Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da ne ZPNP ne ZOTMR ne poznata direktne tožbe oškodovanca proti zavarovalnici, pri kateri je imel zatrjevani povzročitelj škode zavarovano svojo odgovornost. Nobeno izmed določil splošnih pogojev ne ustanavlja pravice, na podlagi katere bi lahko oškodovanec, ki ni pogodbena stranka, direktno od zavarovalnice uveljavljal izplačilo odškodnine v okviru zavarovalne vsote.

Izrek

1.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka Zavarovalnica X. d.d. je dolžna plačati prvi tožeči stranki A., odškodnino v znesku 2.281.624,65 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.1.1997 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka Zavarovalnica X. d.d. je dolžna plačati drugi tožeči stranki Zavarovalnici Y. d.d. odškodnino v znesku 2.334.152,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.1.1997 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe." 2. Tožeči stranki sta dolžni toženi stranki nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 276.947,00 SIT, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo še spornemu delu tožbenega zahtevka obeh tožnikov. Toženi stranki je naložilo, naj prvemu tožniku plača odškodnino v višini 2.281.624,65 SIT, drugemu tožniku pa odškodnino v višini 2.334.152,50 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je sodišče naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 608.565,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti takšni sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje napačno izenačuje pasivno legitimacijo z voljo pogodbenih strank o tem, katera od njiju bo vodila sodne postopke. Glede na splošne pogoje za zavarovanje letalske odgovornosti je zavarovanec sicer res dolžan obravnavanje zahtevka in vodenje morebitnega sodnega postopka zaupati zavarovalnici (v tem postopku toženi stranki), vendar pa pogodbena stranka, ki obravnava zahtevke in vodi sodne postopke, zaradi tega še ni pasivno legitimirana v teh sodnih postopkih.

Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča preizkusilo najprej glede postopkovnih kršitev, na katere pazi po 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da takšnih kršitev ni.

Pravni okvir presoje obravnavanega tožbenega zahtevka je IV. poglavje Zakona o pomorski in notranji plovbi (Ur.l. SFRJ 22/77 s spremembami; ZPNP), ki se nanaša na pogodbo o plovbnem zavarovanju in ki ga je potrebno smiselno uporabiti v konkretnem primeru na podlagi 163. čl. Zakona o obligacijskih in temeljnih materialnopravnih razmerjih v zračni plovbi (Ur.l. SFRJ 22/77 s spremembami; ZOTMR). Ker je treba uporabiti pravkar omenjena predpisa, so izključene določbe XXVII.

poglavja ZOR z naslovom "Zavarovanje" (1. odst. 899. čl. ZOR). Prav tako ne gre za primer, za katerega bi bilo predpisano obvezno zavaravovanje odgovornosti v prometu po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (prim. 30. čl. tega zakona in pa 140. čl. in nasl. ZOTMR).

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da ne ZPNP ne ZOTMR ne poznata direktne tožbe oškodovanca proti zavarovalnici, pri kateri je imel zatrjevani povzročitelj škode zavarovano svojo odgovornost. Sodišče prve stopnje je nato pravilno presojalo, ali je morebiti pogodba o zavarovanju odgovornosti, sklenjena med toženo stranko in A. (priloga A 9), ki naj bi bil odgovoren za nastalo škodo, lahko podlaga za direktni zahtevek oškodovanca, ker bi bila lahko sklenjena v korist tretje osebe (prim. 691. čl. ZPNP in 149. čl. ZOR). Vendar pa pritožbeno sodišče drugače kot prvostopenjsko sodišče v pogodbenih določilih ne najde opore za to.

S sporno zavarovalno pogodbo je bila zavarovana odgovornost lastnika motornega letala Piper PA 18, S5-DAM v korist A. za škodo, ki jih je zavarovanec (A.) dolžan poravnati iz naslova "zakonske odgovornosti", ki temelji na lastništvu oz. razpolagalni pravici z letalom (priloga A 9). S to pogodbo je tako bil zavarovan A. pred plačilom odškodnine za škodo, ki bi jo povzročilo letalo Piper PA 18, S5-DAM.

Obveznost zavarovanca, da vodenje morebitne pravde zaupa zavarovalnici (toženi stranki) in da pooblasti osebo, ki jo določi zavarovalnica (3. in 4. odst. 6. čl. Splošnih pogojev), se nanaša lahko le na razmerje med pogodbenima strankama (1. odst. 148. čl. ZOR). Iz pogodbenih določil tudi ni razvidno, da bi zavarovalnica prevzela obravnavanje odškodninskih zahtevkov kot tožena stranka, temveč kot pooblaščenka zavarovanca (3. odst. 6. čl. Splošnih pogojev). Enako velja za obveznosti zavarovalnice, opredeljene v 7. čl. Splošnih pogojev. Tudi te so opredeljene v razmerju do zavarovanca (1. odst. 148. čl. ZOR). V teoriji velja pri pogodbi o zavarovanju odgovornosti obveznost zavarovalnice, da prouči odškodninske zahtevke proti zavarovancu, za primarno. Zahtevek zavarovanca proti zavarovalnici pri tovrstnem zavarovanju je namreč usmerjen na razbremenitev pred zahtevki tretjih. To pa terja seveda najprej proučitev zahtevkov po temelju in višini.

Določilo 3. čl. ureja obseg zavarovalnega kritja. Pravili iz 2. in 3. odst. tega člena odgovarjata na vprašanje, ali so stroški pravde del zavarovalne vsote (prim. s 1. odst. istega člena), ali pa jih zavarovalnica povrne, čeprav presegajo dogovorjeno zavarovalno vsoto.

Ker pa pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki, je tudi to določilo potrebno razumeti tako, da ustanavlja obveznost zavarovalnice v razmerju do zavarovanca, da ga razbremeni plačila zahtevkov proti njemu.

Iz doslej razloženega sledi, da nobeno izmed teh določil splošnih pogojev ne ustanavlja pravice, na podlagi katere bi lahko oškodovanec, ki ni pogodbena stranka, direktno od zavarovalnice uveljavljal izplačilo odškodnine v okviru zavarovalne vsote. Takšne njegove pravice ni moč razbrati niti iz drugih določil Splošnih pogojev ne iz zavarovalne police. Zato tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ni pasivno legitimirana.

Pritožbeno soidšče je zato na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala spremembo stroškovnega dela (1. odst. 154. čl. ZPP in 2. odst. 165. čl. ZPP). Tožeči stranki morata nerazdelno toženi stranki povrniti stroške pritožbe z dne 15.1.1999 v zahtevanem znesku 92.316,00 SIT in stroške pritožbe z dne 22.12.1999 v zahtevanem znesku 184.631,00 SIT, skupaj 276.947,00 SIT.