26. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. iz Z., na seji senata dne 26. februarja 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 713/2000 z dne 9. 1. 2000 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. P 593/96 z dne 12. 5. 2000 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.V pravdnem postopku majhne vrednosti je pritožnik (tedaj tožnik) delno uspel z zahtevkom za plačilo odškodnine, delno pa je bil njegov zahtevek zavrnjen. V ustavni pritožbi navaja, da odločitev sodišč ni pravilna. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno dopustilo dodatno dokazovanje v nasprotju s pravili Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) o postopku v sporu majhne vrednosti. To naj bi povzročilo tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče zato, ker ni upoštevalo njegovih novih dokaznih predlogov, stranki obravnavalo neenakopravno. Sodišče druge stopnje naj bi ravnalo napačno, ker ni upoštevalo njegovega argumenta, da je zaradi napačne uporabe procesnega prava dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Meni, da bi pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti moralo dopustiti ugotavljanje nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je to posledica napačne uporabe procesnega prava. Meni, da ni mogel biti namen zakonodajalca, da bi stranka v sporu majhne vrednosti imela manj pravic kot stranka v drugih sporih. Nadalje navaja, da sploh ni šlo za spor majhne vrednosti, kar naj bi dokazovali predračuni opravljenih del. Nerazumna naj bi bila ugotovitev sodišča druge stopnje, da pritožnik ni uveljavljal procesnih kršitev. Meni tudi, da bi bilo prav, če bi Ustavno sodišče uradoma pregledalo določbe ZPP o postopku v sporu majhne vrednosti.

2.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava in pri ugotovitvi dejanskega stanja. Po 50. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ne izkaže. Ni razvidno, v čem naj bi odločitve sodišča, da izvede dokaz z izvedencem, obenem pomenila kršitev kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tudi razlogov, ki bi utemeljevali, da je omejitev pritožbenih razlogov v postopku v sporu majhne vrednosti, v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino, pritožnik ne izkaže.

Nesporni sta tudi ugotovitvi višjega sodišča, da stranka v pritožbi (absolutno) bistvenih kršitev pravdnega postopka ni uveljavljala in da gre za spor majhne vrednosti, saj vrednost spora, navedena v tožbi, ne presega 200 000 SIT.

3.Glede pritožnikove navedbe, da bi bilo prav, če bi Ustavno sodišče po uradni dolžnosti pregledalo 30. poglavje ZPP (očitno glede ureditve, da sodbe, izdane v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati iz razloga relativno bistvenih kršitev postopka in iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja; 458. člen ZPP), je treba pojasniti, da Ustavno sodišče v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZUstS ob odločanju o ustavni pritožbi lahko po uradni dolžnosti začne postopek za oceno ustavnosti splošnega akta, na katerem temelji izpodbijana odločba. Vendar Ustavno sodišče ob odločanju o obravnavani ustavni pritožbi ni ugotovilo, da je omenjena omejitev pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti lahko ustavno sporna, zato postopka za oceno ustavnosti omenjene ureditve po uradni dolžnosti ni začelo.

4.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude