Jedro

Določb 233. člena ZVCP-1 ni mogoče razlagati tako, da se obdolženec razbremeni zgolj v primeru, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška, ampak določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da obstaja razumen dvom glede domnevanega dejstva.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču v ponovno sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Ptuj je zoper M. V. izdala plačilni nalog zaradi prekrška po točki b sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in mu izrekla globo v višini 250,00 EUR in tri kazenske točke.

Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče na Ptuju zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS. Navaja, da morajo biti vsakemu storilcu tudi v hitrem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Določba 233. člena ZVCP-1, po kateri se za prekršek zoper varnost cestnega prometa kaznuje lastnik vozila, kolikor ni mogoče ugotoviti storilca, ne nalaga obveznosti zgolj storilcu, da predloži pravno relevantne dokaze o tem, da ni vozil vozila, ampak tudi mora prekrškovni organ ter v postopku zahteve za sodno varstvo sodišče izvesti aktivnosti, usmerjene k iskanju dejanskega storilca prekrška, saj ne gre za avtomatični prehod dokaznega bremena na lastnika vozila. Sodba o tej okoliščini nima nobenih razlogov, iz obrazložitve celo izhaja, da se z dokazi, ki jih je ponudil obsojeni, sodišče sploh ni seznanilo. Sodišče v svoji odločbi navaja, da ni verjelo navedbam storilca v njegovi zahtevi za sodno varstvo, da je vozilo vozil ožji družinski član, zato ni moglo zavzeti stališča o pravni relevantnosti ponujenih dokazov, s katerimi je kršitelj dokazoval, da prekrška ni storil, ker ga v kritičnem obdobju sploh ni bilo v Sloveniji. S tem je bila kršitelju kršena pravica izvajanja dokazov v njegovo korist, sodba pa o pomembnih okoliščinah nima razlogov.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Ugotavljanje odločilnih dejstev v hitrem postopku o prekršku pred prekrškovnim organom po določbi prvega odstavka 55. člena ZP-1 poteka brez odlašanja, hitro in enostavno. Kljub temu morajo biti kršitelju tudi v takem - hitrem - postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka(1), zlasti da so mu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Kriterij za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena v povezavi z 29. členom Ustave RS o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Med temi je tudi pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Ta pravica kršitelja v hitrem postopku izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 55. člena ZP-1, v skladu s katero mora prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja, ki se ob ugotovitvi ali obravnavanju prekrška ni mogel izjaviti o prekršku in ni mogel biti poučen o pravicah, pisno obvestiti o prekršku in ga poučiti, da se lahko pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška in da mora pri tem navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku več ne bo mogel uveljavljati.

5. Iz 22. člena Ustave Republike Slovenije izhaja med drugim obdolženčeva pravica do obrazložene sodne odločbe. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka. Od sodišča zahteva, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se v obrazložitvi svoje odločbe opredeli do vseh tistih navedb, ki so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene(2). Ta dolžnost sodišča izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, v skladu s katero mora sodišče v obrazložitvi sodbe oceniti navedbe zahteve za sodno varstvo, še zlasti tiste, ki se nanašajo na odločilna dejstva in niso očitno neutemeljene.

6. Ugotavljanje odločilnih dejstev in zbiranje dokazov poteka v postopku pred prekrškovnim organom brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1), kar velja zlasti takrat, ko se o prekršku odloči s plačilnim nalogom. Plačilni nalog, ki velja kot pisna odločba o prekršku, se namreč kršitelju izda in vroči takoj na kraju prekrška, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav (prvi odstavek 57. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti kršitelju tudi v teh položajih zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka(3), med drugim tudi pravica do izjave o dejanskih in pravnih vidikih zadeve (22. člen Ustave RS, drugi odstavek 55. člena ZP-1). Če storilcu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po drugi alineji 62. člena ZP-1. 7. Poseben dokazni položaj kršitelja v postopku o prekršku predstavljajo določbe 233. člena ZVCP-1. Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. V drugem odstavku tega člena je v primeru, če je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen ta prekršek, pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, se kaznuje za prekršek odgovorna oseba. Citiranih določb ni mogoče razumeti tako, kot jih je v obravnavanem postopku razlagalo sodišče, ki v svoji odločbi, da ga kršitelj s svojimi navedbami ni prepričal (mu ni verjelo), da v navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah, ni bil voznik svojega vozila oziroma da je vozilo vozil ožji družinski član. Določba 233. člena ZVCP-1 lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila oziroma odgovorni osebi nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora organ, ki vodi postopek, v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Težo dokaznega bremena je potrebno razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora organ, ki odloča o prekršku, v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Predložitev dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom milejše sredstvo.(4)

8. V konkretnem primeru je kršitelj M. V. (odgovorna oseba v smislu drugega odstavka 233. člena ZVCP-1)(5) v zahtevi za sodno varstvo, navedel, da v času, ko naj bi bil storjen prekršek, ni vozil predmetnega vozila. Zahtevi je priložil (in se nanj skliceval) dopis, lastnika vozila R. d. o. o., ki ga je kot odgovorna oseba poslal M. V., ki vsebinsko predstavlja odgovor na poziv prekrškovnega organa, naj kot lastnik vozila sporoči, kdo je vozil sporno vozilo v času storitve prekrška. Iz dopisa izhaja, da M. V. zatrjuje svojo službeno odsotnost (in odsotnost zastopnika podjetja R. V.) v kritičnem času in kot razbremenilen dokaz prilaga kopijo računa prenočišča v tujini, kopijo računa za trajekt in kopijo računa za točenje goriva ter kopijo potnega naloga. Zahtevi za sodno varstvo je priložil tudi dokazila o oddaji pošiljke oziroma potrdilo o poslani pošti za naveden dopis R. d. o. o. Tak dokazni predlog po oceni Vrhovnega sodišča izpolnjuje vse zahtevane standarde(6), ki sicer veljajo v postopku o prekršku, saj je materialnopravno relevanten (alibi), določen in navaja dejstvo, ki ga predlagatelj želi dokazati. Vsekakor je očitno, da je dokazni predlog alibija že na prvi pogled odločilen. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno v celoti preveriti. V tem primeru mora izvesti dokaz, ki je materialnopravno upošteven in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne upoštevnosti. Določb 233. člena ZVCP-1 ni mogoče razlagati tako, da se obdolženec razbremeni zgolj v primeru, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška, ampak določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da obstaja razumen dvom glede domnevanega dejstva. Navedena določba mu nalaga, da v ta namen predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Sodišče je zgolj navedlo, da ni verjelo navedbam storilca, da je vozilo vozil ožji družinski član, pri čemer ni preverjalo navedb njegovega alibija in ni izvedlo (očitno relevantnih) dokazov ter takšne odločitve ni v ničemer obrazložilo. Takšno postopanje sodišča je nezdružljivo s pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave poleg tega pa sodba nima razlogov za svojo odločitev, s čimer je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 9. Ker je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku (po prvem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave), je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti in glede na naravo kršitve na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje. Sodišče bo v nadaljevanju postopka moralo kršitelju omogočiti izvajanje dokazov v svojo korist. Op. št. (1): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 Op. št. (2): Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-672/03 z dne 30. 9. 2005. Op. št. (3): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-120/97 z dne 18. 3. 1999. Op. št. (4): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008. Op. št. (5): Po ugotovitvah sodišča, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, je M. V. direktor R., d. o. o. Op. št. (6): Glej 7. točko sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008.