Jedro

Sodišče prve stopnje je toženkine očitke sistematičnih in obsežnih tožnikovih kršitev pravil stroke in internih aktov delodajalca (Pravilnika in Splošnih pogojev) presojalo tako, da je ugotavljalo obstoj vsake posamezne izmed očitanih nepravilnosti oziroma kršitev. Nato pa jih je, kljub ugotovljenemu obstoju le-teh ali celo priznavanju očitanih nepravilnosti s strani tožnika samega (na primer da pri zavarovancu A. A. s postopkom cenitve in ogleda ni seznanil upravičenca, ni redno obveščal zavarovancev o priznanih odškodninah, ni zahteval najemne pogodbe kot dokazilo dejanskega najema nadomestnega vozila) sodišče prve stopnje razvrednotilo in zbanaliziralo kot manjše kršitve, ki naj ne bi imele neposrednega vpliva na obravnavo škodnih primerov oziroma naj toženki zaradi njih ne bi nastala nobena škoda. Za posamezna tožnikova odstopanja od Pravilnika pa je nekritično zaključilo, da sploh ne predstavljajo kršitev (na primer ugotovljeno neprimerjanje podpisov zavarovanca A. A. na izpostavljenih dokumentih kljub očitnemu razhajanju posameznih podpisov) oziroma da kršitve niso bile storjene (opustitev oprave ogleda, izplačilo zavarovalnine za žaromete na podlagi dobavnice). Utemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem, ker je očitane številne kršitve predpisanega ravnanja pri reševanju škod obravnavalo parcialno in povsem ločeno eno od druge, ni pa presojalo njihovega pomena in učinka kot celote protipravnih ravnanj, ki odstopajo od predvidenega ravnanja samostojnega cenilca za avtomobilske škode, sprejelo zmoten oziroma vsaj preuranjen zaključek o nepomembnosti vpliva teh nepravilnosti na obravnavo izpostavljenih škodnih primerov pri toženki.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II., prvi odstavek III. ter IV. do VI. točka izreka) razveljavi ter v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2023 nezakonita (I. točka izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 19. 4. 2023, ampak še vedno traja (II. točka izreka) ter da je toženka dolžna tožnika za čas od prenehanja delovnega razmerja od vključno 20. 4. 2023 dalje prijaviti v obvezna zavarovanja in mu za ta čas plačati nadomestilo plače v mesečnem znesku 1.840,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega neto zneska od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; v delu glede obračuna in plačila predpisanih davkov in prispevkov od bruto zneskov plač pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Kot zavezanca za plačilo sodne takse je določilo toženko (IV. točka izreka) ter odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačati stroške postopka v višini 1.094,65 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (V. točka izreka), 642,92 EUR stroškov postopka pa je dolžna plačati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2.Zoper tako prvostopno odločitev, smiselno zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka, se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. Navaja, da je izpodbijana sodba napačna (smiselni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava). Toženka je tožniku v izredni odpovedi očitala kršitev njenih internih aktov, ki je imela za posledico izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, narekuje pa tudi nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Izredna odpoved temelji na kršitvi več členov Pravilnika za reševanje škod, ki določajo, da je reševanje škod v pristojnosti delavcev v sektorju Škode, ki samostojno presojajo konkretne primere in za opravljanje svojih delovnih nalog v skladu z določili tega Pravilnika samostojno odgovarjajo zlasti za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice in njene višine skladno s pravili stroke in s spoštovanjem internih postopkov ter za vestno in transparentno vodenje škodne dokumentacije in računsko preverjanje predloga za izplačilo (3. in 6. člen Pravilnika). Ogled škode je obvezen za vse vrste materialnih škod, višjih od 3.000,00 EUR, za njegovo neizvedbo je potrebno v škodnem spisu navesti razlog. Toženka je tožniku očitala tudi kršitev Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, v skladu s katerimi zavarovalnica povrne stroške nadomestnega vozila na podlagi računa izposojevalca in najemne pogodbe. V izpodbijani sodbi je očitek opustitve dolžne skrbnosti in vestnosti tožnika na delovnem mestu pri delu na dveh škodnih spisih (št. ... in št. ...) odpravljen s prepuščenostjo presoje posameznega delavca v okviru reševanja zavarovalnih primerov ter da tožnik ni niti posumil, da zavarovanec želi doseči neupravičeno korist. Vendar samostojnost presojanja ne pomeni, da lahko cenilci zanemarijo okoliščine, kot so preverjanje podpisov, temveč povečuje odgovornost tožnika, da ravna skladno s pravili stroke. Sodišče prve stopnje je prezrlo nasprotujoče si izjave tožnika in priče A. A. Slednji je izpovedal, da nikoli ni bil seznanjen z vsebino sporazuma o načinu izplačila škode, medtem ko iz izpovedbe tožnika izhaja, da je stranka v sporazum vedno vpisala podatke, kam naj se denar nakaže. Med izjavama tožnika in priče A. A. je podano bistveno nesoglasje, saj ni mogoče ugotoviti načina seznanitve tožnika z obstojem poškodb na vozilu, iz pričanj pa je mogoče ugotoviti, da tožnik pred odpravo škode ni opravil ogleda vozila (iz izpovedbe priče izhaja, da je izvajalec popravila z odpravo škode pričel naslednji dan, tožnik pa si je vozilo po lastni izpovedbi ogledal šele ob ugotavljanju poškodb žarometov). Napačen je zato prvostopni zaključek, da je tožnik opravil ogled vozila. Zmotno je prvostopno stališče, da seznanitev upravičenca z ogledom in cenitvijo vozila ni potrebna, saj je to v nasprotju s Pravilnikom o reševanju škod. Izpodbijana sodba je napačna tudi v delu presoje ravnanj tožnika pri odobritvi nadomestnega vozila zavarovancu, saj je strošek nadomestnega vozila fiktivni strošek in predstavlja neupravičeno obogatitev zavarovanca in B. B. Zmoten je prvostopni zaključek, da fotografije vozil potrjujejo obstoj poškodb na vozilu v zatrjevanem obsegu, saj je označitev poškodb opravil sam zavarovanec oziroma izvajalec popravila, na tej podlagi pa je tožnik pripravil kalkulacijo pavšalne odškodnine. Napačno je tudi stališče o pravilnem ravnanju tožnika v škodnem spisu št. ..., saj očitno krši določbe Pravilnika o reševanju škod, da mora biti upravičenec do odškodnine ali zavarovalnine pred začetkom ugotavljanja in cenitve škode seznanjen s postopkom ogleda in cenitve. V izpodbijani sodbi je tudi povsem opuščena izpoved prič C. C. in D. D. Dokazni postopek je potrdil ravnanja tožnika, ki so odstopala od internih aktov toženke, saj je obseg škode na vozilih ugotavljal in zarisal izvajalec popravila, tožnik pa je to le potrjeval ter hkrati opravil ogled 17 vozil, kar nedvomno ne ustreza standardu skrbnosti pri izvajanju dela. Toženka je tožniku očitala, da je v več primerih cenitev naklepoma in neutemeljeno priznal večji obseg poškodb na vozilih oziroma da ogleda vozil ni opravil, škodo pa je priznaval v pavšalnih zneskih, četudi zavarovanci z vsebino sporazumov niso bili seznanjeni. Tožnik je opustil pričakovano stopnjo skrbnosti in s tem kršil delovne obveznosti v bistvenem delu njegovega dela, zato je primerno njegove kršitve šteti kot hujše, s čimer je izkazan utemeljen odpovedni razlog, toženka pa je utemeljeno izgubila zaupanje v njegovo delo. Toženka posledično ugovarja tudi zaključkom sodišča glede razlogov za reintegracijo, graja nekritičen odnos sodišča do tožnikovega ravnanja in odgovornosti do dela ter izpostavlja, da tožniku nikakor ne more zaupati. Izpodbijana sodba je obremenjena z zmotno presojo listin in izpovedi prič ter oprta na neprepričljive izpovedi prič, ki so celo sodelovale pri očitanem ravnanju tožnika. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno, če bi sodišče druge stopnje pritrdilo prvostopnemu razlogovanju, pa naj odloči o sodni razvezi, ki jo je predlagala toženka.

3.V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Navedeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje zaradi enostranske dokazne ocene, v okviru katere je glede odločilnih dejstev (obstoja in teže očitanih kršitev) skoraj povsem opustilo dokazno oceno za toženko ključnih prič (C. C. in D. D.), zagrešilo bistveno kršitev procesnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Sicer ugotovljene tožnikove kršitve Pravilnika o reševanju škod PRV-RZP (v nadaljevanju Pravilnik o reševanju škod oziroma Pravilnik) in Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska 01-AKA-01/20 (v nadaljevanju Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska oziroma Splošni pogoji) pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi minimiziralo in jih opredelilo kot manjše kršitve. Ker jih je obravnavalo parcialno in povsem ločeno eno od druge, je zmotno oziroma vsaj preuranjeno in poenostavljeno zaključilo, da naj ugotovljene "manjše" kršitve ne bi imele neposrednega vpliva na obravnavo škodnih primerov oziroma naj zaradi njih toženki ne bi nastala nobena škoda. S tem v zvezi toženka umestno izpostavlja nekritičen odnos sodišča do tožnikovega ravnanja in odgovornosti do dela, s čimer sicer smiselno, vendar pa utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V posledici tega je ostalo tudi nepopolno ugotovljeno relevantno dejansko stanje.

6.Toženka je tožniku, pri njej zaposlenemu na delovnem mestu samostojni cenilec za avtomobilske škode, v izpodbijani izredni odpovedi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami) očitala več kršitev Pravilnika o reševanju škod ter sprejem odločitev v nasprotju s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska, s čimer naj bi poleg hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja storil tudi očitane kršitve z znaki kaznivih dejanj. Tako mu je v zvezi z obravnavo dveh škodnih spisov zavarovanca A. A. (št. ... in št. ...) očitala, da ni primerjal podpisov tega zavarovanca na prijavi in vozniškem dovoljenju, s čimer bi lahko prepoznal sum prikrivanja identitete prijavitelja (kršitev šestega odstavka 18. člena Pravilnika); brez navedbe utemeljenega razloga ni opravil ogleda poškodb vozila in upravičenca ni seznanil s postopkom ogleda in cenitve škode (kršitev 15. člena Pravilnika); cenitev škode je opravil izključno na podlagi fotografij poškodovanega vozila (kršitev 17. člena Pravilnika) ter obračunal pavšalno zavarovalnino za žaromete (v nasprotju s sedmim odstavkom 11. člena Splošnih pogojev); ni preverjal pristnosti podpisov strank na sporazumih o plačilu škode in o izvršenem plačilu zavarovalnine, čeprav je ta presegala 3.000,00 EUR, ni obveščal zavarovancev (kršitev tretjega in petega odstavka 23. člena Pravilnika); v nasprotju s 7. točko četrtega odstavka 3. člena Splošnih pogojev ni zahteval ustreznih dokazil o dejanskem najemu nadomestnega vozila (najemne pogodbe). Podobne kršitve celo z znaki kaznivega dejanja (goljufije in izneverjenja - 211. in 215. člen Kazenskega zakonika - KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami in dopolnitvami) je toženka tožniku poleg zgoraj povzetih dveh škodnih spisov očitala tudi v zvezi s tremi drugimi škodnimi spisi (zavarovanci B. B. št. ..., E. E. št. ... in F. F. št. ...), pri katerih naj bi tožnik v sodelovanju z B. B. s. p. lažno prikazoval dejstva nastale škode na vozilih in poskrbel za plačilo zavarovalnice za popravilo neobstoječe škode na vozilih neposredno izvajalcu popravila B. B. s. p., mimo zavarovancev.

7.Sodišče prve stopnje je toženkine očitke sistematičnih in obsežnih tožnikovih kršitev pravil stroke in internih aktov delodajalca (Pravilnika in Splošnih pogojev) presojalo tako, da je ugotavljalo obstoj vsake posamezne izmed očitanih nepravilnosti oziroma kršitev. Nato pa jih je, kljub ugotovljenemu obstoju le-teh ali celo priznavanju očitanih nepravilnosti s strani tožnika samega (na primer da pri zavarovancu A. A. s postopkom cenitve in ogleda ni seznanil upravičenca, ni redno obveščal zavarovancev o priznanih odškodninah, ni zahteval najemne pogodbe kot dokazilo dejanskega najema nadomestnega vozila) sodišče prve stopnje razvrednotilo in zbanaliziralo kot manjše kršitve, ki naj ne bi imele neposrednega vpliva na obravnavo škodnih primerov oziroma naj toženki zaradi njih ne bi nastala nobena škoda. Za posamezna tožnikova odstopanja od Pravilnika pa je nekritično zaključilo, da sploh ne predstavljajo kršitev (na primer ugotovljeno neprimerjanje podpisov zavarovanca A. A. na izpostavljenih dokumentih kljub očitnemu razhajanju posameznih podpisov) oziroma da kršitve niso bile storjene (opustitev oprave ogleda, izplačilo zavarovalnine za žaromete na podlagi dobavnice). Utemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem, ker je očitane številne kršitve predpisanega ravnanja pri reševanju škod obravnavalo parcialno in povsem ločeno eno od druge, ni pa presojalo njihovega pomena in učinka kot celote protipravnih ravnanj, ki odstopajo od predvidenega ravnanja samostojnega cenilca za avtomobilske škode, sprejelo zmoten oziroma vsaj preuranjen zaključek o nepomembnosti vpliva teh nepravilnosti na obravnavo izpostavljenih škodnih primerov pri toženki. Na podlagi takega zaključka pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi nepopolno ugotovilo relevantno dejansko stanje. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da glede na (že do sedaj) ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s kršitvami internih predpisov pri toženki in pravil stroke ni mogoče spregledati, da je v očitanem ravnanju tožnika vendarle opaziti sistematično izločanje aktivne udeležbe zavarovancev iz obravnave škodnih primerov in cenitev škod (kar je nenazadnje očitek toženke v izpodbijani odpovedi). Komunikacija je praviloma potekala med tožnikom kot cenilcem in neposrednim izvajalcem popravila B. B. s. p., pri vsaj enem od njiju pa je bil po naravi stvari podan interes, da je ugotovljeni obseg škode (in posledično vrednost popravila) čim večja. Z zavarovanci (npr. zavarovanca F. F. in E. E.) je tudi glede na ugotovitve sodišča prve stopnje kontaktiral neposredno izvajalec popravila B. B., čeprav bi jih o ogledu, cenitvi in izplačilu zavarovalnine v skladu s pravili pri toženki moral obveščati cenilec, torej tožnik. Ne bi smelo ostati zanemarjeno niti, da tak modus operandi, v okviru katerega se iz postopka obravnave škodnih primerov izloča zavarovanca oziroma neposrednega oškodovanca, kateri pa vendarle dobi popravljeno škodo, brez seznanitve o njenem dejanskem obsegu in višini, povzroči, da je morebitne nepravilnosti pri (previsoki) cenitvi škode izjemno težko ugotoviti. V takem procesu je namreč edini, ki je lahko neposredno oškodovan, zgolj toženka, ki je za odpravo škode glede na njen (vsaj oporečno ugotovljeni) obseg in višino utegnila plačati previsoke zneske. Le-ti so bili dejansko plačani kar neposrednemu izvajalcu popravila, kar je s svojim ravnanjem glede na očitke toženke omogočal tožnik. Da je bilo v navedenih primerih končno plačilo izvedeno neposredno izvajalcu popravila med strankama niti ni sporno.

8.Utemeljena je tudi pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje glede na take očitke in dejansko spoznavno krizo pri ugotavljanju utemeljenosti le-teh oziroma pri ugotavljanju obstoja očitanih kršitev moralo večjo pozornost posvetiti za toženko ključnima pričama (C. C. in D. D.), ki sta na podlagi interne zavarovalniške preiskave pri toženki ugotovila sistematične nepravilnosti pri ravnanju tožnika. Ob tem ni zanemariti, da je bil povod za podrobnejšo preiskavo opozorilo zavarovalniškega programa, ki je sam izpostavil nekaj spisov tožnika, kateri so odstopali od običajnih primerov (izpovedba priče C. C.). Toženka pa v pritožbi pravilno izpostavlja, da sta bili navedeni dve priči v izpodbijani sodbi glede odločilnih dejstev (obstoja posameznih očitanih kršitev) praktično povsem spregledani oziroma njuni izpovedbi iz dokazne ocene opuščeni (priča C. C. je razen glede pravočasnosti odpovedi v izpodbijani sodbi omenjen le še pri ugotavljanju nepravilnosti v zvezi s povrnitvijo stroškov najema nadomestnega vozila, priča D. D., zavarovalniški preiskovalec, ki je neposredno opravljal notranjo preiskavo, pa še to ne). Nasprotno pa je sodišče prve stopnje nekritično preveliko težo dalo izpovedbama tožnika in priče B. B., ki naj bi bila glede na očitke toženke sostorilca pri očitanih nepravilnostih, kakor tudi pričam, ki so nastopali zgolj kot oškodovanci (A. A., F. F. in E. E.). Ob tem je toženka že med postopkom na prvi stopnji utemeljeno izpostavila, da zavarovanci oziroma oškodovanci niso strokovnjaki za oceno škode, z izpovedbami katerih bi lahko tožnik uspešno dokazoval dejanski obseg škode in način njene odprave. Slednje priče glede na zgoraj obrazloženi način ravnanja tožnika v postopku reševanja škodnih primerov ter opustitev seznanitve dejanskih oškodovancev o cenitvi in izplačilu škode (zavarovalnine) s strani tožnika nepravilnosti pri postopku reševanja njihovih škodnih primerov niti niso mogle opaziti niti pri tem glede na dejansko odpravo škode na njihovih vozilih (sicer zanje neugotovljenega obsega in višine) niso bile (neposredno) oškodovane. Ob tem je dodati, da je lahko očitek plačila zavarovalnice za popravilo neobstoječe škode na vozilih, k čemur je bila ta z ravnanjem tožnika zavedena, utemeljen tudi v primeru, če gre za plačilo popravila za večji obseg škode od tiste, ki je dejansko nastala in bila popravljena. To bi bilo mogoče razbrati vsaj iz zadnjega očitka kršitev tožniku, ko gre za škodo, ki jo je najprej ugotavljal cenilec G. G. (zavarovanec E. E.), tožnik pa jo je na podlagi kasnejših fotografij, posnetih s strani dejanskega izvajalca popravila, dodatno priznal v višjem obsegu oziroma naj bi v to "zavedel" kolega cenilca G. G.

9.Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP in prvim odstavkom 355. člena istega zakona sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zaradi enostranske dokazne ocene, v okviru katere se ni opredelilo do izpovedb za toženko ključnih dveh prič, ter zaradi materialnopravno zmotne zgolj parcialne presoje tožniku očitanih kršitev internih aktov toženke in pravil stroke, ne upoštevaje njihov skupni vpliv na obravnavanje spornih škodnih primerov, nepopolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje. Tako nepopolno ugotovljen obseg tožnikovih nepravilnosti in kršitev je nenazadnje lahko vplival tudi na prvostopni zaključek v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja med strankama in posledično na odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, ki jo je predlagala toženka. Po presoji sodišča druge stopnje z razveljavitvijo izpodbijanega dela prvostopne sodbe ter vrnitvijo zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju zgolj dopolniti postopek v nakazani smeri in predvsem sprejeti temeljitejšo dokazno oceno vseh zaslišanih prič oziroma dopolniti dokazno oceno z opredelitvijo do izpovedb za toženko ključnih prič, nato pa glede na že ugotovljene kršitve predpisanega ravnanja tožnika kot cenilca in morebiti še dodatno ugotovljene/potrjene nepravilnosti pri njegovem delu presoditi njihov vpliv in težo kot celoto. Zato sodišče druge stopnje ne more samo dopolnjevati postopka v nakazanih smereh, ker bi s tem prevzemalo vlogo sodišča prve stopnje. To ni namen pritožbenega postopka, saj je ta v preizkusu odločitve, ki jo bo po skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka ob ustrezni uporabi materialnega prava sprejelo sodišče prve stopnje.

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Navedeno velja vsaj do takrat, ko se bo izplačana (previsoka) zavarovalnina v obliki zvišanja zavarovalne premije v naslednjem zavarovalnem obdobju prevalila na zavarovance.