Jedro

Temelj za odgovornost upravnika nasproti tretjemu, ki ni solastnik stavbe, je lahko le kršitev zakonskih obveznosti upravnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka razveljavi v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka zoper prvo toženo stranko in posledično stroškovno odločitev glede prvo tožene stranke, in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu I. in II. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka zoper drugo toženo stranko in posledično stroškovno odločitev, potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče in prvo tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 20.165,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2013 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Pravdne stroške je sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki, in sicer prvi toženi stranki v višini 4.162,62 EUR in drugi toženi stranki v višini 19,20 EUR, vse z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), ki vztraja pri tem, da ji obe toženki odgovarjata na podlagi objektivne odgovornosti. Sporne stopnice niso imele nameščenih protizdrsnih trakov, bile so gladke in obrabljene ter zaradi dežja mokre in spolzke. Konkretne stopnice predstavljajo nevarno stvar. Ni bilo opozorilnih tabel, držal za roke in vse te pomanjkljivosti skupaj so povzročile padec tožnice. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so mokra in spolzka tla nevarna stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsov in padcev (II Ips 270/2000). Tožnica je dokazala, da so bili na spornih stopnicah že padci ob različnih vremenskih situacijah. Sodišče se glede ni tega ni izjasnilo, zato je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zavarovanec druge toženke je ravno na delu stopnic, kjer se je poškodovala tožnica, opravljal gostinsko dejavnost. Ta del stopnic se je uporabljal izključno za gostinsko dejavnost, drugi del stopnic pa so uporabljali mimoidoči. Ker sodišče tega ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, prav tako v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Zavarovanec druge toženke je že od leta 2010 ter tudi v letu 2013 upravljal z zunanjim in notranjim delom stopnišča. Na spornih stopnicah je v letu 2013 in kasneje postavljal reklamne table, mize in stole v okviru gostinske dejavnosti, notranje stopnice so predstavljale del gostinskih prostorov. Z notranjih stopnic je tudi neposreden vhod v gostinski lokal. Vsa leta je lokal P. tudi drugače skrbel za stopnice, in sicer je postavljal opozorilne table in preproge oziroma podloge proti drsenju in druge napise. Kritičnega dne stopnice pred lokalom P. niso bile varne, saj so bile mokre, spolzke, drseče, brez zaščitnih predpražnikov, ustreznih protizdrsnih trakov, bile so okrušene, ni bilo opozorilnih tabel. Zmotna je trditev sodišča, da tožnica ni že od začetka postopka zatrjevala, da so stopnice samo delne mokre in da naj zato ne bi bila podana odškodninska odgovornost toženk. Stopnja drsnosti stopnic je stvar izvedenca in ne laika. Tožnica brez izvedenskega mnenja ne more sama konkretizirati, kako mokre so bile stopnice in kakšen je bil koeficient drsnosti. Trdila je samo, da so bile mokre in ne suhe. Šele izdelava izvedenskega mnenja je tožnici omogočila podati konkretni opis stopnic, stopnjo njihove mokrote in drsnosti. Tožnica je torej lahko konkretizirala svoje trditve šele po pridobitvi izvedeniškega mnenja. Sodišče prve stopnje je sodilo arbitrarno in nepošteno, ker ni upoštevalo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki se mora odražati tudi v dokaznem postopku in tudi v uporabi pravila iz 215. člena ZPP. Novejša praksa je odstopila od kategoričnega dokaznega standarda, kar velja še zlasti, ko je stranka v dokazni stiski. Izvedenec je jasno povedal, do so sporne stopnice v času škodnega dogodka imele luknjo oziroma okrušek, ki je vplival na varnost stopnic. Nadalje iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da so bile stopnice indirektno izpostavljene dežju, saj so pokrite. Tako so bile delno mokre, kar pomeni, da realen koeficient drsnosti takih stopnic niha med 0,4 do 0,6 in stopnice glede drsnosti niso varne za uporabo. Izvedenec je potrdil tudi navedbe tožnice, da so bili protizdrsni trakovi na dan škodnega dogodka izrabljeni. Zaradi velike fluktuacije gostov P. bi toženki morali zagotoviti še dodatno varnost na stopnicah. Ravno priznanje prve toženke, da je v primeru mokrote P. postavljal opozorilne table in jih prekrival s preprogo, pomeni, da sta se ona in zavarovanec druge toženke dobro zavedala nevarnosti mokrih in drsečih stopnic. Ker toženki nista poskrbeli za varno hojo po stopnicah, da bi bile stopnice suhe in nedrseče, da bi imele protizdrsno zaščito, da bi bilo nameščeno ustrezno oprijemalo in pred stopnicami predpražnik in protizdrsne prevleke ter poskrbele za primerno osvetlitev in enakomerno višino stopnic, sta tožnici solidarno odškodninsko odgovorni po pravilih o subjektivni odškodninski odgovornosti. Prva toženka ni poskrbela za ustrezno vzdrževanje stopnic, ni popravila okrušenih stopnic, ni pripravila ustreznega predloga glede vzdrževanja in obnove stopnic in tega posredovala etažnim lastnikom. Tožnica je že v šesti pripravljalni vlogi delno umaknila zahtevek in vtoževala le še 15.779,54 EUR. Toženki delnemu umiku nista nasprotovali, spustili sta se v nadaljnje pravdanje in s tem soglašali z delnim umikom. Toženki sta tako privolili v delni umik, zato bi moralo sodišče izdati poseben procesni sklep, da se postopek ustavi za 4.385,46 EUR in da se delni umik tožnice vzame na znanje. Ker ni izdalo tega sklepa, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To je pomembno tudi zato, ker se odvetniška nagrada v tem postopku odmerja od zneska 15.779,54 EUR in predstavlja tako 500 točk in ne 600 točk. Sodišče je neutemeljeno priznalo prvi toženki vse vloge, vsaj 70% je bilo nepotrebnih. Tožnik je zahteval postavitev izvedenca za varstvo pri delu, vendar ga sodišče brez utemeljitve ni postavilo. Brez utemeljenega razloga tudi ni upoštevalo pripomb tožnice na izvedeniško mnenje dr. G. V zvezi s tem tožnica zatrjuje številne kršitve Ustave in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožbe očita arbitrarno in pristransko sojenje in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-879/14-35 glede objektivnega kriterija nepristranskosti sojenja. Tožnica je šele na koncu sojenja izvedela, da bo zavrnjena večino njenih dokaznih predlogov. Glede na pristransko in krivično odločitev sodišča, je tožnica že morala plačati več kot 1.500,00 EUR pravdnih stroškov tretjemu tožencu in sodne takse,. Tožnica predlaga, da se sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa ugotovi, da je podana odgovornost prve in druge toženke za škodni dogodek in zadevo glede višine odškodnine vrne v ponovno sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje.

3. Prva toženka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala navedbam tožnice in predlagala zavrnitev pritožbe. Druga toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O zatrjevanih kršitvah določb ZPP (8., 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena in prvega odstavka 339. člena), Ustave (14., 22., 23., 27, 28. in 29. člena) in EKČP (6. člen)

5. Pritožbeni očitek o arbitrarnem in pristranskem sojenju je prazen1. Tudi sicer je iz številnih ponavljajočih se pritožbenih navedb mogoče razbrati, da se tožnica predvsem ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je prepozno navedla, da so bile stopnice delno mokre, in z materialnopravnimi stališči (da druga toženka ni pasivno legitimirana in da toženki ne odgovarjata po pravilih objektivne odgovornosti). Zakaj bi šlo za arbitrarno in pristransko sojenje, če je pritožnica šele ob zaključku glavne obravnave izvedela, katerih dokazov sodišče ne bo izvedlo, pritožnica ne pojasni. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge za zavrnitev posameznih dokazov (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ker izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, tudi očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Očitek protispisnosti je v pritožbi le navržen, zato pritožbeno sodišče nanj ne bo odgovarjalo.

6. Pritožnica uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izdalo sklepa o delnem umiku tožbe. Tožnica je namreč v vlogi z dne 9. 9. 2016 zmanjšala tožbeni zahtevek, kar je sodišče prve stopnje v povezavi z naslednjo pripravljalno vlogo tožnice pravilno opredelilo kot delni umik tožbe (in ne odpoved zahtevku) v smislu 188. člena ZPP. Postopka v umaknjenem delu kljub temu ni ustavilo, ker je ugotovilo, da je druga toženka umiku nasprotovala. Iz vloge druge toženke z dne 15. 9. 2019 (list. št. 107) izhaja, da je delnemu umiku res nasprotovala, zato pritožnica zmotno meni, da sta obe toženki v delni umik privolili, ker mu v 15 dneh nista nasprotovali. Nasprotovanje druge toženke pa ne pomeni, da delni umik ne more učinkovati zoper prvo toženko, kar bo moralo sodišče upoštevati v nadaljnjem postopku, tudi pri odmeri stroškov, na kar pravilno opozarja pritožba.

O objektivni odgovornosti

7. Na zmotno pritožbeno vztrajanje, da v obravnavani zadevi toženki tožnici za škodo odgovarjata na podlagi objektivne odgovornosti, ki nima podlage v sodni praksi2, je pravilno in izčrpno odgovorjeno že v razlogih sodbe (13. točka obrazložitve), zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

O odgovornosti prve toženke

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 7. 5. 2013 v jutranjih urah padla na stopnicah (v podhodu), ki pripadajo stavbi na naslovu P. in pri tem utrpela zlom trtice ter udarnino in zvin levega zapestja. Trdila je, da je do padca prišlo, ker so bile stopnice mokre. Prvi toženki, ki je upravnik3 stavbe, katere splošni skupni del so omenjene stopnice, je očitala številne opustitve, in sicer da ni popravila okrušenih stopnic; da ni pripravila ustreznega predloga glede vzdrževanja in obnove stopnic in ga posredovala etažnim lastnikom; da ni postavila tabel, ki bi opozarjale na nevarnost zdrsa; da ni pobrisala mokrih stopnic in ni postavila varovalne ograje. Da prva toženka ni storila ničesar od navedenega ni sporno, saj je sama priznala, da spornega stopnišča ni vzdrževala.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v razmerju do prve toženke zavrnilo: (1) ker je tožnica ves čas postopka zatrjevala, da so bile stopnice mokre (in tako tudi izpovedala), izvedenec pa je ugotovil, da so v tem primeru (če so mokre in ne le delno mokre4) stopnice varne za uporabo5 in (2) ker okrušek v dolžini 8 cm globine do 2 cm na stopnici, ki je dolga 2,75 m in široka 33 cm ne predstavlja takšne načetosti stopnice oziroma takega zmanjšanja stopne širine, ki bi uporabniku onemogočala varen prehod.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izvedenec ugotovil, da je okrušek vplival na varnost stopnic. Slednji je glede okruška (na splošno) ugotovil, da lahko vpliva na varno uporabo stopnic in da se ploskev zdrsa skrajša za širino okruška, v konkretnem primeru za 2 cm (list. št. 317) ter da okrušene stopnice ne morejo biti enako varne kot nepoškodovane stopnice, zagotovo pa okrušek ne vpliva pozitivno na drsnost (list. št. 354). Glede na dimenzije stopnice in okruška pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje (18. točka obrazložitve), da bi sporno stopnico povprečno pazljiv uporabnik lahko prehodil brez težav, kar še posebej velja za tožnico, ki je po spornih stopnicah večkrat hodila in ni trdila, da bi šlo za svežo in zato nepričakovano poškodbo.

11. Utemeljeno pa pritožba nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnica po prejemu izvedenskega mnenja prepozno spremenila trditveno podlago (286. člen ZPP). Ni sicer res, da tožnica pred izdelavo izvedenskega mnenja ni mogla sama konkretizirati, kako mokre so bile stopnice. Nihče od nje tudi ne pričakuje, da bi sama vedela za koeficient drsnosti stopnic. Vendar pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da trditev tožnice (ki je sledila izvedenskemu mnenju), da so bile stopnice delno mokre, predstavlja novo trditev, ki je podvržena prekluziji iz 286. člena ZPP. Še vedno gre za del iste trditvene podlage, in sicer, da so bile stopnice mokre.

12. Ni izključeno, da je s tem tožnica trditve prilagodila potrebam tega postopka oziroma izvedenskemu mnenja (kot ugotavlja sodišče prve stopnje), vendar to lahko vpliva le na oceno verodostojnosti in prepričljivosti tožničine izpovedbe oziroma na dokazno oceno vseh dokazov skupaj, na katero lahko vpliva tudi nekonsistentnost ali pa spreminjanje strankinih trditev. Ta ocena pa je zaradi zmotnega izhodišča sodišča prve stopnje izostala in jo bo moralo sodišče opraviti v ponovljenem sojenju, pri tem pa upoštevati tudi ostale relevantne okoliščine primera (na primer, da gre za pokrite stopnice v podhodu).

13. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je temelj za odgovornost upravnika nasproti tretjemu, ki ni solastnik stavbe, lahko le kršitev zakonskih obveznosti upravnika. V skladu s 51. člen SZ-1 mora upravnik tekoče skrbeti za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti. Za izvedbo teh del ne potrebuje sklepa etažnih lastnikov. Pojem rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti pa je pravni standard, katerega vsebino mora zapolniti sodišče. 14. Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da so bile stopnice le delno mokre (kar pomeni, da je bil koeficient drsnosti prenizek in uporaba ni bila varna), bo moralo v nadaljevanju ugotoviti, ali so bile zatrjevane opustitve6 tudi v vzročni zvezi s padcem tožnice oziroma nastalo škodo.

O odgovornosti druge toženke

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da druga toženka v tej zadevi ni pasivno legitimirana. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na skrbni dokazni oceni (10. točka obrazložitve) in je pritožba z golim vztrajanjem pri svojih trditvah ne more izpodbiti, sporne stopnice predstavljajo javni prehod, ki so ga uporabljali vsi in ne le gosti lokala P. Pri spornih stopnicah je vknjižena tudi služnost javnega prehoda, kar pomeni, da se sporne stopnice niti niso mogle uporabljati le za dejavnost zavarovanca druge toženke P. d. o. o., zato zavarovalno kritje upoštevajoč drugi odstavek 1. člena Pogojev 01-odg-01-06 ne obstaja.

16. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvo toženko, sicer pa jo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko (353. člen ZPP).

17. Pritožbeno sodišče se je za razveljavitev (prim. 355. člen ZPP) odločilo iz naslednjih razlogov. Zaradi zmotnega stališča glede prekluzije v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni pretehtalo možnosti, ali so bile sporne stopnice morda le delno mokre. Od tega zaključka je odvisno, ali bo treba obravnavati vprašanje vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami prve toženke in nastalo škodo. Če bi slednje ugotavljalo pritožbeno sodišče, bi o obstoju vzročne zveze sprejelo tudi končno stališče. To pomeni, da bi se o bistvenih vprašanjih utemeljenosti zahtevka v razmerju do prve toženke, ki tvorijo samostojno in sklenjeno pravno celoto, prvič izreklo šele pritožbeno sodišče7, kar predstavlja prevelik poseg v pravico do pritožbe (25. člen Ustave).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. členu ZPP.

PRAVNI POUK Zoper I. točko izreka (sklep) je dovoljeno vložiti pritožbo v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka. Pritožbo je treba vložiti pisno pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo in bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti in če bi moralo samo opraviti novo sojenje (357 a. člen ZPP). Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP). Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo pritožnika naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP). V postopku pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105. člena ZPP).

1 Pritožnica se brez aplikacije na konkretno zadevo sklicuje na več odločb Ustavnega sodišča in ESČP. 2 Pritožnica trdi, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da so mokra in spolzka tla nevarna stvar in se sklicuje na II Ips 270/2000. 3 Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila prva toženka kot upravnik stavbe dolžna skrbeti za sporno stopnišče. Pravilno je tudi stališče, da sporne stopnice z vknjižbo služnosti javnega prehoda niso izgubile statusa skupnega dela stavbe. 4 Iz izvedenskega mnenja izhaja, da koeficient trenja na javnih pohodnih površinah ne sme biti manjši od 0,60. Za konkretne stopnice je na podlagi meritev ugotovil, da je faktor trenja na suhi podlagi 0,40, na mokri pa 0,60 kar pomeni, da mokre ustrezajo varni uporabi, suhe pa ne. V nadaljevanju je sklepal, da so bile stopnice, ker so v podhodu, lahko le delno mokre, kar pomeni, da je bil faktor drsnosti med 0,40 in 0,60, kar je manj od zahtevanega. 5 Zato opustitev namestitve protizdrsne zaščite, opozorilnih tabel in brisanja stopnic ne vzpostavlja odgovornosti prve toženke. Ker ima stopnišče le štiri stopnice, varnostne ograje prva toženka ni bila dolžna postaviti. 6 Tistih storitev, ki so zakonska obveznost upravnika (redna vzdrževalna dela manjše vrednosti). 7 Primerjaj na primer II Ips 14/2018 in II Ips 167/2018.