Jedro

Pritožbeno stališče je v zvezi z uporabo oziroma razlago določb ZUTD v primeru, ko je dejansko prejeta nižja plača, kot je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, in v stečajnem postopku nad delodajalcem prijavljena oziroma celo priznana terjatev v višini razlik v plači, že zavzelo stališče, da je v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti mogoče upoštevati le dejansko prejeto plačo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 13. 2. 2017 in št. ... z dne 3. 1. 2017, priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v višini 892,50 EUR bruto za čas od 24. 12. 2016 do 23. 3. 2017, v višini 892,50 EUR bruto za čas od 24. 3. 2017 do 23. 12. 2017 ter v višini 770,24 EUR bruto za čas od 24. 12. 2017 do 23. 1. 2019, izplačilo zapadlih zneskov razlik med izplačanim denarnim nadomestilom med brezposelnostjo in odmerjenim s to sodbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska do plačila. Sklenilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka sam.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Kot osnova za odmero denarnega nadomestila je bil napačno upoštevan znesek 1.169,99 EUR. Stališče sodišča prve stopnje in toženca pred njim, da za upoštevanje plač, ki bi jih moral prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ni podlage, je zmotno. Na podlagi enostranske odločitve delodajalca mu za februar do junij 2016 ni bila izplačana plača v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in kolektivnimi pogodbami. Za februar, marec in april 2016 bi mu morala biti izplačana plača v znesku 1.540,49 EUR bruto, dejansko pa je bila izplačana v znesku 929,10 EUR bruto, to je 611,39 EUR bruto manj. Za maj in junij 2016 pa je bila izplačana plača v znesku 975,56 EUR namesto 1.540,49 EUR bruto, kar je 564,92 EUR bruto manj. Zaradi nezakonite in enostranske odločitve poslovodstva delodajalca o znižanju plače, na katero ni imel vpliva, ne sme trpeti še dodatnih škodljivih posledic. Kot osnovo za izračun denarnega nadomestila bi bilo potrebno upoštevati znesek 1.540,49 EUR, to je povprečno mesečno plačo, ki bi mu skladno s sklenjeno pogodbo morala biti izplačana v obdobju od januarja do avgusta 2016. Da bi mu morala biti izplačana plača v višini 1.540,49 EUR bruto, izhaja tudi iz prijave terjatve v stečajnem postopku nad delodajalcem, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, in iz obračunskih listov. Priglaša stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

5. V tej zadevi gre za spor o odmeri denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Predmet presoje je pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov o priznanju pravice do denarnega nadomestila v trajanju 25 mesecev od 24. 12. 2016 do 23. 1. 2019, za prve tri mesece 892,50 EUR bruto, v nadaljnjih 9 mesecih 701,99 EUR bruto, po 12 mesecih pa 585,00 EUR bruto. Čeprav je tožnik od februarja do junija 2016 prejel plačo v znesku 929,10 EUR bruto oziroma 975,56 EUR bruto, ki je nižji od zneska, dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi (1.540,49 EUR bruto), in je razlika v plači prijavljena v stečajnem postopku nad delodajalcem, je bila osnova za odmero nadomestila določena na podlagi povprečja plač, kot jih je tožnik po uradni evidenci finančne uprave, ki ima naravo javne listine,2 v obdobju od januarja do avgusta 2016 dejansko prejel, in znaša 1.169,99 EUR bruto. Zneski dejansko prejetih plač niso sporni.

6. Stališče sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da za določitev osnove za odmero denarnega nadomestila za brezposelnost na podlagi plače, kot je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, čeprav je tožnik dejansko prejel nižjo plačo, ni podlage, je pravilno.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o urejanju trga dela (ZUTD)3. Po 1. odstvaku 61. člena ZUTD je osnova za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Zavarovancem, ki v obdobju zadnjih osmih mesecev pred nastankom zavarovalnega primera niso prejemali plače, temveč nadomestilo plače po predpisih o delovnih razmerjih, zdravstvenem, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo, se v osnovo za odmero upošteva povprečna plača, ki so jo prejeli za zadnjih osem mesecev, če pa bi bilo to obdobje krajše, se za manjkajoče mesece upošteva tudi prejeto nadomestilo (2. odstavek 61. člen ZUTD). Po 3. odstavku 61. člena ZUTD se zavarovancu, ki je v relevantnem obdobju delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust, v osnovo za odmero upošteva prejeta plača, preračunana na polni delovni čas. Le če zavarovanec ni prejemal plače niti nadomestila plače, oziroma jo je prejemal krajše obdobje se upošteva plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, oziroma se za manjkajoče mesece upošteva njegova osnovna plača, povečana za delovno dobo, ki bi jo prejel, če bi delal (4. odstavek 61. člena ZUTD). Osnova za odmero denarnega nadomestila se ugotavlja na podlagi podatkov iz obračuna davčnih odtegljajev, ki jih zavezanci posredujejo davčnemu organu na REK obrazcih (6. odstavek 61. člena ZUTD).

8. Že sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sklicuje na sodno prakso pritožbenega sodišča,4 ki je v zvezi z uporabo oziroma razlago citiranih določb ZUTD v primeru, ko je dejansko prejeta nižja plača, kot je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, in v stečajnem postopku nad delodajalcem prijavljena oziroma celo priznana terjatev v višini razlik v plači, že zavzelo stališče, da je v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti mogoče upoštevati le dejansko prejeto plačo. V ZUTD namreč ni podlage, niti ni mogoče citiranih določb pravilno razlagati in uporabljati tako, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih zavarovanec moral prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, če jih je dejansko prejel v nižjem znesku. To bi bilo v nasprotju s celovito ureditvijo osnove za odmero obravnavane denarne dajatve. Temeljno izhodišče ureditve osnove za odmero denarne dajatve iz naslova brezposelnosti je namreč v zagotovitvi denarnega nadomestila ob izpadu plače v sorazmerju s prejetimi zneski v času zaposlitve.

9. Pritožnikovo stališče, da se v osnovo za odmero denarnega nadomestila med brezposelnostjo, namesto dejansko prejetih nižjih plač, upošteva plače, ki bi jih moral prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, je torej zmotno in zato nesprejemljivo. Ker razlike v plači tožniku niso bile izplačane oziroma niso bile izplačane v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti, jih pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti ni mogoče upoštevati, četudi so prijavljene v stečajnem postopku nad delodajalcem.

10. Ker je bilo torej denarno nadomestilo med brezposelnostjo z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma pravilno in zakonito odmerjeno na podlagi dejansko prejetih plač, je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje ter izplačilo višjega denarnega nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi utemeljeno zavrnjen.

11. Iz istih razlogov je bilo potrebno tudi pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je bilo potrebno na temelju 165. v zvezi s 154. členom ZPP odločiti še, da stroške svoje pritožbe krije sam.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 224. člen ZPP. 3 Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami. 4 Psp 488/2016.