, saj se jima pri dejanju pod točko I./2. očita še, da sta oškodovanko H. H. za junij 2016 prikrajšala za pravico do povračila stroškov za delo. V tej luči se sklicevanje pritožnikov na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 33995/2015 pokaže kot neutemeljeno, saj je bila v tem primeru podana višja stopnja povezanosti in homogenosti obdolženčevih ravnanj, kot pa v predmetni kazenski zadevi.

**C. Posebej h kaznivima dejanjema kršitve temeljnih pravic delavcev**

12. V zvezi z očitanima kaznivima dejanjema kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je uvodoma potrebno opozoriti na pritožbene navedbe obeh pritožnikov, da naj bi v obravnavanem primeru šlo zgolj za dejanje majhnega pomena oziroma da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon.

13. S takšnim stališčem se ni mogoče strinjati. ZKP v 4. točki 358. člena ZKP določa kriterije, na podlagi katerih je mogoče izreči oprostilno sodbo zaradi majhnega pomena kaznivega dejanja, in sicer morata biti izpolnjena tako subjektivni kot objektivni kriterij. Po zakonski definiciji je namreč pomen kaznivega dejanja majhen, če je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže kaznivega dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno (objektivni kriterij), ali zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin (subjektivni kriterij) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Četudi se obdolžencema očita, da sta določene delavce z neizplačilom (dela) posameznih plač prikrajšale za manjše zneske, kot to izpostavljata pritožbi, pa po drugi strani ni mogoče prezreti skupnega učinka prikrajšanja, ki se odraža v neizplačilu vseh plač in regresov, v enem primeru tudi nepovračila stroškov prehrane na delu, ter neplačila prispevkov. Skupni znesek prikrajšanja iz naslova neizplačil plač in regresov pa ni zanemarljiv, zlasti ker je delavcem ta dohodek predstavljal osnovna sredstva za preživljanje. V tem se kaže tudi nevarnost tega kaznivega dejanja, in če poleg tega upoštevamo še, da sta obdolženca kaznivi dejanji izvrševala v daljšem časovnem obdobju in na škodo več različnih delavcev, zaključek o neznantni nevarnosti očitanih kaznivih dejanj po 196. členu KZ-1 ni na mestu. Dosedanja nekaznovanost obdolženčev predstavlja zgolj olajševalno okoliščino na njuni strani, ki storjenega kaznivega dejanja ne upravičuje in tudi ne utemeljuje nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami obsodbe, kot to pritožnika zmotno menita.

14. Glede na pritožbeno grajo dejanskega stanja, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi s kaznivim dejanjem kršitve temeljnih pravic delavcev, opisanim pod točko I./1. izreka izpodbijane sodbe, in po preučitvi podatkov spisa, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni dokazov, ki bi potrjevali, da sta obdolženca to kaznivo dejanje kršitve storila tudi na škodo C. C. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je C. C. glede na njegovo izpovedbo in zagovor obdolženega B.B. dejansko delal za družbo G.H. d.o.o., čeprav v obvezno zavarovanje ni bil prijavljen, kot to izhaja iz podatkov spisa. Nato pa kljub temu, da ni bil prijavljen v obvezna zavarovanja, napačno zaključi, da je dokazano, da sta obdolženca očitano kaznivo dejanje izvršila tudi na njegovo škodo. Četudi je bilo v primeru C. C. delovno razmerje sklenjeno zgolj v ustni obliki, se to mora formalizirati navzven, z ustrezno prijavo v obvezna zavarovanja. Kolikor delodajalec te obveznosti ne izpolni, ne izvrši kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, temveč kaznivo dejanje zaposlovanja na črno po 199. členu KZ-1, in sicer zgolj ob izpolnitvi dodatnega pogoja, da je tako zaposlil vsaj dva delavca.4 C. C. tako je bil dejansko zaposlen na črno, kar pomeni, da zoper njega obdolženca kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic nista mogla izvršiti, saj mu pravice iz delovnega razmerja niso pripadale. Ker sta obdolženca na črno zaposlila zgolj enega delavca, niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja zaposlovanja na črno po 199. členu KZ-1 in je bilo potrebno izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na C. C., spremeniti tako, da se iz opisa kaznivega dejanja pod točko I./1. izreka izpodbijane sodbe v celoti izpustijo posamezni fakti, ki se nanašajo na C. C., kot to izhaja iz točke I./a) izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). S tem je odpadla tudi pravna podlaga z odločanje o premoženjskopravnem zahtevku C. C. (ki je bil sicer v celoti napoten na pravdo) kot tudi podlaga, da je sodišče prve stopnje obdolžencema v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo posebni pogoj, da morata C. C. izplačati plačo in sorazmerni del regresa, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi v kazenski sankciji tako, da se obdolžencema posebni pogoj, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe C. C. plačata 670,24 EUR, ne določi. Pritožbeno sodišče pa se do ostalih navedb pritožnikov, ki se nanašajo na C. C., ni posebej opredeljevalo, saj glede na navedeno zato ni bilo potrebe.

15. Preostale pritožbene navedbe, s katerimi pritožnika grajata dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v okviru očitanih kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, so neutemeljene, ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in zagovora obeh obdolžencev v preostalem delu razjasnilo vsa odločilna dejstva, ki se nanašajo na očitani kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev, na tej osnovi pa zanesljivo in s prepričljivimi argumenti zaključilo, da sta oba obdolženca storila navedeni kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. 16. Ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje očitek neobračunavanja in neplačila prispevkov za oškodovance, zaposlene pri družbah H. d.o.o. in E. d.o.o., utemeljilo zgolj na podlagi kazenskih ovadb FURS, ki se nanašata na navedeni družbi. Kazenski ovadbi FURS namreč temeljita na uradnih ugotovitvah davčnega inšpektorja, ki je opravljal davčni nadzor v primerih navedenih družb in v okviru tega je pridobil ustrezno dokumentacijo in dokaze, na podlagi katerih je lahko svoje zaključke utemeljil. Dokazi, ki so bili podlaga za vložitev ovadbe, si bili tej tudi priloženi in so njen sestavni del, hkrati pa so tudi del tega kazenskega spisa. Zato se je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno oprlo tudi na kazensko ovadbo oziroma njene priloge, vsebino katere je pravilno upoštevalo pri svoji dokazni oceni (18. člen ZKP). Argumenti sodišča prve stopnje pa so utemeljeni tudi z drugimi dokazi, kot so odločbe in zapisniki o opravljenih davčnih nadzorih ter z izpovedbami zaslišanih prič – delavcev in računovodkinje F. F., ki je pojasnila, da REK obrazcev niso mogli oddati, če niso prejeli popolnih podatkov, ob tem pa je oba obdolženca večkrat pozivala, naj predložita podatke, da lahko opravi obračune plač in odda REK obrazce. Zato pritožnika s pritožbenimi navedbami, s katerimi poskušata prepričati v nasprotno, ne moreta uspeti.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti poizvedbe, ali se pri FURS še zmeraj beleži dolg iz naslova neplačila prispevkov. Inkriminacija kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev varuje že upravičenje, da bo delodajalec obveznost plačila prispevkov tudi dejansko izvedel in če delodajalec ob izplačilu plače ne izpolni svoje zakonske obveznosti in prispevkov ne plača (in niti ne obračuna), je ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialna varnost že ogrožena ter je tako vanjo že poseženo.5 Zato tudi morebitno kasnejše plačilo prispevkov, obdolženca krivde za očitana kazniva dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev samo po sebi ne bi moglo razbremeniti, sicer pa obdolženca tega niti nista z ničemer izkazala, nasprotno pa iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja.

18. Pritožnika se v nadaljevanju poskušata razbremeniti krivde za očitani kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev z obširnimi navedbami, da naj bi delavci del izplačil dobili na roke, pri čemer je bil del regresa zajet v plači oziroma dogovorjeni urni postavki, ki je bila zato večja, poleg tega pa posamezni delavci v obdobjih, za katerega zahtevajo izplačilo plač, dela dejansko niso opravljali.

19. Takim pritožbenim navedbam ni slediti. Pritožbene navedbe, da naj bi bilo izplačilo regresa zajeto v urni postavki so brez pravne podlage, saj je sodišče prve stopnje v točki 97 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da zakon te možnosti ne predvideva. Tudi po ustaljeni sodni praksi s področja delovnega prava namreč regres ne more biti del plače. Lahko je sicer plačan v več obrokih, ampak mora biti obračunan ločeno, v bruto zneskih in odveden mora biti predpisan davek.6 Glede upravičenosti posameznih oškodovancev do izplačila plač in (sorazmernih delov) regresa v očitanem obdobju (izjema je C. C., glede na zgoraj navedeno) pa je sodišče povsem pravilno sledilo izpovedbam posameznim oškodovancem, ki so pojasnili, da so v očitanem obdobju delo za navedeni družbi dejansko opravljali, plač in regresov pa niso prejeli. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj oškodovancem ne bi bilo mogoče verjeti in se v tem delu strinja z oceno sodišča prve stopnje, saj so njihove izpovedbe podprte s podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije glede obdobja prijav. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zagovor obdolženca, da naj bi delavci plačilo prejemali tudi na roke (točka 99 obrazložitve izpodbijane sodbe) in pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja, saj izvedeni dokazi drugačnega zaključka ne utemeljujejo. V zvezi s tem pritožnika dajeta preveliko težo izpovedbi priče I. I., saj prezreta, da je prejel del plače na roke, pa še to zgolj enkrat na začetku svoje zaposlitve, medtem ko so ostali delavci to izrecno zanikali (E. E., J. J. in D. D.). Pritožnika na tem mestu sicer poskušata omajati oceno sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedbe priče E. E. še z izpostavljanjem dejstva, da je bil del plače E. E. nakazan na račun I. I. Vendar je to okoliščino sodišče prve stopnje ob upoštevanju izpovedb obeh prič in izvedenih dokazov pravilno ocenilo v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je poudarilo, da so nakazila predstavljala potne stroške in to za mesece, ki pod obtožbo za oškodovanega E. E. niso zajeti.

20. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zaključilo, da sta obdolženca v obeh primerih ravnala s krivdno obliko naklepa, in sicer z direktnim naklepom (točke 40, 63, 64 in 71 obrazložitve izpodbijane sodbe), saj je za to imelo podlago v izvedenih dokazih, sodišče prve stopnje pa je svoje zaključke argumentiralo s prepričljivimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Bistveno je namreč, da bi v očitanem obdobju obe družbi lahko oškodovanim delavcev v celoti izplačala plače in regrese, zanje pa tudi plačala prispevke, ki jih poleg tega niti nista obračunala (oddala REK obrazce). Obe družbi sta namreč poslovali in imeli zadostna denarna sredstva, kot to izhaja iz finančne dokumentacije, vendar sta obdolženca finančna sredstva družb porabljala za druge namene. Iz tega razloga pritožnika tudi ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, da naj bi FURS obema družbama zablokiral poslovanje. Ne samo, da to dokazno ni podprto z dokumentacijo FURS-a, to niti ne izhaja iz izpovedbe priče G. G., temveč iz zbrane finančne dokumentacije izhaja, da sta obdolženca denar dvigovala in poplačevala druge upnike, kot je to tudi pravilno ugotovilo in pojasnilo sodišče prve stopnje. Zato je utemeljen zaključek, da družbama poslovanje ni bilo blokirano, kot to skušata prikazati pritožnika, ki sicer svojih trditev v tej smeri tudi z ničemer ne podkrepita. V zvezi z odvzemom ID številke za DDV pa je že sodišče prve stopnje v točki 64 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da odvzem ID številke za DDV ne vpliva na možnost izplačila plač, regresov ter plačila prispevkov, pri čemer je bila družbi E. d.o.o. ID številka odvzeta šele februarja 2017, izven očitanega obdobja. Prav tako tudi iz celotne dokumentacije FURS ne izhaja, da bi bila katerikoli družbi v očitanem obdobju prepovedana oddaja REK obrazcev, obramba pa te trditve tudi z ničemer ne podkrepi. Poleg vsega navedenega pa o njunem naklepu, da se izogneta plačilu obveznostim, ki sta jih imela do svojih zaposlenih, še dodatno utrjuje dejstvo, da sta na koncu obe družbi še prodala, kot je o tem pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Navedenih zaključkov v tej smeri pritožnika tudi ne moreta omajati s sklicevanjem na dejstvo, da so oškodovanci preostale plače vendarle prejeli. Za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev namreč zadošča že neizplačilo ene plače oziroma drugega prejemka iz delovnega razmerja, saj je s tem delavec prikrajšan za svojo pravico do plače.7 **C.1. K odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih**

21. Z obširnimi pritožbenimi navedbami pritožnika grajata tudi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih in navajata, da sodišče v kazenskem postopku o teh zahtevkih ne bi smelo odločati, saj zaradi nejasnosti višine zahtevkov le-teh samo ne bi smelo ugotavljati, niti z izvedencem, ki niti ni imel zadostnega znanja delovnega prava in je opravil zgolj goli izračun brez upoštevanja specifike delovnega prava.

22. Takšno stališče je zmotno. Odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih je pridruženo kazenskemu postopku, v katerem sodišče o teh zahtevkih odloča, ko podatki spisa dajejo zadostno podlago za odločitev in pod pogojem, da se z odločanjem o premoženjskopravnem zahtevku kazenski postopek ne bi preveč zavlekel (105. člen ZKP). Res je, da tedaj sodišče odloča po pravilih civilnega prava, kar pa ne pomeni, da sodišče v kazenskem postopku zgolj iz tega razloga ne razpolaga z zadostnim znanjem, četudi gre v obravnavanem primeru za specifično pravno področje – delovno pravo. V obravnavanem primeru je namreč bistveno zgolj to, da je bilo nedvomno ugotovljeno, da so delavci zaradi ravnanj obdolžencev utrpeli prikrajšanje za očitano obdobje, ker niso prejeli (v celoti) izplačanih plač in (sorazmernih delov) regresa, do katerih so bili upravičeni, posledično pa so bili s tem tudi finančno oškodovani. S tem je sodišče imelo pravno podlago, da o premoženjskopravnih zahtevkih tudi odloči. Sporna je bila le višina prikrajšanja, saj so delavci zatrjevali, da je bilo dogovorjeno višje plačilo, kot pa so ga prejeli, pogodbe o zaposlitvah za delavce E. E., I. I., K. K., D. D. ter J. J. pa niso odražale pravega dejanskega stanja glede dogovorjene višine plače, saj so bile ponarejene. V ta namen je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca, da bi ugotovil višino prikrajšanja, upoštevajoč minimalno plačo, kar je obdolžencema v korist. Sodišče prve stopnje je s takšno omejitvijo pri izračunu prikrajšanja posameznih delavcev zgolj upoštevalo zakonodajo, ki je jasna, in sicer da mora biti delavcem za polni delovni čas izplačana vsaj minimalna plača (2. člen Zakona o minimalni plači). S tem so vsi pomisleki pritožnikov, da je sodišče dejansko višino plač delavcev razčiščevalo z izvedencem, odveč, kot so tudi odveč pomisleki o strokovni usposobljenosti izvedenca, ki je razpolagal z ustreznim znanjem, saj gre za izvedenca s področja plačil za delo, kot to izhaja iz odredbe z dne 10. 8. 2020 (list. št. 533-535). Ta je pri ugotavljanju višine prikrajšanja za posamezne delavce izhajal iz podatkov o transakcijskih računih posameznih oškodovancev in v luči takšne ugotovitve se pritožbene navedbe, da naj bi sodišče obrambe z zavrnitvijo dokaznega predloga po predložitvi izpiskov transakcijskih računov za vse oškodovance kršilo pravico do obrambe, v posledici česar je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, pokažejo kot neutemeljene.

23. Je pa pritožbeno sodišče glede na grajo premoženjskopravnih zahtevkov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje za oškodovanca D. D. v točki 48 obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je zanj med drugim dokazano, da ni prejel regresa za leta 2015, 2016 in 2017, posledično pa mu je v okviru premoženjskopravnega zahtevka v točki 52 priznalo prikrajšanje za sorazmerni del regresa tudi za leto 2017 v višini 112,69 EUR, čeprav obtožba obdolžencema ne očita, da bi D. D. prikrajšala tudi za neizplačilo sorazmernega dela regresa za leto 2017 (zgolj za leto 2015 in 2016). Tako sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da bi oškodovanemu D. D. v okviru priglašenega premoženjskopravnega zahtevka priznalo tudi prikrajšanje iz naslova neizplačila sorazmernega dela regresa za leto 2017, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi v tem delu ugoditi in odločbo o premoženjskopravnem zahtevku glede oškodovanca D. D. spremeniti tako, da se premoženjskopravni zahtevek, kot je bil z izpodbijano sodbo priznan oškodovancu, zmanjša za znesek 112,69 EUR in se odločba o premoženjskopravnem zahtevku glasi tako, da sta obdolženca solidarno dolžna oškodovancu D. D. na podlagi 168. in 169. člena Obligacijskega zakonika in v izreku sodišča prve stopnje citiranih podlag (Zakon o delovnih razmerjih, Zakon o minimalni plači) povrniti škodo v višini 1.983,61 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa se oškodovanca napoti na pravdo.

**B. Posebej h kaznivemu dejanju ponareditve listin**

24. Zagovornica obdolženega B. B. v zvezi s tem kaznivim dejanjem uvodoma uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, vendar pri tem ne konkretizira, katero kršitev po prvem odstavku 371. člena ZKP uveljavlja, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe po 383. členu ZKP v tem delu kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

25. V nadaljevanju zagovornica uveljavlja še absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka zaradi kršitve pravic do obrambe in s tem povezano bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP (relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka), ko navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo pravico do obrambe, ker je kot odločilno dejstvo upoštevalo pisno izjavo L. L., ki pa kot priča na glavni obravnavi ni bil zaslišan.

26. Drži, da se sodišče prve stopnje v točki 75 obrazložitve izpodbijane sodbe v podkrepitev svojih argumentov sklicuje na navedbo v ovadbi L. L., ki tekom kazenskega postopka ni bil zaslišan in tako ravnanje sodišča prve stopnje sicer pomeni kršitev načela neposrednosti in s tem povezane pravice obdolženca do obrambe v smislu določbe 355. člena ZKP, torej relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa po presoji pritožbenega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izjava L. L. namreč ni niti edini niti ključni dokaz, ampak so to izpovedbe oškodovancev, ki so vsi zanikali podpis pogodb, navedenih pod točko II. izreka izpodbijane sodbe, katerim pa je obramba postavljala vprašanja, pri čemer ji ni uspelo omajati verodostojnosti. Ker jim je tako sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, tudi utemeljeno ni videlo potrebe, da bi njihovo izpovedbo v tem delu preizkusilo z izvedencem grafološke stroke, ki preveril pristojnost njihovih podpisov. To je sodišče v točki 73 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pojasnilo, pri čemer ni prezreti, da obramba v zvezi s tem tudi ni predlagala postavitev izvedenca, kot je to poudarilo sodišče prve stopnje, zato so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje izvedenca vendarle moralo postaviti, pokažejo kot neutemeljene. Če k temu dodamo še, da tudi iz izpovedbe C.C. izhaja, da mu je obdolženec ponujal, da bi kar sam uredil vse potrebno v zvezi s pogodbo o zaposlitvi, in izjavo L. L., pa se zaključki sodišča prve stopnje o ponarejenosti navedenih pogodb o zaposlitvi pokaže kot utemeljen in pravilen.

27. Prav tako je sodišče prve stopnje v zvezi s tem na podlagi izvedenih dokazov tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženi B. B. vedel, da so pogodbe o zaposlitvah ponarejene in da jih delavci sami niso podpisali, kar je v točki 75 obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano obrazložilo, kot tudi, da je bil on tisti, ki je te listine uporabil kot prave (točka 74 obrazložitve izpodbijane sodbe). Teh zaključkov pritožbene navedbe zagovornice ne morejo omajati, saj v zvezi s tem napačno povzema izpovedbe prič F. F. in delavcev, na katere se ponarejene pogodbe nanašajo. Zagovornica namreč navaja, da ni jasno, na podlagi česa sodišče prve stopnje sklepa o tem, da bi naj bil prav obdolženi B. B. tisti, ki je odločal o sestavi ter predaji pogodb o zaposlitvi delavcem, če pa so vsi zaslišani delavci izpovedali, da so se o bistvenih sestavinah pogodbe o zaposlitvi dogovarjali ravno z obdolženim B. B. Prav tako tudi ne drži navedba zagovornice, da priča F. F. v bistvu ni potrdila, da bi pogodbe k njej prinašal obdolženi B. B., saj je slednja zaslišana izpovedala nasprotno.

**C. Posebej h kaznivemu dejanju davčne zatajitve**

28. Oba pritožnika grajata tudi dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem davčne zatajitve pod točko III. izreka izpodbijane sodbe. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje dejansko stanje v celoti zanesljivo ugotovilo, zagovor obeh obdolžencev in izvedene dokaze v tej smeri pravilno ocenilo, na tej osnovi pa utemeljeno zaključilo, da je obdolžencema dokazano, da sta storila očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se v zvezi s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča v tem delu v celoti strinja in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, k pritožbenim navedbam pa le še dodaja naslednje.

29. Obdolženi A. A. v svoji pritožbi v tem delu ponavlja svoj zagovor, da ni imel nobene poslovne funkcije pri obeh gospodarskih družbah. Tak zagovor je na podlagi izpovedb prič prepričljivo in argumentirano zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja in jim nima ničesar dodati, zato obdolženec s pritožbenimi navedbami, s katerimi poskuša prepričati v nasprotno, ne more uspeti.

30. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem pravilno poudarilo, da sta bila oba obdolženca seznanjena z uvedbo in tekom davčnih postopkov, pa kljub temu nista ravnala v skladu z navodili davčnega organa, da predložita zahtevano dokumentacijo. Zagovornica obdolženega B. B. sicer poskuša prikazati, da slednji o uvedbi davčnega nadzora nad družbama ni bil pravilno seznanjen in s tem tudi ni bil seznanjen z obveznostjo predložitvijo določenih listin, kaznivega dejanja pa ni mogoče utemeljevati s fikcijo vročitve, a ga s takimi pritožbenimi navedbami krivde za očitano kaznivo dejanje davčne zatajitve ne more razbremeniti. Iz dokumentacije FURS in tudi iz izpovedbe davčne inšpektorice jasno izhaja, da je bil o vsem seznanjen in je davčni inšpektorici celo sam obljubil, da ji bo predložil vso potrebno dokumentacijo, saj se je v ta namen najprej sam osebno zglasil pri njej, nato pa jo tudi kontaktiral preko telefona, vendar zahtevane in v izreku navedene dokumentacije ni predložil. Vse to je sodišče prve stopnje pojasnilo v točkah 81, 85 in 105. Sicer pa zagovornica v pritožbi celo sama prizna, da se je obdolženi B. B. vendarle oglasil osebno pri davčni inšpektorici, čeprav v zvezi s tem neuspešno poskuša ustvariti dvom v dejstvo, da se je pri njej oglasil zaradi davčnega postopka nad družbo E. d.o.o., saj je imel odprtih več postopkov. Čeprav to drži, pa tako iz samega zagovora obdolženega B. B. kot tudi iz izpovedbe davčne inšpektorice kot tudi iz dokumentacije v zvezi z opravljenim nadzorom izhaja, da je obdolženi B. B. brez dvoma vedel, da se predložitev dokumentacije nanaša tudi na postopek davčnega nadzora nad družbo E. d.o.o. (uradni zaznamek o poteku nadzora z dne 7. 3. 2017 v prilogi A44). Tako je sodišče prve stopnje v točkah 81 do 89 argumentirano zaključilo, da je obdolžencema z gotovostjo dokazano, da davčni inšpektorici nista predložila zahtevane dokumentacije, kot je navedena pod točko III. izreka izpodbijane sodbe, s čimer sta ovirala in otežila postopek davčnega nadzora. Zgolj z dejstvom, da sta vendarle predložila določeno dokumentacijo, in to zgolj tisto, ki je bila zanju ugodna, pa se krivde za očitano kaznivo dejanje ne moreta razbremeniti, ampak takšno ravnanje zgolj utrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevane dokumentacije zavestno nista izročila (točka 86 obrazložitve izpodbijane sodbe), vse z namenom preprečitve ugotovitve davčne obveznosti (točka 87 obrazložitve izpodbijane sodbe). S tem sta po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje izpolnila vse objektivne in tudi subjektivne zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar so pritožbene navedbe tej smeri neutemeljene.

**D. K odločbi o kazenski sankciji**

31. Odločbe o kazenski sankciji pritožnika ne grajata, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu samo preizkusilo, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije obema obdolžencema. Glede na težo kaznivega dejanja in stopnjo njune krivde je sodišče prve stopnje obdolžencema izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je ne gre spreminjati v njuno korist. Sodišče prve stopnje pri tem ni prezrlo nobenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, katerim je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije dalo ustrezno težo in v tej luči se izbrana kazenska sankcija po vrsti in po višini določene kazni ter dolžni preizkusne dobe izkaže za primerno, vključno z določenim posebnim pogojem, da posameznim oškodovancem, kot so navedeni v izreku in upoštevajoč tudi predmetno sodbo, povrneta zneske, za kolikor so bili z neizplačilom plač in regresov ti prikrajšani.

32. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče je o pritožbah obdolženega A. A. in zagovornice obdolženega B. B. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

33. Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo s to sodbo delno odločeno v korist pritožnikov (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Prim.: sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 20281/2010 z dne 12. 7. 2013 in I Ips 12608/2014 z dne 16. 2. 2017. 2 Prim.: sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 53725/2012 z dne 20. 2. 2020 in I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019. 3 Prim.: sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 28411/2018 z dne 5. 11. 2019, I Ips 47032/2010-105 z dne 10. 1. 2013 in I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017 4 Prim.: K. Filičič, L. Tičar in drugi: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, druga knjiga, Uradni list Ljubljana 2019, str. 341). 5 Prim.: K. Filičič, L. Tičar in drugi: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, druga knjiga, Uradni list Ljubljana 2019, str. 345. 6 Prim.: sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1273/99 z dne 23. 11. 2001, Pdp 951/2018 z dne 9. 5. 2019, Psp 23/2021 z dne 11. 6. 2021 in Pdp 542/2018 z dne 20. 12. 2018. 7 Prim.: K. Filičič, L. Tičar in drugi: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, druga knjiga, Uradni list Ljubljana 2019, str. 338.