Jedro

Zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo imata različno podlago in je zato treba pri odločanju o dovoljenosti revizije upoštevati vrednost vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

Revizija proti odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo (252.000 SIT in obresti) se zavrže, v ostalem pa se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1,499.310,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 252.000 SIT od izdaje sodbe dalje do plačila, od zneska 19.082,50 SIT od 29.7.1993 dalje do plačila, od zneska 905.951,50 SIT od 5.10.1993 dalje do plačila, od zneska 90.595,10 SIT od 28.7.1993 dalje do plačila, od zneska 10.446,60 SIT od dne 28.7.1993 dalje do plačila in od zneska 221.235 SIT od 20.10.1993 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek se je nanašal na plačilo odškodnine za materialno (1,247.000,70 SIT) in nematerialno (252.000 SIT) škodo, v zvezi s škodnim dogodkom z dne 28.7.1993. 2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi razlogov "bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava". Stališče revidenta je, da je sodba pritožbenega sodišča pomanjkljiva tako, da ji je mogoče očitati absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišče ni dovolj prepričljivo obrazložilo, zakaj prvostopenjsko sodišče v sodbi ni upoštevalo mnenja sodnega izvedenca Jezovška.

V nadaljevanju revizije je revident predstavil nekatera svoja stališča v zvezi z relevantnimi dejstvi. Tako je po njegovem gotovo neresnična izpovedba toženca, da je v križišču počakal kakšno minuto, nato pa pričel zavijati levo, saj je nesporno, da se rdeča luč, gledano v smeri tožnikove vožnje, prižge na semaforju šestnajst sekund po tem, ko se prižge rdeča luč, gledano v smeri vožnje toženca. Nelogična naj bi bila tudi izpovedba toženca, da je opazil, da so se vozila, ki so mu prihajala nasproti, pričela ustavljati. Toženec bi moral biti pozoren na tožnikovo vožnjo, upoštevati pa bi bilo treba tudi toženčevo izpovedbo v kazenskem postopku. Toženec ni videl "semaforja tožeče stranke" in bi zato moral paziti na nasproti vozeča vozila. Če je sodišče sprejelo argumente izvedenca, bi se moralo opredeliti tudi do tistih izvedenčevih ugotovitev, ki govorijo v prid tožnika. Vsi izvedenci so opozorili na to, da je preglednost v križišču izredno dobra, sodišče pa je kljub temu ugotovilo, da naj bi toženec imel slabšo preglednost od tožnika. To ne drži, saj se dve osebi lahko vidita samo, če druga drugo vidita obe. Sodišče ni upoštevalo, da morajo vozniki voziti po načelu defenzivne vožnje. Tako bi, tudi v primeru, da je tožnik pripeljal v rdečo luč, toženec moral prekiniti z zavijanjem v levo.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija v delu, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode, ni dovoljena. V preostalem delu pa je neutemeljena.

6. O (ne)dovoljenosti revizije: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo imata različno podlago in je zato treba pri odločanju o dovoljenosti revizije upoštevati vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Zahtevek za plačilo nepremoženjske škode ne presega praga dovoljenosti revizije in zato revizija v navedenem delu ni dovoljena.

7. O (ne)utemeljenosti revizije: Revizija je izredno pravno sredstvo. Revident lahko izpodbija pravnomočno sodbo le zaradi procesnih kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ne predstavljata revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le glede tistih relevantnih procesnih kršitev, ki jih je revident določno opredelil in pri tem tudi konkretiziral ravnanje sodišča, ki naj bi pomenilo takšno kršitev.

Neutemeljen je revizijski očitek, da ima sodba pritožbenega sodišča pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge o vseh relevantnih dejstvih, ki so navedena na drugi in tretji strani sodbe. Drugačne trditve o dejstvih pri odločanju o reviziji tudi ni mogoče upoštevati zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP. Enako velja tudi za revizijsko izpodbijanje dokazne ocene sodišča. Zato so povsem irelevantne (številne) trditve revidenta o dejstvih, ki jih sodišči nista ugotovili, prav tako pa tudi kritika njune dokazne ocene.

Odločitev, da toženec ni odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku (zaradi česar tudi ni nastala zatrjevana obveza toženke), je tudi materialnopravno pravilna. Relevantna dejstva (na drugi in tretji strani izpodbijane sodbe) so logično povezana z ugotovitvijo, da je v trenutku premika toženčevega vozila na "tožnikovem" semaforju že gorela rdeča luč, tožnik pa bi takrat lahko vozilo še varno ustavil. Ob takšnem stanju stvari tožencu ni mogoče očitati, da ni ravnal dovolj skrbno, ker ni predvidel, da bo tožnik nadaljeval z vožnjo mimo rdeče semaforske luči. Zavrnitev revizije ima podlago v 378. členu ZPP. Odločitev o zavrnitvi revizije vsebuje tudi zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev revizijskih stroškov.