Jedro

Tožena stranka ni konkretno oporekala posameznim postavkam iz izračuna obveznosti po razdrti pogodbi. Izračun je v osnovi izhajal iz seštevka neplačanih obrokov, ki so se z dnem razdrtja pogodbe na podlagi pogodbene določbe šteli za zapadle, in bil zmanjšan za vrednost vrnjenih predmetov leasinga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožeči stranki znesek 7,799.240,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 5.6.1999 dalje do plačila in ji povrniti 503.976,40 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Proti tej sodbi je toženec vložil pritožbo, v kateri je navedel, da dolg in izračuni niso pravilni, za kar ima dokazno gradivo. Hkrati je navajal, da je bil zaradi zdravstvenih težav nesposoben priti na glavno obravnavo.

Sodišče prve stopnje je toženčevo trditev v pritožbi, da zaradi zdravstvenih težav ni mogel priti na glavno obravnavo, obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in je ta predlog s sklepom z dne 11.9.2003 zavrnilo.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo (le-ta ji je bila vročena

1.9.2003) ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 22.10.1996 sklenili pogodbo o finančnem leasingu (priloga A3), v nadaljevanju: Pogodba, ki jo je tožeča stranka z izjavo z dne

5.8.1997 (priloga A2) odpovedala na podlagi 7. alinee IX. člena Pogodbe, ker toženec plačilnih obveznosti iz Pogodbe ni izpolnjeval. Teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje toženec v pritožbi ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja zahtevek po razdrti pogodbi in da ta zahtevek predstavlja zapadle in neplačane obroke leasinga, stroške zavarovanja, stroške popravila enega vozila, stroške poizvedb o vozilu in zamudne obresti v višini 1,2% mesečno ter da je za terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja proti toženi stranki, le-ta izdelala izračun (priloga A4). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi trditev toženca in dokaza, ki ga je ta ponudil, ugotovilo, da je toženec plačal prvi obrok (ta je zapadel v plačilo dne 1.1.1997) z zamudo, in sicer 7.4.1999 in da je tožeči stranki plačal do 29.7. še sedem obrokov v skupni višini 1,150.000,00 SIT.

Ugotovilo pa je, da izračun, ki je podlaga tožbenemu zahtevku v tem postopku, jemlje za podlago stanje obveznosti na dan 4.9.1997, torej stanje dolga po razdrtju pogodbe. Iz te ugotovitve je sodišče prve stopnje sklepalo, da so obroki, za katere je ugotovljeno, da so bili plačani, tožeča stranka že upoštevala pri ugotovitvi stanja dolga na dan 4.9.1997. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka plačila upoštevala, ko je izdelala izračun stanja dolga na dan

4.9.1997, ni v nasprotju z listino (priloga A4), ki je bila sodišču prve stopnje za podlago za takšno dejansko ugotovitev. Toženec v pritožbi te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne napada konkretno. Iz spisu priloženega izračuna, ki je podlaga tožbenemu zahtevku, izhaja, da je tožeča stranka izračun dolga (obveznosti tožene stranke) po razdrtju pogodbe izdelala tako, da je kot osnovo (stanje dolga na dan 4.9.1997) upoštevala do tedaj še nezapadle obroke, ki po določbi drugega odstavka IX. člena Pogodbe zapadejo v plačilo z odpovedjo pogodbe. Tak zahtevek tožeče stranke ima naravo odškodninskega zahtevka po razdrtju pogodbe, in sicer odškodninskega zahtevka v višini pozitivnega pogodbenega interesa. Iz izračuna, ki ga je tožeča stranka izdelala, pa je razvidno, da je znesek 1,905.441,80 ATS, kolikor je ugotovila, da znaša toženčeva obveznost na dan 4.9.1997, znižala za določene postavke, ki jih je v izračunu navedla, in sicer za znesek 930.912,37 ATS, kot tudi za dne 19.6.1998 prodan kamion v višini 737.193,46 ATS.Kot dolg pa je upoštevala stroške za zavarovanje, za poizvedbe in stroške za popravilo enega vozila. Ob upoštevanju vseh postavk, tudi obračunanih obresti, je tožeča stranka ugotovila, da znaša neplačan dolg vtoževani znesek. Če se upošteva, da je tožeča stranka za stroške popravila avtomobila zahtevala 60.281,40 ATS, za stroške poizvedb za avtomobilom, za zavarovanje avtomobila pa je zahtevala 65.725,00 ATS, kar da znesek

126.004,40 ATS, je iz naslova odškodnine, torej tistih obrokov, ki se po drugem odstavku IX. člena Pogodbe štejejo za zapadle z odpovedjo pogodbe, zahtevala v tej pravdi znesek 324.789,48 ATS, kar pa je manj, kot znese seštevek obrokov, kolikor jih je bilo ob odpovedi pogodbe še neplačanih in so se šteli za zapadle. Iz tega izhaja, da je tožeča stranka očitno pri postavitvi zahtevka upoštevala dejstvo, da je dobila tovornjaka vrnjena in da je to ovrednotila ter odštela od zahtevka. Torej je iz izračuna razvidno, da je ovrednotila korist, ki jo je imela od vrnjenih avtomobilov. Tožena stranka pa v pravdi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni konkretno oporekala nobeni postavki v izračunu tožeče stranke. Trditveno in dokazno breme glede tega je bilo na njej. Ni navedla nobenih konkretnih razlogov, s katerimi bi izpodbijala posamezne postavke, navedene v izračunu. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo listinam, ki jih je predložila tožeča stranka. Tožena stranka tudi v pritožbi ne navedene konkretnega dejstva o tem, v čem je izračun tožeče stranke nepravilen, zato s tako posplošeno pritožbo toženec ne more biti uspešen.

Sodišče druge stopnje pa je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Takih kršitev sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni našlo.

Materialnopravna odločitev sodišča, s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke, pa je glede na trditveno podlago pravdnih strank pravilna.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.