Jedro

Tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko je spornega dne opravljal delo na drugem delovnem mestu, kot mu je bilo odrejeno, pri čemer dela na tem delovnem mestu niti ni opravljal dovolj pazljivo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku na transakcijski račun njegovega pooblaščenca odvetniške pisarne P. o.p., d.o.o. št. ..., ki je odprt pri ..., znesek 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2009 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačevati tožniku od vložitve tožbe dalje mesečno rento v znesku 214,07 EUR in sicer do vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, vse dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne rente do dneva plačila le-te pa je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti, vse pod izvršbo, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.551,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, toženi stranki pa je v končno plačilo naložilo stroške priče N.B. v višini 7,20 EUR, v 8 dneh, pod izvršbo.

Tožnik se se je pritožil zoper sodbo tako sam kot po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče spregledalo dejstvo, da mu je bilo šele dne 19. 2. 2007 s strani tožene stranke pisno odrejeno, da lahko opravlja dela na vstopni postaji za komandnim pultom, pri čemer je njegovo gibanje v obratu dovoljeno od čajarne do komandnega pulta vstopne postaje. Iz zapisa z dne 1. 3. 2006 ne izhaja, da bi mu bilo odrejeno delo zgolj za komandnim pultom. Sam je izpovedal, da mu je bilo takšno delo odrejeno le ustno. Vse od meseca marca 2006 do dne 4. 9. 2006 je opravljal delo tako za komandnim pultom kot tudi pri vpenjanju palic. S sodelavcem N.B. sta se menjavala, kar je navedeni potrdil tudi kot priča. Niti enkrat ga niso opozorili, da ne sme opravljati vpenjanja palic. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbam prič, da ga niso nikoli videle, da bi se pri delu menjaval s sodelavcem. A.Š. je bil takrat vodja delovne enote, medtem ko je bil S.H. vodja izmene. Oba navedena bi morala opravljati stalni nadzor nad delovnim procesom in delavci, pa tega očitno nista izvajala. Delodajalec je kršil zahteve pooblaščene zdravnice glede toplotnih razmer v delovnem okolju. Izvedenka je pri sprejeti odločbi ZPIZ-a ugotovila, da takšna omejitev ne obstoji. Takrat bi se mu moralo ponuditi delo, ki je bilo v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj je kritičnega dne zapustil komandni pult. To je storil zaradi hude vročine. Sodišče je neupravičeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče J.Š.. V zadevi tako niso bili podani razlogi za zavrnitev tožbenih zahtevkov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožnik je zatrjeval zgolj dejstvo, da se na kritičnem delovnem mestu ne bi smel nahajati zaradi mnenja pooblaščene zdravnice, ni pa zatrjeval, da bi imeli delovni pogoji kakršenkoli vpliv na njegovo sposobnost prestopa konstrukcije prevračalne naprave. Izvedenka je v svojem mnenju zapisala, da so bile toplotne razmere v kabini dne 4. 9. 2006 ugodne in tudi v času največje toplotne obremenitve niso presegale mejnih vrednosti. Tožnik glede priče J.Š. ni navedel, o katerih dejstvih bi lahko priča izpovedala. Tožnik je takrat padel zaradi nepazljivosti, ker noge ni dvignil dovolj visoko. V ničemer ni zatrjeval, da noge ne bi mogel dvigniti zaradi slabega zdravstvenega stanja ali delovnih pogojev, zaradi česar ni sprejemljiv očitek, da se je poškodoval zaradi protipravnega ravnanja delodajalca oziroma zaradi povečane nevarnosti, ki bi izhajala iz obratovanja prevračalne naprave. Izvedenka se je v svojem mnenju opredelila do vseh bistvenih vprašanj spornega primera. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Tožnik je v tem sporu zahteval od tožene stranke plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu dne 4. 9. 2006. Pri prestopu konstrukcije prevračalne naprave je z desno nogo zadel ob konstrukcijo, izgubil ravnotežje in padel na transporter ter si poškodoval nogo. Toženi stranki očita krivdno in objektivno odgovornost za nastalo škodo. Tožena stranka mu je takrat odredila delo, ki ga glede na zdravniško spričevalo zdravnice iz medicine dela prometa in športa z dne 13. 12. 2005 ni bil sposoben opravljati.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih, med katerimi je pridobilo tudi mnenje izvedenke iz varstva pri delu, ugotovilo, da je takrat tožnik kršil navodila nadrejenih delavcev, saj bi moral opravljati delovne zadolžitve le za komandnim pultom. Takrat je samovoljno predlagal sodelavcu N.B., da sta zamenjala delovni mesti. Vendar ne glede na to, da je kršil navodila, pri prehodu konstrukcije prevračalne naprave ni bil pazljiv, saj je ta omogočala izstopanje delavca ob upoštevanju navodil za varno delo. Poleg tega je bila naprava tudi pregledana, kar je izkazano s potrdilom z dne 2. 6. 2006. Sodišče prve stopnje je sprejeto odločitev o zavrnitvi zahtevkov ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se z obrazloženimi razlogi v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Neutemeljena je pritožba, da je bilo toženi stranki znano, da se je takrat zamenjal s sodelavcem N.B. na delovnem mestu. Tožena stranka je z izpovedbama prič tožniku nadrejenih delavcev S.H. in A.Š. dokazala, da je bilo na sestanku v pisarni vodje delovne enote J.Š. dne 24. 2. 2006 tožniku eksplicitno povedano, da od tedaj dalje dela le na vstopni postaji za komandnim pultom. Pred tem je tožnik nekaj dni delal na postaji za ščetkanje, vendar je podal prošnjo za premestitev, saj je bilo to delo za njega monotono. Poleg tega je iz izpovedbe S.H. razvidno, da se je z delavci dobil vsak dan pred nastopom dela v čajarni, in se jim je povedalo, kaj bodo tisti dan delali. Res je bilo tožniku določeno delo za komandnim pultom v ustni obliki, vendar je po ugotovitvi pritožbenega sodišča to sprejemljivo, kar pomeni, da bi se tožnik moral tega v celoti držati. Dejstvo, da je bilo tožniku takšno delo odrejeno na pisen način šele po dogodku, je tožena stranka obrazložila, da je bilo to iz razloga, ker tožnik ni upošteval navodil v ustni obliki.

Neutemeljena je pritožba, da je sodišče dalo prevelik pomen izpovedbam prič na strani tožene stranke, ne pa izpovedbi tožnika in njegovim pričam. Glede tega je potrebno navesti, da sodišče pri izvajanju dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila in je samo v njegovi pristojnosti, katerim dokazom bo poklonilo verodostojnost. Seveda se sodišče o verodostojnosti dokazov prepriča tudi z neposrednim vtisom. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v sodbi obrazložilo, zakaj je štelo izpovedbi nadrejenih delavcev za prepričljive. Pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da sprejete dokazne ocene ne bi upoštevalo, saj gre nenazadnje pri obeh pričah za bivša nadrejena delavca, ki najbrž nista imela razlogov, da bi izpovedovala v tožnikovo škodo oziroma navajala neresnična dejstva.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je neutemeljen očitek pritožbe, da sodišče ni zaslišalo tudi priče Š.Š., ki jo je predlagal tožnik. Tožnik je res predlagal izvedbo navedenega dokaza, vendar ni v ničemer navedel, o čemu naj bi priča izpovedala. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb, ki jih je štelo za verodostojne, predvsem pa na podlagi mnenja izvedenke iz varstva pri delu pravilno ugotovilo, da je tožnik kritičnega dne ravnal samovoljno, ko je zamenjal delovno mesto s sodelavcem B.N.. Poleg tega pa, v kolikor je delal na takšnem delovnem mestu, takrat pri prestopanju ni ravnal s povprečno skrbnostjo ter se je zaradi malomarnosti sam poškodoval. Zato kakršnokoli sklicevanje tožnika na druge razloge nastanka nesreče pri delu, ne more biti upoštevno.

Neutemeljena je pritožba, da tožena stranka pri odreditvi dela tožniku ni upoštevala zdravniškega spričevala z dne 13. 12. 2005, po katerem ni zmožen za delo v prahu, neugodnih toplotnih pogojih in v hrupu. Glede tega je nadrejeni delavec A.Š. izpovedal, da je tožnik v mesecu januarju 2006 opozarjal na svoje zdravstvene težave in nevarnost poškodbe pri delu, zaradi česar so jemali njegov problem zelo resno in iskali ustrezne rešitve. Glede zdravniškega spričevala pa je izpovedal, da iz vsebine 5. točke spričevala ne izhaja, da tožnik ni sposoben za nobeno delo, temveč za drugo delo, ki ga je potrebno opredeliti z omejitvami (listovna št. 51). Meni tudi, da takrat ni delal v neugodnih toplotnih pogojih, vendar pa bi lahko izvajal delo na postaji za čiščenje, pa takšne možnosti ni izkoristil. Sodišče prve stopnje je obrazložilo razloge, ki se nanašajo na očitek tožnika, da je delal v neustreznih razmerah. Poleg tega je glede toplotnih pogojev na delovnem mestu ugotovilo, da takšni razlogi v kasnejši odločbi ZPIZ-a o ugotovljeni invalidnosti niso bili navedeni. Seveda pa v kolikor je tožnik ocenil, da je bilo delo pri višji temperaturi za njega moteče oziroma mu je povzročalo škodo, zaradi katere bi lahko bilo ogroženo njegovo zdravje, potem bi lahko v skladu s predpisi iz varstva pri delu odklonil takšno delo in se obrnil na ustreznega inšpektorja, ne pa da je, kot je že ugotovljeno, ravnal samovoljno in zamenjal delo s sodelavcem.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene razloge, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožnik s pritožbo ni uspel, pri čemer na drugi strani odgovor tožene stranke ni v ničemer vplival na sprejeto rešitev zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).