Jedro

Pravne osebe imajo pravico do brezplačne pravne pomoči le v primeru iz šestega odstavka 223. člena ZFPPIPP, če pravna oseba nima sredstev za založitev predujma za kritje začetnih stroškov (lastnega) stečajnega postopka, in to v obliki oprostitve plačila predujma za kritje teh stroškov. Z ozirom na taksativno naštete upravičence do brezplačne pravne pomoči, pa zakonskih določb ni mogoče širiti na osebe, ki v 10. členu ZBPP niso zajete.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijanim sklepom zavrgel prošnjo tožeče stranke za BPP z dne 2. 10. 2013. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožeča stranka vložila prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku, v odškodninski tožbi in v obsegu vložitve ugovora v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom A.A., kar vse se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Po vpogledu v redni izpis iz poslovnega registra AJPES z dne 11. 12. 2013 ter na podlagi določb 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pristojni organ ugotavlja, da za dodelitev BPP tožeči stranki kot pravni osebi ni pravne podlage. V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZBPP so upravičenci do BPP lahko fizične osebe, nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu in so vpisane v ustrezen register ter druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje RS, določa, da so upravičenci do BPP. V trenutno veljavni zakonodaji pa ni določbe, ki bi predvidevala dodelitev BPP pravnim osebam. Zato je prošnja tožeče stranke za BPP nedovoljena in je zato pristojni organ skladno s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP odločil tako, kot sledi iz izreka.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve Ustave. Navaja, da je odločba nerazumljiva, ker ne vsebuje razlogov o tem, da ni pravne podlage. Vzajemnosti in mednarodne pogodbe ne obrazloži in nikjer ni jasne obrazložitve, zakaj pravna oseba ne bi imela pravice do BPP. Poleg tega je takšno stanje nedopustno, ker je pravna oseba v neenakem položaju z ostalimi subjekti, za katere je predvidena BPP in je torej 10. člen ZBPP protiustaven. Pravni osebi je zaradi ekonomskih težav onemogočen dostop na sodišče. S tem so kršene določbe 14., 22., in 23. člena Ustave. Tožeča stranka pojasni še, da ni dobila plačila po podizvajalski pogodbi in je žrtev poslovne goljufije. Družba je v mirovanju, nima nobenih sredstev in čaka na poplačilo od podjetja B. – dolžnika, ki je v stečaju. Zato potrebuje BPP, saj denarja pa pravno zastopanje nima. Ekonomski položaj družbe je razviden iz listin, priloženih k prošnjam za pravno pomoč, zlasti pri Bpp 3444/2011. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu za BPP v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da tožeči povrne stroške postopka.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je nesporno gospodarska družba (z omejeno odgovornostjo) in torej ne sodi med pravne osebe, ki so po določbah 10. člena ZBPP opredeljene kot upravičenke do BPP. Razvidno tudi ni, da bi bila tožeča stranka upravičena do BPP, za kakršno je zaprosila, po določbah drugega zakona ali mednarodne pogodbe. Pravne osebe imajo pravico do BPP le v primeru iz šestega odstavka 223. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, če pravna oseba nima sredstev za založitev predujma za kritje začetnih stroškov (lastnega) stečajnega postopka, in to v obliki oprostitve plačila predujma za kritje teh stroškov. Za takšen primer pa v obravnavani zadevi nedvomno ne gre. Z ozirom na taksativno naštete upravičence do BPP, pa zakonskih določb tudi ni mogoče širiti na osebe, ki v 10. členu ZBPP niso zajete, kot bi to želela tožeča stranka. To pa pomeni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava pa neutemeljene.

Tožbeni očitki glede kršitve pravil postopka so v nasprotju s podatki spisov. Iz izpodbijanega sklepa je namreč dovolj jasno razvidno tako ugotovljeno dejansko stanje kot pravna podlaga za odločitev.

Sodišče pa tudi ne vidi zatrjevane neustavnosti zakonske ureditve. Glede na različen dejanski položaj, upravičenja, ki jih ima pravna oseba, ne morejo biti enaka tistim, ki jih ima fizična oseba. Ustava pa v 23. členu tudi ne določa obveznosti države za zagotovitev brezplačnega sodnega varstva in drugačnih oblik pravne pomoči izven okvira in možnosti, ki jih določata zakon in mednarodna pogodba.

Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.