11. 2. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.d., Ž., ki jo zastopata mag. B. B., odvetnik v Z. in C. C., odvetnik v V., na seji senata dne 25. januarja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavni pritožbi družbe A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 30/2002 z dne 29. 11. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cpg 184/2000 z dne 6. 9. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 608/91 z dne 8. 6. 2000 se ne sprejmeta.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče je med drugim delno ugodilo primarnemu zahtevku iz nasprotne tožbe druge tožene stranke in pritožnici (v pravdi tožeči stranki) naložilo plačilo zneska 7.829.831 SIT. Pritožničino pritožbo je Višje sodišče v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. V tem delu je tudi Vrhovno sodišče zavrnilo pritožničino revizijo.

2.Pritožnica izpodbija odločitev Vrhovnega sodišča v delu, v katerem je to zavrnilo revizijo. Pritožnica je v roku vložila dve ustavni pritožbi, prvo dne 3. 3. 2003, drugo pa dne 12. 3. 2003. V prvi ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Ta kršitev naj bi bila v tem, da je Vrhovno sodišče njene navedbe v reviziji, s katerimi je uveljavljala bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), napačno opredelilo kot izpodbijanje pravilnosti dejanskega stanja. Revizijskemu sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do vseh njenih revizijskih navedb.

3.V drugi ustavni pritožbi pritožnica navaja, da je revizijsko sodišče nedopustno poseglo v dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči. S tem v zvezi Vrhovnemu sodišču očita, da ni pojasnilo, v čem se ta primer razlikuje od drugih primerov, v katerih je glede tega vprašanja sprejelo drugačno stališče. Meni, da vprašanje, ali je pogodbeni odnos pravdnih strank vseboval tudi vlaganje tuje pravne osebe v domačo pravno osebo in kakšne so bile oblike tega vlaganja, pomeni dejansko presojo zadeve, ne pa pravne presoje. Pritožnica je mnenja, da je revizijsko sodišče tudi na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Po mnenju pritožnice bi Vrhovno sodišče moralo, tudi če je posel presojalo kot turistični posel, upoštevati določbo 85. a člena prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – v nadaljevanju ZTLR). Pritožnica meni, da po tej določbi ZTLR pogodba nima pravnega učinka, dokler ni evidentirana. Revizijsko sodišče naj se tudi ne bi opredelilo do "smiselno" uveljavljanih revizijskih razlogov glede zmotne uporabe nekaterih določb Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR), ki se nanašajo na odstop od pogodbe. S temi navedbami pritožnica zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave.

B.

5.Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne more presojati pravilnosti uporabe materialnega ali procesnega prava in tudi ne pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

6.Določbi 22. in 23. člena Ustave, katerih kršitev zatrjuje pritožnica, sta ustavni procesni jamstvi, kršitev ustavnih procesnih jamstev pa ni mogoče utemeljevati z navedbami, da je odločitev sodišč po vsebini napačna. V prvi ustavni pritožbi pritožnica z navedbo, da je Vrhovno sodišče njene revizijske razloge napačno opredelilo kot izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, Vrhovnemu sodišču očita nepravilno uporabo procesnega prava, to pa, kot navedeno, ni predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Iz enakih razlogov tudi ni bilo mogoče upoštevati njenih očitkov, ki se nanašajo na pravilnost uporabe materialnega prava. Ker z izpodbijano sodno odločbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče prve ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Tudi očitki iz druge ustavne pritožbe se večinoma nanašajo na pravilnost uporabe materialnega in procesnega prava. Takšna kršitev bi bila lahko ustavnopravno relevantna le v primeru, če bi odločitev sodišča temeljila na z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če bi bila tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za samovoljno oziroma arbitrarno. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Zatrjevanih kršitev pritožnica namreč ne more utemeljiti zgolj z očitkom, da je Vrhovno sodišče spregledalo določbo 85. a člena takrat veljavnega ZTLR, saj se ta določba niti ne nanaša na pravne učinke sklenjenih pogodb oziroma na neveljavnost pravnega posla, kar je bil med drugim predmet presoje v obravnavani zadevi. Tudi očitek, da je Vrhovno sodišče poseglo v dejansko stanje, ni utemeljen. Vrhovno sodišče je obširno obrazložilo, zakaj je materialnopravno stališče sodišč prve in druge stopnje, ki sta dogovor pravno opredelili kot pravni posel z elementi pogodbe o tujem vlaganju, napačno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je materialno pravo drugače uporabilo, kakor nižji sodišči, to pa je Vrhovno sodišče na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 380. člena ZPP smelo storiti. Navedb, da je Vrhovno sodišče s tem odstopilo od ustaljene sodne prakse, pa Ustavno sodišče ni moglo upoštevati, ker so pavšalne.

8.Z vidika zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave bi lahko bila relevantna trditev pritožnice, da revizijsko sodišče ni odgovorilo na njene navedbe v zvezi z zmotno uporabo določb ZOR, ki se nanašajo na odstop od pogodbe. Vendar ta očitek ni utemeljen. Iz navedene ustavne pravice sicer izhaja tudi zahteva po obrazloženosti sodne odločbe. Vendar pa sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, temveč se je dolžno opredeliti do tistih navedb, ki so za odločitev v zadevi bistvene. Pri tem pa ni nujno, da je obrazložitev instančnih sodišč tako obširna, kot mora biti obrazložitev sodišča prve stopnje. Prav tako tudi ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno (npr. s sklicevanjem na obrazložitev nižjega sodišča), da se je sodišče seznanilo z argumenti stranki in da jih je obravnavalo. Da bi pritožnica v zvezi s tem očitkom v reviziji navajala kakšne nove argumente, pa v ustavni pritožbi ne zatrjuje.

9.Ker z izpodbijano sodno odločbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče tudi druge ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger