Jedro

Dodelitev vojaškega stanovanja po 25.6.1991 ni zakonita. Če pa sta prejšnje in sedanje stanovanje enakovredni (obe imata tri sobe in pol), bi tožeča stranka morala izkazati pravni interes za izpraznitev pozneje dodeljenega stanovanja.

Če je tožeča stranka toženi priznavala stanovanjsko pravico, je s tem pokazala, da je naknadno odobrila odločitev svoje pravne prednice. Toženec je tako pridobil stanovanjsko pravico na spornem stanovanju s konkludentnim dejanjem tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi toženec izpraznil sporno stanovanje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je bilo sporno stanovanje dodeljeno nezakonito, ker vojaški organi po 25.6.1991 niso bili več upravičeni razpolagati s stanovanjskim skladom nekdanje JLA. Ker tudi ni šlo za zamenjavo stanovanja, ni mogoče govoriti o kontinuiteti stanovanjske pravice. Toženec je prenehal uporabljati prejšnje stanovanje in na podlagi 1. odstavka 19. in 1. odstavka 58. člena ZSR izgubil stanovanjsko pravico na njem. Na sedaj spornem stanovanju pa je zaradi nezakonite odločbe o dodelitvi ni mogel pridobiti. Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Smiselno predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Že sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila odločba z dne 6.8.1991, s katero je bilo tožencu dodeljeno stanovanje, nezakonita. Zahtevek torej ni bil zavrnjen zaradi napačne presoje sporne odločbe. Razlogi za zavrnitev zahtevka so bili drugačni. Revizijsko sodišče jih je preizkusilo in ugotovilo, da je odločitev pravilna.

Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, sodišče druge stopnje pa se s tem strinjalo, da je bilo tožencu s sporno odločbo dodeljeno stanovanje, ki je bilo enakovredno tistemu, ki ga je izpraznil (to dejstvo med postopkom tudi ni bilo sporno). Ta ugotovitev je pomembna ob pravilnem izhodišču sodišč prve in druge stopnje, da je toženec pred sporno dodelitvijo imel stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju v B. in da je kasnejše stanovanje pridobil na podlagi te že obstoječe stanovanjske pravice. Če pravice na kasnejšem stanovanju ne bi pridobil, bi sodišče lahko zahtevku ugodilo le deloma, torej tako, da bi toženec sporno stanovanje sicer moral izprazniti, vendar šele potem, ko bi mu tožeča stranka dala na razpolago prejšnje stanovanje ali stanovanje, ki bi bilo temu enakovredno. Če pa sta prejšnje in sedanje stanovanje enakovredni (obe imata tri sobe in pol), bi tožeča stranka morala izkazati pravni interes za izpraznitev pozneje dodeljenega stanovanja. Nobene trditve tožeče stranke ni v spisu, ki bi izkazovala poseben pravni interes prav za stanovanje, ki ga toženec sedaj zaseda.

Iz spisovnih podatkov izhaja prav obratno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka tožencu priznavala pravico na spornem stanovanju. To je izrazila med drugim tudi v pismu Ministrstva za obrambo Republike Slovenije z dne 20.3.1992, s katerim je pozvala toženca k zamenjavi stanovanja in mu ponudila 30% popusta po 126. členu stanovanjskega zakona. Ker se 126. člen stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91) nanaša le na prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, revizijsko sodišče soglaša s presojo tega dejanja. Tožeča stranka je s tem pokazala, da je naknadno odobrila odločitev svoje pravne prednice. Toženec je tako pridobil stanovanjsko pravico na spornem stanovanju s konkludentnim dejanjem tožeče stranke.

Pač pa se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na 18. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine (Ur.l. RS, št. 1/91-1). Toženec do 25.6.1991 stanovanjske pravice na spornem stanovanju še ni pridobil. Sprejem njegove prošnje in uvrstitev na listo čakajočih s sklepom z dne 4.1.1991 za pridobitev stanovanjske pravice nista zadoščala. Ker pa jo je pridobil na drug način, ta ugotovitev na pravilnost odločitve ni vplivala.

Iz navedenih razlogov zato reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odstavek 395. člena ZPP).