Jedro

Pri presoji, ali gre za kršitev iz 7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, je treba upoštevati tudi 4. odst. 300. čl. in 2. odst. 304. čl. ZPP - sodišče ni vezano na svoj dokazni sklep in senat sme odločiti, da se upoštevajo spisi, ki jih priskrbi po koncu glavne obravnave, če misli, da obravnavanje ni potrebno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu na izročitev parcele št. 92 k.o. Prezrlo je spremembo zahtevka (vloga tožeče stranke na l.št. 5. z dne 23.8.1991). V obrazložitvi je navedlo, da sta toženca in njuni pravni predniki priposestvovala parcelo št. 79. k.o. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper to sodbo. Potrdilo je ugotovitve o priposestvovanju. Zavrnilo pa je pritožbene očitke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki naj bi bile v tem, da strankam ni bila dana možnost, da bi se izjavile o pomembnih okoliščinah, ker odgovori na poizvedbe o delitvi in menjavi sporne parcele niso bili obravnavani na glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da prvostopno sodišče pri svoji odločitvi teh podatkov ni upoštevalo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožnikovi pritožbi. Navaja, da sodišče prve stopnje ni seznanilo strank z odgovorom na poizvedbe o delitvi in menjavi sporne parcele, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP. Če pa ni bilo odgovora na poizvedbe, bi moralo sodišče to upoštevati glede na pravila o dokaznem bremenu. Izpodbija ugotovitve o dobri veri tožencev. Njuno ravnanje šteje za samovoljno in jo opisuje kot uzurpacijo, ki ne sme biti nagrajena.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Točna je revizijska navedba, da je bil na zadnji glavni obravnavi dne 25.9.1991 sprejet dokazni sklep o poizvedbah pri Kmetijski zadrugi in pri Krajevnem uradu glede delitve in zamenjave parcel št. 98 in 198 k.o. Pravdne stranke se tedaj niso odpovedale obravnavanju teh dokazov, sodba pa je bila kljub temu izdana brez nove obravnave. Tožeča stranka vidi v tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pri presoji, ali gre za uveljavljano kršitev določb pravdnega postopka, pa je treba upoštevati še določbe 4. odst. 300. čl. in 2. odst. 304. čl. ZPP. Po teh določbah sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (4. odst. 300. čl. ZPP). Ta določba je pomembna v zvezi z ugotovitvijo, na katero opozarja že sodba sodišča druge stopnje, namreč da sodba prve stopnje ne temelji na podatkih Kmetijske zadruge in Krajevnega urada o delitvi in zamenjavi sporne parcele. Sodišče je na podlagi določbe 4. odst. 300. čl. ZPP smelo opustiti izvedbo dokazov, za katere je prej sklenilo, da jih bo izvedlo. Tako postopanje ima lahko za posledico zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pomeni pa kršitve določb pravdnega postopka. Upoštevati pa je treba tudi drugi odst. 304. čl. ZPP, po katerem sme senat odločiti, da se tudi po koncu glavne obravnave v dokazne namene preskrbijo spisi, če se stranke odpovejo obravnavanju teh dokazov ali če senat misli, da obravnavanje ni potrebno. Po tej določbi sme torej senat navzlic drugačnemu stališču stank odločiti na podlagi spisov, ki niso bili obravnavani na glavni obravnavi. Tudi v tem primeru so posledice takega postopanja lahko samo v napačnih ali nepopolnih dejanskih ugotovitvah, ne pomenijo pa kršitve določb pravdnega postopka. Določbo 7. tč. drugega odst. 354. čl. je torej treba razlagati ob upoštevanju ostalih postopkovnih določil, tudi 4. odst. 300. čl. in 2. odst. 304. čl. ZPP. Glede na navedeno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Vse ostalo, kar navaja tožnik v reviziji v zvezi z nedobrovernostjo toženih strank in v zvezi z njunim ravnanjem, ki naj bi bilo nasilno in uzurpatorsko, pa se nanaša na ugotovitev dejanskega stanja. Revizijsko sodišče teh navedb ne more presojati, ker zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odst. 385. čl. ZPP).

Revizija se nanaša na parcelo št. 79 k.o. in na oba toženca, prezre pa, da je bilo z izpodbijano sodbo odločeno o parc.št. 92 k.o. in samo o prvem tožencu. Te napake revizijsko sodišče ni moglo odpraviti, ker je pri preizkusu izpodbijane sodbe vezano na obseg izpodbijanja, ne gre pa za vprašanja, ki bi jih moglo obravnavati po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP).

Revizijsko sodišče je tožnikovo revizijo zavrnilo na podlagi 393. čl. ZPP.