Jedro

V obravnavani zadevi je bilo vprašanje obsega služnostne pravice tistega, ki je motil posest, presojano zgolj v zvezi z ugotavljanjem obsega motilčeve samovoljnosti oziroma protipravnosti pri poseganju v tožnikovo posest. Tisti, ki ima stvar v posesti (dejanski oblasti), ima pravico do posestnega varstva. Vsebina posestnega varstva pa je v posestnikovem varstvu pravice izključitve tretjih pred posegom v posest. Posestnik ima izključno pravico odločiti, ali bo, komu ter v kakšnem obsegu dovolil poseg na stvar, ki jo ima v posesti. Če mu dovoli poseg v posest, tak poseg postane dovoljen. Zgolj v tem dovoljenem obsegu ima drugi možnost (fizičnega) vplivanja na stvar. Če drugi preseže posestnikovo dovoljenje oziroma ga krši ima posestnik pravico do posestnega varstva oziroma pravico zahtevati od kršitelja sodno določeno dejanje, da se odstrani stanje motenja (dajatveni in prepovedni oziroma opustitveni zahtevek). Prav to je v obravnavani zadevi vsebina tožnikovega posestnega varstva, zato je neutemeljena pritožbena trditev prve toženke, da gre za nedovoljen tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (točki I. in IV. izreka sklepa) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da sta toženki solidarno motili zadnjo, dobroverno mirno posest tožnika s tem, da sta na površini 369,06 m2 parcele 350 k. o. ... izvedli izkop v povprečni globini od 0,3 m do 1,1 m in zemljo nestrokovno odrinili na kup v širini 6 m in dolžini 33,7 m, da sta na navedeno površino omenjene parcele pripeljali gradbeno mehanizacijo in druge gradbene predmete in stvari, da sta na tej površini parcele vozili z gradbeno mehanizacijo in drugimi vozili ter toženkama in kateremukoli drugemu pravnemu subjektu ali fizični osebi po njunem naročilu prepovedalo s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožnika na omenjeni parceli (točka I izreka sklepa). Hkrati je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval, da sta toženki na površini najmanj 266 m2 omenjene parcele deponirana odkopani material (točka II. izreka sklepa), v preostalem delu1 pa tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen (točka III. izreka sklepa). Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da vsaka pravdna stranka krije pravdne stroške v deležu 50 %.

2. Toženki sta zoper takšno odločitev vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata vse zakonsko določene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in ga vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Prva toženka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj je izrek izpodbijanega sklepa nedoločen. Iz razlogov sklepa pa tudi izhaja, da bi moral biti omejen na obseg posega, ki ga je sodišče opredelilo kot motenje posesti. Sodišče prve stopnje je del posega na tožnikovi parceli opredelilo kot protipravnega v smislu motenja posesti, ker naj bi presegel z gradbenim dovoljenjem predviden obseg gradbišča. Vendar pa je tožbo hkrati zavrnilo v delu, kjer je bil poseg skladen z omenjenim dovoljenjem. Iz izreka sklepa bi moralo jasno in nedvoumno izhajati, da se toženkama prepoveduje le tista dejanja motenja posesti, ki niso v obsegu pooblastil iz gradbenega dovoljenja oziroma z gradbenim dovoljenjem dovoljenih dejanj. Z ugotovitvijo kvadrature posega ni jasno, kdaj bodo bodoča gradbena dela predstavljala motenje posesti in kdaj ne. Tako ni jasno, v kakšnem obsegu se bodo lahko izvajala dela, ne da bi šlo za motenje posesti. Iz izpodbijanega sklepa zato izhaja, da so na obravnavani parceli prepovedana kakršnakoli gradbena dela, ne le dela v omenjeni površini 369,6 m2. Iz izreka izpodbijanega sklepa ni jasno, na katerih delih zemljišča obravnavane parcele se omenjena površina, kjer je motenje prepovedano, nahaja. Opozarja, da je že sam tožbeni zahtevek vseboval omejitev področja motenja posesti. Tožnik je namreč navedel, da sta toženki z vsemi motitvenimi ravnanji znatno posegli in presegli po obsegu, načinu posega in površini dogovorjeno dolžino 70 m in širino 6 m (3 m na vsako stran osi), v skupni površini 420 m2, ta del tožbenega zahtevka pa je sodišče zavrnilo. Sodišče prve stopnje je s tem celo razširilo izrek izven zahtevanega varstva posesti in prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je v postopku zahteval ugotovitev motenja posesti v odnosu na dogovorjeno površino (v tem delu se je skliceval na vknjiženo stvarno služnost), torej v odnosu na pravico do posesti in ne v odnosu do posesti same. Meni še, da je sodišče z izrekom, da naj se motilna dejanja prepovedo tudi vsem drugih pravnim in fizičnim osebam, veljavnost sodne odločbe razširilo na nedoločen krog drugih oseb, ki niso bile stranke postopka.

4. Druga toženka v pritožbi opozarja, da je do motenja posesti prišlo zgolj zaradi presežka gradbenega dovoljenja in neupoštevanja njegovih izrecnih prepovedi oziroma splošnih pravil gradbene stroke, in da gre zgolj v tem delu za samovoljno in protipravno ravnanje. Meni pa, da so ugotovitve sodišča o presežku gradbenega dovoljenja zaradi širokega izkopa protispisne, saj je izvedenec zaslišan na naroku izpovedal, da gradbeno dovoljenje ne predvideva ne ozkega ne širokega izkopa oziroma da gradbeno dovoljenje o tem ne govori. Glede odločitve sodišča, ki se je oprlo na stališče izvedenca, da je iz zaslišanja nadzornega inženirja razbral, da je bil dejansko predviden ozek izkop, pa meni, da gre za kršitev načela proste dokazne ocene. Meni, da dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovitve izvedenskega mnenja in izpovedbe nadzornega inženirja glede širine izkopa, ne izpolnjuje temeljnih postulatov metode proste dokazne ocene. V konkretnem primeru ni jasno, na podlagi katerih okoliščin sodišče zaključuje, da bi moral biti izveden ozek izkop.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbi obeh toženk in predlagal njuno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožnik je svoj zahtevek za posestno varstvo sprva temeljil na trditvah, da je izvrševal svojo posest na parceli št. 350 k. o. ... z izvajanjem kmetijske in čebelarske dejavnosti do 13. 7. 2019, ko sta toženki na njegovo parcelo pripeljali gradbeno mehanizacijo in izvedli izkop zemlje, s čemer sta mu onemogočili posest dela parcele v izmeri 678 m2 in otežili dostop tudi do preostalega dela parcele. Po ugovoru toženk, da očitani poseg ni bil samovoljen, ampak je temeljil na sklenjeni pogodbi o služnosti za izgradnjo kanalizacijskega omrežja in na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 29. 11. 2019, ki ga je izdala Upravna enota Ljubljana, je tožnik zatrjeval, da sta toženki znatno presegli njegovo dovoljenje za poseg v nepremičnino (dogovorjeno služnost2) in gradbeno dovoljenje.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik posestnik nepremičnine parc. št. 350 k. o. ... Prav tako ni sporno, da sta toženki posegli v njegovo posest. Sporno pa je bilo, ali in v kakšnem obsegu sta toženki motili tožnikovo posest nepremičnine s tem, da sta možnost fizičnega posega na nepremičnino, temelječo na tožnikovem dovoljenju (pogodbi o služnosti), in pravnomočnem gradbenem dovoljenju, samovoljno presegli.

9. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je tožnikov ekonomski interes za posestno varstvo v preprečitvi nepotrebnega poseganja v nepremičnino glede na pričakovano nadaljevanje prekinjene gradnje na obravnavani nepremičnini, ki jo je tožnik prekinil. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je obravnavana nepremičnina (parcela) zaradi svojih naravnih značilnosti vključena v območje Natura 2000, da so njene značilnosti posebej izpostavljene tudi v gradbenem dovoljenju in da so zaradi njih v gradbenem dovoljenju določene izrecne omejitve glede gradnje na njej (prepoved začasne deponije, prepoved čiščenja gradbenih strojev, gradnja samo v suhih mesecih). Tudi ob upoštevanju teh je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta toženki posegli v tožnikovo posest obravnavane nepremičnine s tem, ko sta na nepremičnini izvedli širok izkop namesto ozkega. Ta bi bil po mnenju sodnega izvedenca gradbene stroke dr. A. A. primernejši3, tak izkop pa je bil tudi naročen po nadzornem inženirju gradbenih del.4 Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi bil za pravilen (ozek) izkop potreben poseg v zemljišče v skupni širini 7,30 m, dejansko pa je bil opravljen poseg v dolžini 17,60 m v širini 7,80 m, v preostanku do dolžine 33 m pa celo v širini 12,40 m. Tako je bil prekomeren poseg na skupni površini 369,60 m2, prostornina izkopa pa je namesto 19,80 m3 ob pravilnem izkopu in deponiranju samo humusne plasti znašala cca 150 m3. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta toženki z nadširokim oziroma pretirano širokim izkopom, kot ga je na zadnjem naroku opisal omenjeni izvedenec gradbene stroke, posegli v tožnikovo posest. Za tako določen fizičen poseg toženki nista imeli tožnikovega dovoljenja oziroma je bil poseg v tem obsegu samovoljen. Ker je bila gradnja na tožnikovi nepremičnini prekinjena in je v bodoče pričakovati njeno nadaljevanje, je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da je tožnikov prepovedni tožbeni zahtevek utemeljen v obsegu samovoljnega presega tožnikovega dovoljenja iz omenjene pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti izgradnje kanalizacijskega omrežja ter projektne gradbene dokumentacije.

10. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve načela proste dokazne ocene, češ da iz te ne izhaja, na podlagi katerih okoliščin sodišče zaključuje, da je bil izveden prekomeren izkop. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je tožnik zahteval ugotovitev motenja glede na pravico do posesti in da gre zato za nedovoljen tožbeni zahtevek.

11. V prvem odstavku 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je določeno, da daje sodišče sodno varstvo posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.5 Namen te določbe je v tem, da se sodnega postopka v posestnem sporu ne obremenjuje z ugotavljanjem, ali kateri od strank pripada kakšna stvarna pravica na stvari, ki je predmet posestnega varstva. Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen že tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, vprašanje, ali ima na stvari tudi pravico, pa ni bistveno. Za posesorno pravdo pravica do posesti ni relevantna6. V obravnavani zadevi je bilo vprašanje obsega služnostne pravice tistega, ki je motil posest, presojano zgolj v zvezi z ugotavljanjem obsega motilčeve samovoljnosti oziroma protipravnosti pri poseganju v tožnikovo posest. Tisti, ki ima stvar v posesti (dejanski oblasti), ima pravico do posestnega varstva. Vsebina posestnega varstva pa je v posestnikovem varstvu pravice izključitve tretjih pred posegom v posest. Posestnik ima izključno pravico odločiti, ali bo, komu ter v kakšnem obsegu dovolil poseg na stvar, ki jo ima v posesti. Če mu dovoli poseg v posest, tak poseg postane dovoljen. Zgolj v tem dovoljenem obsegu ima drugi možnost (fizičnega) vplivanja na stvar. Če drugi preseže posestnikovo dovoljenje oziroma ga krši, ima posestnik pravico do posestnega varstva oziroma pravico zahtevati od kršitelja sodno določeno dejanje, da se odstrani stanje motenja (dajatveni in prepovedni oziroma opustitveni zahtevek). Prav to je v obravnavani zadevi vsebina tožnikovega posestnega varstva, zato je neutemeljena pritožbena trditev prve toženke, da gre za nedovoljen tožbeni zahtevek.

12. Po določilu 34. člena SPZ sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta toženki solidarno7 motili tožnikovo posest, v nadaljevanju pa je opredelilo vsebino njunega motilnega dejanja. Takšna ugotovitev po stališču sodne prakse ne more imeti samostojne narave deklaratorne odločitve8, lahko pa se upošteva kot sestavni del odredbe o prepovedi nadaljnjega motenja, ki predstavlja bistveno vsebino zahtevka za varstvo posesti. Tako je treba presojati tudi izpodbijano odločitev. Vendar pa je treba glede njenega izreka pritrditi pritožbenemu očitku prve toženke, da je nedoločen (in zato nerazumljiv), ker iz njega ne izhaja, na kateri del parcele št. 350 k. o. ... v izmeri 3909 m2 se ugotovljeni poseg, izvršen na površini 369,6 m2, nanaša. Iz izpodbijanega sklepa zato ni razvidno, na katerem delu se toženkama prepoveduje izvajati izkop, odrinjenje zemlje na kup, uporaba gradbene mehanizacije, drugih gradbenih predmetov in stvari ter vožnja z gradbeno mehanizacijo in z drugimi vozili. Očitno se navedena prepoved nanaša na posege izven določenega koridorja, za uporabo katerega ima toženka tožnikovo dovoljenje, ki pa v izpodbijanem sklepu ni določen niti opredeljen npr. s pomočjo skice. Takšen nedoločen sklep je neučinkovit in ne predstavlja ustreznega izvršilnega naslova. Ustrezen je namreč izvršilni naslov, ki omogoča, da bo izvršilnem sodišču v postopku morebitne izvršbe nedvomno (in brez nadaljnjega pravnega sklepanja) razvidno, kaj je obveznost, ki jo je treba izvršiti.9 Ni torej dovolj, da se navede, naj se preneha z motenjem in s katerimi dejanji, ampak mora biti natančno navedeno na katerem delu nepremičnine mora tožena stranka prenehati z motilnimi dejanji. Pritrditi je treba prvi toženki, da je izrek izpodbijanega sklepa mogoče tolmačiti tudi na način, da so na parc. št. 350 k. o. ... prepovedana vsakršna gradbena dela, s čemer bi se poseglo tako v pravnomočno gradbeno dovoljenje, kot tudi v dogovorjeno služnost. 13. Utemeljeno je torej pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nedoločenosti in nerazumljivosti izreka sklepa, ki ga ni mogoče preizkusiti. Gre za kršitev postopka, ki je glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, zato je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče dodaja, da je tožnik že v tožbi predlagal izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke, "ki naj na kraju samem pokaže in označi ter nato v elaboratu določi mesto in obseg posega toženca v tožnikovo posest". Navedeni dokazni predlog je v nadaljnjih pripravljalnih vlogah večkrat ponovil. Očitno bo treba v ponovljenem postopku določiti, v katerem delu (koridorju) je poseg toženke v tožnikovo posest dovoljen in v katerem ne. Hkrati bo moralo prvostopenjsko sodišče izvesti postopek po prvem odstavku 108. člena ZPP in pozvati tožnika na takšno oblikovanje zahtevka, da bo ta določen in izvršljiv. Vsekakor je bolj smotrno, da se ugotavljanje navedenega sklopa dejstev in izvedba postopka poprave tožbe izvede pred sodiščem prve stopnje, ponovljenost sojenja pred sodiščem prve stopnje pa zato ne bo povzročilo hujše kršitve strankinih pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kot pa če bi ponovljeno sojenje opravilo sodišče druge stopnje.

14. Glede na navedeno je bilo treba sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (ugodilni del sklepa in odločitev o stroških) razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

15. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

1 Tožnik je zahteval ugotovitev motenja na delu parcele na površini 678 m2. 2 V Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti izgradnje kanalizacijskega omrežja z dne 21. 5. 2014 je tožnik dovolil v korist prve toženke, da se na delu zemljišča parc. št. 350 k. o. ..., v izmeri 3903 m2 ustanovi stvarna služnost izgradnje kanalizacijskega omrežja v skupni dolžini 70 m in širini 6 m (3 m na vsako stran osi) oziroma na skupni površini 420 m2. 3 Izvedenec je sicer izpovedal, da v gradbenem dovoljenju ni predviden ozek izkop, da pa bi bil primernejši, če bi se dela izvajala v duhu določil gradbenega dovoljenja. Izvedenec je v svojem izvedenskem mnenju navedel, da iz gradbene in projektne dokumentacije izhaja, da je treba pri načrtovanju in izvajanju posegov na območje habitatnih tipov, kamor sodi navedena nepremičnina, vanje posegati v najmanjši možni meri, da je treba območje gradbišča omejiti na najmanjši možni obseg, da je treba med gradnjo v največji meri ohranjati floro, favno in habitatne tipe in s tem biološko pestrost in da končno odlaganje vsakršnega gradbenega ali izkopanega materiala in izpuščanje tekočin v okolje, ni dovoljeno. 4 B. B., nadzorni inženir gradbenih del, je na naroku za glavno obravnavo z dne 30. 9. 2020 navedel, da so dali navodila, da se od 162 profila dalje (v delu na katerem se nahaja obravnavana nepremičnina) dela opažen izkop (ozek izkop). 5 Tudi v 426. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je določeno, da je v posestnih sporih izključeno odločanje o pravici do posesti. 6 V obravnavani zadevi sicer dejanska okoliščina, da ima tožnik nepremičnino v posesti, hkrati pa da ima na njej tudi lastninsko pravico, ni bila sporna. 7 Navedba "solidarno" je odveč. 8 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 657/2001, odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 44/2011, I Cp 603/2011 in druge. 9 A. Galič, v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, str. 123.