Jedro

Iz obrazložitve pritožbe izhaja, da se pritožnik ne strinja z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč in njuno pravno presojo, česar pa s pritožbo zoper sklep o nedopustitvi revizije ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika in tožene stranke ter po pobotu toženi stranki naložilo plačilo zneska 868.211,00 SIT. Zavrnilo pa je višji zahtevek za plačilo razlike v plači v zneskih 318.284,00 SIT in 580.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. Pdp 219/2006-2 z dne 6. 7. 2006 pritožbo tožnika zoper zavrnilni del zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S sklepom (pod isto opr. št.) pa je sodišče druge stopnje odločilo tudi, da se revizija ne dopusti. To odločitev je utemeljilo s tem, da za dopustitev revizije ni izkazan noben od razlogov, navedenih v prvem odstavku 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1).

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožnik vložil pravočasno pritožbo ker "šteje, da bi bilo mogoče od odločitve Vrhovnega sodišča RS pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju". Če gre za takšno odločitev, pa je revizija dopustna skladno z določbo 1. alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. Iz dosedanjih odločb Vrhovnega sodišča, dostopnih v bazi podatkov IUS SOFTWARE, je mogoče ugotoviti, da je sodišče v zadevah VIII Ips 64/2000, VIII Ips 99/2000 in VIII Ips 299/99 zavzelo stališče, da Zakon o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev - omejitveni zakon, ni avtomatično izključeval uporabe kolektivnih pogodb. Pritožnik šteje za zmotno ugotovitev sodišča, da naj bi tožena stranka štela med pravne osebe, za katere se uporablja omejitveni zakon.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Pritožbeni razlog, ki ga tožnik uveljavlja, po izrecni določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 ni dovoljen. Presoja o tem, ali je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju tudi v sporu, v katerem revizija po zakonu ni dovoljena, je v pristojnosti Višjega sodišča in ne strank. Na dopustitev revizije iz tega razloga je na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZDSS-1 vezano tudi Vrhovno sodišče. Le če gre za odločitev, ki odstopa od sodne prakse ali če take prakse (Vrhovnega sodišča) še ni, v praksi sodišča druge stopnje pa o njem ni enotnosti, lahko na pritožbo strank o dopustitvi revizije odloči tudi Vrhovno sodišče. Vendar pa mora stranka ta (edini) pritožbeni razlog izrecno uveljavljati in ga tudi utemeljiti.

Tožnik sicer v pritožbi dopustnega pritožbenega razloga ne uveljavlja. Navaja sicer tri odločitve Vrhovnega sodišča, vendar ne zatrjuje, da odločitev v obravnavani zadevi od teh odločitev oziroma od sodne prakse Vrhovnega sodišča v podobnih zadevah sploh odstopa. Iz obrazložitve pritožbe izhaja, da se le ne strinja z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč in njuno pravno presojo, vendar tega ne more uveljavljati v pritožbi zoper sklep o nedopustitvi revizije.

Vse v pritožbi navedene odločitve Vrhovnega sodišča se nanašajo na vprašanje zakonitosti znižanja plač pri delodajalcih, za katere omejitvena zakonodaja ni veljala ter na vprašanje zakonitosti znižanja plač v času po veljavnosti omejitvene zakonodaje, ko je omejitve dopuščala ureditev v kolektivnih pogodbah. To vprašanje v obravnavani zadevi ni bilo sporno, saj tožnik sploh ne zatrjuje, da bi zanj veljale določbe kolektivne pogodbe oziroma da bi bile plače znižane v nasprotju s kolektivno pogodbo. Uveljavlja izplačilo plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ki pa ni isto kot kolektivna pogodba. Izpodbijana odločitev (odločitev v izpodbijanem delu) temelji na dejanski ugotovitvi, da je za toženo stranko veljala omejitveni zakonodaja in je torej plačo tožniku zakonito znižala. Taka odločitev pa od tudi citiranih odločitev Vrhovnega sodišča ne odstopa.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).