Jedro

Kupec lahko (sodno) uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska v višini ocenjenih stroškov, potrebnih za odpravo napak, tudi če odprave teh napak še ni zagotovil. V nasprotnem primeru bi bil namreč kupec nesorazmerno obremenjen, ko bi moral predhodno sam kriti stroške odprave napak, ki sodijo v sfero prodajalca, pri čemer bi takšni stroški lahko presegli finančne zmožnosti kupca.

Zahtevek na plačilo stroškov sanacije je jamčevalni zahtevek in je kot tak zapadel ob nastanku stvarnih napak (oz. po poteku roka, določenega v pozivu toženki, naj napake odpravi). Zapadlost zahtevka je vezana na obstoj stvarne napake in ne na obstoj konkretnega finančnega primanjkljaja po opravi sanacije (saj ne gre za povrnitev škode zaradi sanacije, ampak za izpolnitev obveznosti po prvotni prodajni pogodbi). Tožbeni zahtevek tožnice je tako že zapadel, tožnici pa gredo tudi zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje.

Izrek

Obe pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 7.821,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) ter tožnici naložilo plačilo 399,82 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, v kateri predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Ni jasno, kateri zahtevek tožeča stranka sploh uveljavlja, oz. to kar zahteva, iz materialnega prava ne izhaja. Posledično ni jasno, na kateri materialni predpis je sodišče oprlo svojo odločitev. Jamčevalni zahtevek, kakršnega uveljavlja tožnica (tj. plačilo stroškov popravil), ne obstaja. Če bi zahtevek smiselno šteli za zahtevek za znižanje kupnine, je tožeča stranka pravico do tožbe izgubila zaradi poteka prekluzivnega roka. Sodišče se je verjetno zavedalo, da odloča mimo zahtevka, ko je poskušalo utemeljiti svojo odločitev s tem, da gre v zadevi za povrnitev škode v obliki stroškov sanacije in neposredne škode. Jamčevalni zahtevek ni enak odškodninskemu; če ima stvar napako, odškodnine ni mogoče zahtevati (oz. jo je mogoče zahtevati le za povračilo škode, ki jo stvar z napako povzroči na drugih dobrinah). Če gre za čisto odškodninsko terjatev, tožnica ni navedla ustrezne trditvene podlage. Višino take terjatve ne more ocenjevati izvedenec, ampak se to dokazuje z listinami, iz katerih izhaja, da je škoda že nastala. Izvedenec je prekoračil pooblastilo sodišča in ocenil tudi vrednost še potrebni del, ki bodo (če bodo) morda izvedena v prihodnosti. Zakonske zamudne obresti od zneska škode, ki še ni nastala, ne morejo teči od dneva vložitve tožbe.

Zoper stroškovni del izpodbijane sodbe se pravočasno pritožuje tožnica. Sodišče pri izračunu stroškov postopka ni upoštevalo, da tožena stranka ni priznala temelja tožbenega zahtevka in se je sodišče pretežno ukvarjalo samo s tem. Skupen uspeh tožeče stranke ob upoštevanju popolnega uspeha po temelju zahtevka in 26% uspeha po višini zahtevka znaša torej 63%, zaradi česar je upravičena do povračila pravdnih stroškov.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki pa na navedbe v pritožbah nista odgovorili.

Obe pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi tožene stranke Pritožba tožene stranke sicer pravilno ugotavlja, da Obligacijski zakonik (OZ) ne ureja pravice kupca odpraviti napako na stroške prodajalca (torej pravice kupca, da sam zagotovi odpravo napake in od prodajalca zahteva povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi s tem). Kupec ima po 1. točki prvega odstavka 468. člena OZ od prodajalca pravico zahtevati, da bodisi odpravi napako na izročeni stvari, bodisi, da mu namesto stvari z napako izroči drugo stvar. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da kupec možnosti za izročitev druge stvari brez napake nima, kadar je predmet prodajne pogodbe individualno določena stvar (kar relevantno stanovanje v predmetnem primeru nedvomno je). V takem primeru lahko kupec svoj interes za pravilno izpolnitev prodajalca uresniči zgolj z zahtevkom na odpravo napake. Če prodajalec napake ne odpravi, lahko kupec interes za pravilno izpolnitev učinkovito uveljavi samo, če se mu prizna pravica, da sam zagotovi odpravo te napake na stroške prodajalca. Tako pravna teorija in sodna praksa ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ (ki ureja podjemno pogodbo) kupcu priznavata pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku napake ne odpravi sam.(1) Ker gre v predmetnem primeru za prodajno pogodbo za prodajo (nakup) stanovanja, pa pravico kupca odpraviti napako na stroške prodajalca izrecno predvideva tudi 2. točka tretjega odstavka 25. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES). ZVKSES namreč določa, da lahko kupec v primeru, če prodajalec roku dveh mesecev po prejemu obvestila o napaki napake ne odpravi, bodisi vztraja pri zahtevku za odpravo napak, bodisi sam odpravi to napako na stroške prodajalca, bodisi zahteva znižanje kupnine.

Upoštevajoč navedeno pravno podlago (določbo 25. člena ZVKSES in jamčevalne zahtevke po 468. členu OZ ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ) je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati splošno odškodninsko odgovornost tožene stranke, zaradi česar naj bi bil tožbeni zahtevek celo nesklepčen. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da je tožena stranka za stvarne napake na relevantnem stanovanju odgovorna, in da ima tožnica pravico napake sanirati sama ter od toženke zahtevati povrnitev stroškov sanacije.

Tožnica vtožuje tudi odškodnino za nastalo refleksno škodo na parketu. Sodišče prve stopnje je tudi glede te škode navedlo pravilno pravno podlago, in sicer je kupec upravičen do povrnitve škode, ki mu zaradi napake ene stvari nastane na njegovih drugih dobrinah, na podlagi tretjega odstavka 468. člena OZ.

Glede ugovora prekluzije in zastaranja izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da tožnica ni izgubila enoletnega roka za uveljavljanje svojih pravic po 480. členu OZ, ker sta se stranki od grajanja napak v letu 2005 do avgusta 2009 dogovarjali o načinu izvedbe sanacije, zaradi česar je tožba, vložena 12. 3. 2010, pravočasna, v njej uveljavljeni zahtevki pa niso zastarani. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe, ki vsebuje izčrpne razloge za zavrnitev ugovorov tožene stranke, katere slednja ponavlja tudi v pritožbi.

Pritožbeno sodišče nadalje ne sledi argumentaciji pritožbe o tem, da za ugotovitev višine stroškov sanacije ni primeren dokaz z izvedencem gradbene stroke. Sodišče ni vezano na nobena dokazna pravila in samo odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Zaradi razhajanj v navedbah pravdnih strank glede višine stroškov sanacije je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je za določitev te višine postavilo izvedenca.

Postavljeni izvedenec je, kot to navaja pritožba, sicer deloma prekoračil postavljeno nalogo, ko je pri določitvi višine stroškov sanacije predvidel tudi stroške, ki tožnici sicer še niso nastali, ampak bodo potrebni za popolno sanacijo napak. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da je stališče, po katerem bi kupec lahko zahteval povrnitev stroškov odprave napak šele po tem, ko bi napake dejansko odpravil, v nasprotju z namenom jamčevalnih zahtevkov, ki morajo omogočati učinkovito (in seveda tudi uresničljivo) pravno varstvo kupčevega interesa za pravilno izpolnitev. Pravilno stališče je, da lahko kupec (sodno) uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska v višini ocenjenih stroškov, potrebnih za odpravo napak, tudi če odprave teh napak še ni zagotovil.(2) V nasprotnem primeru bi bil namreč kupec nesorazmerno obremenjen, ko bi moral predhodno sam kriti stroške odprave napak, ki sodijo v sfero prodajalca, pri čemer bi takšni stroški lahko presegli finančno zmožnost kupca. Prodajalec je tisti, ki svoje obveznosti po prodajni pogodbi ni pravilno izpolnil, zato mora kupcu zagotoviti vnaprejšnje plačilo sanacije, ki bo potrebna za odpravo napake. Izračun vseh potrebnih stroškov, ki ga je pripravil izvedenec, torej predstavlja relevanten podatek za odločitev sodišča, pri čemer ni pomembno, ali je tožeča stranka potrebna dela v celoti izvedla ali ne.

Ker torej za utemeljenost zahtevka za povračilo stroškov sanacije ni potrebno, da bi bila sanacija že (v celoti) izvedena, ker je nadalje tudi tožnica s svojim zahtevkom zahtevala povrnitev vseh stroškov, ki so bili ali bodo potrebni za odpravo naštetih napak, izvedenec pa je dejansko ocenil višino vseh teh stroškov, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožnici prisodilo znesek v višini 7.800,00 EUR. Tožena stranka nadalje ni prerekala ugotovljene višine refleksne škode v znesku 21,00 EUR, zato je tudi ta znesek tožnici pravilno prisojen.

Neutemeljena je nadaljnja pritožbena graja glede teka zakonskih zamudnih obresti. Zahtevek na plačilo stroškov sanacije je jamčevalni zahtevek in je kot tak zapadel ob nastanku stvarnih napak (oz. po poteku roka, določenega v pozivu toženki, naj napake odpravi). Zapadlost zahtevka je vezana na obstoj stvarne napake in ne na obstoj konkretnega finančnega primanjkljaja po opravi sanacije (saj ne gre za povrnitev škode zaradi sanacije, ampak za izpolnitev obveznosti po prvotni prodajni pogodbi). Povedano drugače; plačilo sanacije je posledica obstoja stvarnih napak in ne zgolj povračilo dejansko plačanih stroškov. Tožbeni zahtevek tožnice je tako že zapadel, tožnici pa gredo (kot zahteva s tožbo) tudi zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje.

O pritožbi tožeče stranke Pritožba izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da se je sodišče v večji meri ukvarjalo tudi s temeljem tožbenega zahtevka, zaradi česar je skupni uspeh tožnice v pravdi večji od 23%. To pa ne drži. Temelj tožbenega zahtevka (odgovornost prodajalca za stvarne napake na stvari) v postopku namreč ni bil sporen. Sodišče se je sicer opredelilo do ugovora zastaranja zahtevka, nato pa je večino postopka namenilo dokaznemu postopku glede višine vtoževanih stroškov. Pravilna je tako odločitev izpodbijane odločbe, ki je uspeh tožeče stranke ocenila na 23% in v skladu s tem tožeči stranki naložila v plačilo del pravdnih stroškov tožene stranke.

V sled navedenemu je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke in pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (prvi odstavek 351. člena ZPP). Ker nobena od strank s pritožbo ni uspela, mora vsaka sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Glej dr. Plavšak, N. Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 172, VSL sodba in sklep I Cpg 88/2012 z dne 21. 2. 2012. (2) Več o tem dr. Plavšak, N. Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 871.