Jedro

Neutemeljena je tožnikova navedba glede "škodljivih posledic" v primeru njegovega uspeha s tožbo, saj bi bilo v takem primeru treba postopek imenovanja direktorja javnega sklada ponoviti. Tudi tožnikov predlog, da naj se začasno za mesto direktorja javnega sklada imenuje nekdo tretji (namesto že imenovane direktorice), kaže na to, da mu ne nastaja težko popravljiva škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se začasno zadrži izvrševanje odločbe Vlade Republike Slovenije (Vlada) z dne 14. 10. 2008, s katero je bilo odločeno, da se z dnem 1. 11. 2008 za direktorico A. sklada Republike Slovenije - javnega sklada (v nadaljevanju: AS) imenuje J.J. za mandatno dobo 4 let od dneva imenovanja, ker tožnik ni izkazal obstoja pogojev iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, zlasti ne pogoja težko popravljive škode.

2. Tožnik v pritožbi zoper sklep prvostopnega sodišča uveljavlja vse pritožbene razloge iz 75. člena ZUS-1. Navaja, da je konkretno navedel vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode, ki mu nastaja z izvršitvijo odločbe. Pravnemu standardu težko popravljive škode sodišče prve stopnje ni dalo nobene konkretne vsebine. Sklep sodišča prve stopnje ni obrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Bodočo nezmožnost izvršitve sodne odločbe sodna praksa šteje za težko popravljivo škodo oziroma za nenadomestljivo škodo, zato je izdaja začasne odredbe še vedno možna. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kršilo tudi njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS), saj ni odločilo v skladu z že uveljavljeno sodno prakso. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 275/97. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da samo izda predlagano začasno odredbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavnem primeru je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, in sicer zlasti, ali je tožnik izkazal obstoj težko popravljive škode. V drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je namreč določeno, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

5. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je treba zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožnik zahteval v zvezi s tožbo, s katero zahteva odpravo odločbe Vlade, s katero je J.J. imenovala za direktorico AS, zavrniti. Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da tožnik za izdajo te začasne odredbe ni izkazal obstoja zakonskega pogoje težko popravljive škode. Tožniku v zvezi z izvajanjem te odločbe ne nastaja nobena škoda, zato ni utemeljena njegova navedba glede "škodljivih posledic" v primeru njegovega uspeha s tožbo. Če bi bila v zvezi s tožbo odločba Vlade odpravljena, to še ne bi pomenilo, da bi bil on imenovan za direktorja AS, temveč bi bilo treba prej opraviti nov razpis. Tudi njegov predlog v zahtevani začasni odredbi, da se naj za 90 dni imenuje nekdo tretji kot vršilec dolžnosti direktorja AS, kaže na to, da mu zaradi tega, ker dolžnosti direktorice AS že opravlja J.J., ne pa kot vršilec dolžnosti nekdo tretji, ne nastaja težko popravljiva škoda. Pravilno pa mu je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, da kot oseba zasebnega prava ne more v postopku izdaje začasne odredbe težko popravljive škode, ki mu po njegovih trditvah nastaja, utemeljevati z okoliščinami, ki se tičejo javne koristi.

6. Ker torej tožnik ni izkazal obstoja težko popravljive škode, ki naj bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, in tudi ne pogojev za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. V tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je namreč določeno, da tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka (opomba Vrhovnega sodišča: torej med drugim le, če izkaže težko popravljivo škodo, ki pa je ni izkazal) zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča zahtevane začasne odredbe, če je mišljena začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 (tožnik namreč v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navedel pravne podlage za njeno izdajo), ni mogoče izdati že zato, ker je izpodbijana odločba že izvršena. Imenovana oseba namreč že opravlja funkcijo direktorice AS, torej začasno zadržanje izvršitve (kar pomeni začasna odredba iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1) ni več mogoče. Za izdajo ureditvene začasne odredbe (tretji odstavek 32. člena ZUS-1), če je tožnik meril na tako začasno odredbo s tem, ko je predlagal postavitev začasnega vršilca dolžnosti direktorja, pa po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ni izkazal potrebe, saj si s tem svojega pravnega položaja ne bi v ničemer izboljšal. Če bo namreč v upravnem sporu uspel in bo izpodbijana odločba Vlade odpravljena, bodo odpravljene tudi njene posledice, torej bo mesto direktorja AS prosto, za njegovo zasedbo pa bo treba objaviti nov razpis.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča prvostopno sodišče zadostno utemeljilo svojo odločitev. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da izpodbijani sklep ni obrazložen in da se ga ne da preizkusiti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožnik neenako obravnavan in da je odločitev v tem primeru v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso in odločitvijo Ustavnega sodišča, ki jo navaja. Tožnik namreč ni navedel odločb Upravnega sodišča oziroma Vrhovnega sodišča, od katerih bi odločitev v tem primeru odstopala. Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-275/97 z dne 16.7.1998, na katero se sklicuje in tudi z njo utemeljuje neenako obravnavanje in kršitev ustavnih pravic, pa se na nanaša na enak primer, kot je obravnavni, temveč na začasno odredbo po ZIZ, pri čemer je sporo vprašanje, ali je zahtevek v začasni odredbi lahko enak tožbenemu zahtevku.

9. Ker glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).