Jedro

V konkretnem primeru se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja tatvine po določbi prvega odstavka člena 204 KZ-1, ki ga stori tisti, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. Iz navedenega sledi, da sam čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonski znak tega kaznivega dejanja, temveč je čas storitve kaznivega dejanja pomemben iz drugih razlogov (zastaranje, nevarnost ponovnega sojenja za isto stvar ?), česar pa obramba v postopku pred prvostopnim sodiščem ni problematizirala. Ob ugotovitvi, da sta oškodovanka in obdolženec vrečko z denarjem skupaj spravila v rezervno gumo prtljažnika prav na pobudo obdolženca, kjer naj bi po navedbah oškodovanke in ugotovitvah prvega sodišča ostala do konca meseca novembra 2014 in da sta se obdolženec in oškodovanka sestajala pretežno na območju C., od koder sta se po tistem, ko sta skupaj skrila denar v rezervno gumo prtljažnika, nato ob srečanjih vozila na izlete pretežno z oškodovankinim vozilom, ki ga je ob takih srečanjih vedno vozil obdolženec in da si je njeno vozilo v tem času enkrat zaradi zatrjevanega gumi defekta tudi izposodil za krajši čas prav na območju C. (na parkirišču ...), je po oceni pritožbenega sodišča tak sodbeni izrek, kar zadeva kraj storitve kaznivega dejanja dovolj konkretiziran do te mere, da je kaznivo dejanje kot historični dogodek tudi ustrezno identificiran v času in prostoru, posamezne okoliščine v tej zvezi pa zadostno pojasnjene v obrazložitvi. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz sodbenega izreka obrambi ne daje nobene podlage za očitek kršitve kazenskega zakona, ker iz opisa zadostno izhaja, da je obdolženec vzel tujo premično stvar in si jo protipravno prilastil v navedenem času in na opisani lokaciji tako, da je iz prtljažnika njenega vozila vzel gotovino v znesku najmanj 30.000,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča ni bistvena ugotovitev o tem, ali je ta denar bil iz oškodovankinega vozila jeman postopno, kar pritožba izpostavlja ali pa z enkratnim dejanjem, po oceni pritožbenega sodišča je bistveno le, da ji je bil odtujen najkasneje do meseca novembra 2014 v znesku, ki izhaja iz sodbenega izreka. Zato je po oceni pritožbenega sodišča takšen očitek o kršitvi zakona neutemeljen. Po povedanem torej tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče z gotovostjo zaključuje, da niz posrednih dokazov - indicev, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče v obravnavanem postopku in do katerih se je dokazno tudi opredelilo pomeni med seboj trdno in logično povezano celoto, na podlagi katere je mogoče z gotovostjo sklepati, da je v obravnavanem primeru obdolženec tisti, ki je storil očitano kaznivo dejanje, torej, da je iz oškodovankinega prtljažnika na podlagi predhodno ugotovljenega poudarjenega zaupanja oškodovanke v obdolženca, ta denar tudi vzel na način in v času, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku člena 204 KZ-1 in mu na podlagi določbe 57. člena tega istega zakonitega določila izreklo sankcijo opominjevalne narave in sicer pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi prvega odstavka člena 204 KZ-1 določilo zaporno kazen deset (10) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti te sodbe ne bo storil nobenega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovanki A. S. T. v roku enega (1) leta od pravnomočnosti sodbe povrne škodo v višini 30.000,00 EUR, sicer se pogojna obsodba lahko prekliče. Na podlagi prvega odstavka člena 95 ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške postopka (75,97 EUR) in pa sodno takso v višini 250,00 EUR, v plačilo pa mu je naložilo tudi potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca, če bodo le-ti priglašeni. Na podlagi prvega odstavka člena 105 ZKP je še odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti oškodovanki premoženjskopravni zahtevek v znesku 30.000,00 EUR v roku 30 dni pod izvršbo. S preostalim delom zahtevka pa je oškodovanko v skladu z določbo drugega odstavka člena 105 ZKP napotilo na pravdo.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo po svojem zagovorniku iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da se obdolženec oprosti obtožbe oziroma, da se sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovljen postopek.

3. Odgovor na vloženo pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. V okviru pritožbenega razloga kršitev materialnih določb zakona pritožba trdi, da v sodbi sodišča prve stopnje ostaja neobrazloženo, na podlagi česa sodišče zaključuje, da je do odtujitve denarja sploh prišlo v času od meseca aprila do konca meseca novembra 2014. Opozarja na konfuzne trditve oškodovanke v tej zvezi, bistveno pa je, da sodišče časa storitve kaznivega dejanja niti ne obrazloži, pri čemer še dodaja, da je sodišče v izreku sodbe navedlo drugačen čas storitve, kot izhaja iz obtožnega predloga. Zato je nerazumljivo sklepanje sodišča (točka 22 obrazložitve), da naj bi obdolženec dokončno odnesel oškodovanki denar konec novembra 2014, ko naj bi začel oškodovanki razlagati o trimesečni službeni poti v A., oškodovanka pa trdi, da je v mesecu novembru še videla vrečko v prtljažniku, v decembru pa se je z obdolžencem še videvala, nazadnje celo 30. 12. 2014. Slednje naj bi potrjevali tudi pisni zapisi oškodovanke, ki v ničemer ne potrjujejo, da je denar pregledala še okrog 15. novembra in je bil še na mestu takrat, ko je S. nesla zimske stvari. Tudi na glavni obravnavi 20. 10. 2016 je izrecno navedla, da je sredi novembra videla darilno vrečko in v njej denar, v nadaljevanju pa (1. 12. 2016), da je vrečko v prtljažniku videla še konec meseca novembra.

6. Drži navedba v pritožbi, da je prvo sodišče glede na vložen obtožni predlog z dne 18. 4. 2016, v katerem se obdolžencu očita, da naj bi očitano kaznivo dejanje storil v času od meseca aprila 2014 do konca meseca decembra 2014 skrčilo na čas do konca meseca novembra 2014, vendar ni slediti pritožbi, da je zaradi tako ugotovljenega časa storitve kaznivega dejanja, kot izhaja iz sodbenega izreka prvega sodišča, podana kršitev načela zakonitosti in hkrati še kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP.

7. V konkretnem primeru se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja tatvine po določbi prvega odstavka člena 204 KZ-1, ki ga stori tisti, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. Iz navedenega sledi, da sam čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonski znak tega kaznivega dejanja, temveč je čas storitve kaznivega dejanja pomemben iz drugih razlogov (zastaranje, nevarnost ponovnega sojenja za isto stvar ?), česar pa obramba v postopku pred prvostopnim sodiščem ni problematizirala. Sodbeni izrek mora namreč vsebovati vsa tista odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje in le v primeru, če bi sodišče pri opisu kaznivega dejanja opustilo konkretizacijo katerega izmed znakov kaznivega dejanja tako, da iz sodbenega izreka ne bi bilo razvidno, katera ugotovljena dejstva konkretizirajo posamezni znaki kaznivega dejanja, bi šlo za pritožbeno uveljavljeno kršitev iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP in hkrati še za kršitev načela zakonitosti.

8. Prvostopno sodišče je v sodbi natančno povzelo in ocenilo oškodovankino izpoved in obdolženčev zagovor glede njunega odnosa, ki se je postopno razvijal in poglabljal vse od meseca decembra 2013 pa do meseca decembra 2014. Oškodovanka je obdolžencu v aprilu 2014 zaupala, da ima večjo količino denarja doma, obdolženec pa jo je prosil, da mu posodi najprej 2.000,00 EUR, ki jih je oškodovanka prinesla od doma v mesecu aprilu 2014, nato pa mu je v mesecu maju 2014 posodila še 2.300,00 EUR, ki jih je vzela iz vrečke v prtljažniku, ko je bila sama, pred tem pa sta obdolženec in oškodovanka na enem izmed srečanj v parku ob S. v C. skupaj oškodovankin denar preštela, česar obdolženec tekom postopka ni zanikal (zanikal je le količino preštetega denarja), kot tudi ni zanikal izročenega darila s strani oškodovanke (diatonične harmonike) in vedenja o tem, kje v avtu je bil denar skrit. Zato je zaključilo, da je bilo kaznivo dejanje, ki se obdolžencu očita, dokončano konec meseca novembra. Drži sicer, kar trdi pritožba, da sta se obdolženec in oškodovanka videvala še v decembru 2014 in celo med prazniki (30. 12. 2014) vendar pa skrajni čas izvršitve kaznivega dejanja, kot je ugotovilo prvostopno sodišče tudi sovpada z obdolženčevo naznanitvijo oškodovanki o njegovem odhodu za tri mesece v A. zaradi študija. Ob naknadno, po prometni nesreči 9. 1. 2015 zapisanih in policiji poslanih izjavah s strani oškodovanke, ko je le-ta prvič ugotovila, da niti vrečke, niti denarja v rezervni gumi ni več, je nato začela šele sestavljati in analizirati svoje pomnenje glede njunega odnosa, kar je podrobneje potrdila še v svoji izpovedi pred prvostopnim sodiščem, sodišče pa ji je sledilo in dovolj natančno je pojasnila, da sta v rednih odnosih z obdolžencem ostala vse do konca novembra 2014, meseca decembra 2014 pa sta hodila le na kosila (obdolženec naj bi v tem času imel tudi zdravstvene težave), zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča slediti prvostopnemu sodišču v tem, da je denar iz prtljažnika bil ukraden najkasneje do konca meseca novembra 2014. Ni sicer mogoče oporekati očitku pritožbe, da so oškodovankine izjave o tem, kako je med tem časom zaznavala in spremljala prisotnost vrečke z denarjem v rezervni gumi, mestoma nejasne, zlasti v pismih in vlogah, naslovljenih na organe odkrivanja in delno celo v njeni izpovedi pred sodiščem, vendar pa, kot je pravilno dokazno ocenilo že prvostopno sodišče, je oškodovanka na večkrat zastavljeno vprašanje s strani strank v smeri časovne zaznave prisotnosti vrečke z denarjem v rezervni gumi, le-ta kot skrajni čas navedla mesec november 2014, zato ne drži navedba v pritožbi, da je zaključek prvega sodišča o tem, kdaj naj bi bilo kaznivo dejanje izvršeno, neobrazložen in napačen.

9. Enako je mogoče trditi tudi glede pritožbenega očitka glede kraja storitve kaznivega dejanja, ki ga pritožba graja z navedbo, da je definicija "okolica C." zelo nejasen in nedorečen in onemogoča učinkovito obrambo. Ni jasno po navedbah pritožbe, do kje naj bi se ta neugotovljena lokacija na območju C. raztezala, tega sodišče tudi ni ugotavljalo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tudi tak pritožbeni očitek je neutemeljen.

10. Iz sodbenega izreka izhaja, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno na točno neugotovljeni lokaciji na območju C., kot pravilno povzema pritožba in v kolikor s tem problematizira vprašanje krajevne pristojnosti prvostopnega sodišča za razsojo v predmetni kazenski zadevi pritožbeno sodišče odgovarja, da je način določitve krajevne pristojnosti v kazenskem postopku urejen v določbah ZKP, pri čemer iz določbe tretjega odstavka člena 26 ZKP izrecno izhaja, da v primeru, če je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušano na območju raznih sodišč ali pa je negotovo, na katerem območju je bilo storjeno ali poskušano, je pristojno za razsojo tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek oziroma sodišče, pri katerem je bila najprej zahtevana uvedba postopka. V obravnavanem primeru so se posamezna preiskovalna dejanja opravljala pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu, ki se je s sklepom opr. št. I Kpd 1477/2015 z dne 29. 7. 2015 izreklo za krajevno nepristojno in zadevo odstopilo prvostopnemu sodišču, ki je nato v skladu s svojimi pooblastili opravilo posamezna preiskovalna dejanja, obramba pa pred prvostopnim sodiščem krajevne pristojnosti prvostopnega sodišča ni nikoli problematizirala.

11. Ker pri kaznivem dejanju tatvine tudi kraj storitve kaznivega dejanja ni zakonski znak tega kaznivega dejanja, je kraj storitve, ki je opredeljen v sodbenem izreku z navedbo na točno neugotovljeni "lokaciji na območju C." dovolj določljiv. Ob ugotovitvi, da sta oškodovanka in obdolženec vrečko z denarjem skupaj spravila v rezervno gumo prtljažnika prav na pobudo obdolženca, kjer naj bi po navedbah oškodovanke in ugotovitvah prvega sodišča ostala do konca meseca novembra 2014 in da sta se obdolženec in oškodovanka sestajala pretežno na območju C-, od koder sta se po tistem, ko sta skupaj skrila denar v rezervno gumo prtljažnika, nato ob srečanjih vozila na izlete pretežno z oškodovankinim vozilom, ki ga je ob takih srečanjih vedno vozil obdolženec in da si je njeno vozilo v tem času enkrat zaradi zatrjevanega gumi defekta tudi izposodil za krajši čas prav na območju C. (na parkirišču ...), je po oceni pritožbenega sodišča tak sodbeni izrek, kar zadeva kraj storitve kaznivega dejanja dovolj konkretiziran do te mere, da je kaznivo dejanje kot historični dogodek tudi ustrezno identificiran v času in prostoru1, posamezne okoliščine v tej zvezi pa zadostno pojasnjene v obrazložitvi.

12. V nadaljevanju ni pritrditi pritožbi tudi v delu, ko pomanjkljivost sodbenega izreka uveljavlja iz razloga, ker iz njega ni razvidno, na kakšen način naj bi obdolženec kaznivo dejanje sploh izvršil. Trdi, da je sodbeni izrek razumeti tako, da naj bi obdolženec denar vzel v enkratnem znesku, medtem ko je iz določenih delov sodbe razbrati, da ni šlo za enkratno dejanje (točka 22 obrazložitve), kar nakazuje na to, da je šlo za večkratno jemanje, zato je takšno stanje negotovosti glede načina izvršitve nedopusten in bi že iz tega razloga moralo sodišče sodbeni izrek zavreči. Če pa meni, da je bil denar odtujen enkrat, je pa po drugi strani nerazumljivo, da je bil čas storitve naveden čas od maja pa do novembra, kar je sklepati iz oškodovankine izpovedi, ko ta navaja, da je v mesecu novembru bila vrečka z denarjem še v prtljažniku. Ker tudi v tem delu sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ta pa so si celo v nasprotju in tudi v nasprotju z izjavo oškodovanke, je sodba obremenjena s kršitvijo zakona in bistvenimi kršitvami določb postopka.

13. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz sodbenega izreka obrambi ne daje nobene podlage za očitek kršitve kazenskega zakona, ker iz opisa zadostno izhaja, da je obdolženec vzel tujo premično stvar in si jo protipravno prilastil v navedenem času in na opisani lokaciji tako, da je iz prtljažnika njenega vozila vzel gotovino v znesku najmanj 30.000,00 EUR. Iz okoliščin konkretnega primera, ki jih je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi zanesljivo ugotovilo, zlasti ob upoštevanju (-) vzpostavljenega zaupnega intimnega odnosa med obdolžencem in oškodovanko, ki se je predhodno med njima vzpostavil ob čustveni navezanosti oškodovanke na obdolženca in ob dejstvu, (-) da je obdolženec vedel in skupaj z oškodovanko v prtljažnik vozila spravil njen denar, kot tudi, (-) da je oškodovanka bila pozorna zgolj na to, ali je v vozilu še vrečka, ni pa denarja preverjala, štela pa ga ni niti takrat, ko je obdolžencu v mesecu maju posodila 2.300,00 EUR denarja, je posledično utemeljeno zaključilo (točka 10 obrazložitve), (-) da je imela oškodovanka privarčevan denar v znesku več kot 35.000,00 EUR (za namen nakupa stanovanja), katerega je imela sprva shranjenega doma, nato pa ga je prinesla na srečanje z obdolžencem z namenom hrambe tega denarja v banki, kar pa se tistega dne, ko sta denar skupaj preštela ni zgodilo, (-) da je obdolženec ves čas vedel, da je denar v prtljažniku oškodovankinega vozila spravljen (kraj hrambe ji je obdolženec celo sam predlagal), (-) da sta se z obdolžencem pogosto srečevala vse do konca meseca novembra 2014, ko sta bila še intimna, v mesecu decembru 2014 pa sta hodila le na kosila in pri tem s prepričljivimi razlogi sprejelo oškodovankino izpoved o tem, da ji je obdolženec denar dokončno odnesel v mesecu novembru 2014. Zato po oceni pritožbenega sodišča ni bistvena ugotovitev o tem, ali je ta denar bil iz oškodovankinega vozila jeman postopno, kar pritožba izpostavlja ali pa z enkratnim dejanjem, po oceni pritožbenega sodišča je bistveno le, da ji je bil odtujen najkasneje do meseca novembra 2014 v znesku, ki izhaja iz sodbenega izreka. Zato je po oceni pritožbenega sodišča takšen očitek o kršitvi zakona neutemeljen2. 14. V okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožba kot ključno graja zaključek sodišča, da je obdolženec storilec očitanega kaznivega dejanja in tudi da je bil obdolženec v konkretnem postopku neanakomerno obravnavan napram oškodovanki, ki je nekonsistentna v svojih izjavah in maščevalno nastrojena zoper obdolženca ves čas postopka, pri čemer je sodišče tudi prezrlo njene nekonsistentne in zmedene pisne vloge in zapise, ki so vsi zapisani izključno z namenom, da bi oškodovanka čim bolj obdolženca obremenila zaradi njene prizadetosti razpada zveze med njima in zaradi bolečine in razočaranja, ki ga je ob tem doživela. Prav z ugotovitvijo tega ključnega dejstva, ali je obdolženec bil storilec kaznivega dejanja je po oceni obrambe izveden dokazni postopek pokazal, da je imel dostop do oškodovankinega vozila marsikdo, torej praktično vsakdo, ki je za ta avtomobil vedel, saj je bil le-ta parkiran na javni površini. Da pa je oškodovanka denar imela, pa je hkrati vedelo več ljudi, vključno z njenimi domačimi, ki so sicer izpovedovali podobno, pa tudi oškodovanka sama je zatrjevala, da je bratu povedala, kje ima shranjen denar, pri čemer pa niti eno samo objektivno dejstvo ni potrdilo, da je obdolženec imel karkoli z očitanim dejanjem, slednje pa so potrdili tudi izsledki hišne preiskave in ugotovitve nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL). Obdolženec namreč ni vedel popolnoma ničesar o tem, da je oškodovanka kljub njegovemu nasvetu, da denar shrani v banki, denar še naprej imela prtljažniku vozila, kajti oškodovanka bi lahko sama odnesla denar na banko in ni logično, zakaj se sodišče s tem ni ukvarjalo. Zaključki sodišča, da pa oškodovanka obdolženca ob prijavi ni štela kot potencialnega storilca kaznivega dejanja, pa kaže kvečjemu na to, da mu je dala še nekakšno možnost, da si premisli in se vrne k njej, ko pa je bilo očitno, da se to več ne bo zgodilo, ga pa je zelo hitro označila kot storilca in ga zvabilo v policijsko past. Takim navedbam ni pritrditi.

15. Ugotavljanje ali je konkretni obdolženec kriv za storitev določenega kaznivega dejanja je rekonstrukcija historičnega dogodka, ki po zatrjevanjih upravičenega tožilca predstavlja uresničitev določenega kaznivega dejanja. Prav ima sicer pritožba, ko trdi, da mora sodba temeljiti na ugotovitvah dejstev, ki jih je materialno kazensko pravo predpisalo kot kaznivo dejanje in zanje določilo tudi določeno pravno posledico. Pravno relevantna dejstva, na katerih temelji sodba, kot pravilno opozarja pritožba, morajo biti ugotovljena z gotovostjo, zato je ugotavljanje dejstev in okoliščin slehernega historičnega dogodka zahtevno zlasti v primeru, ko se pravno relevantna ugotavljajo posredno, torej na podlagi enega ali več indicev. V takem primeru pa mora torej obstoj konkretnega pravno relevantnega dejstva biti ugotovljen na podlagi verige logične argumentacije, ko iz znanega dejstva sodišče sklepa o resničnosti drugega, še neznanega in le niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani in drug drugega dopolnjujejo in tudi tvorijo zaprt krog, je podlaga za zaključek, da obstaja gotovost, da je obdolženec tudi storilec očitanega kaznivega dejanja.3

16. Ne gre pritrditi pritožbi, da je v obravnavanem primeru prvostopno sodišče svojo odločitev gradilo na spregledu številnih okoliščin in dejstev, ki pričajo o nasprotnem, torej, da obdolženec ni storilec kaznivega dejanja in da je vse le plod oškodovankinega motiva in želja po maščevanju. Res je, da sodba sodišča prve stopnje ne temelji na neposrednih dokazih, temveč na nizu ugotovljenih dejstev, med katerimi je sodišče kot nedvomno ugotovilo, da je oškodovanka pred vzpostavitvijo odnosa z obdolžencem imela privarčevano večjo vsoto denarja, ki jo je sprva hranila doma, nato pa o svojih prihrankih zaupala obdolžencu in denar celo pripeljala v C., kjer sta ga z obdolženec tudi skupaj štela. Pomembna v izpodbijani sodbi je tudi zanesljiva ugotovitev, da je ves čas le obdolženec vedel za spravljen denar v prtljažniku oškodovankinega vozila, prvostopno sodišče pa je tudi na podlagi oškodovankine izpovedi in izpovedi njene matere, sestre in hčere z logičnim sklepanjem zaključilo, da niti oškodovankina hči, niti mati in sestra niso vedele, da ima oškodovanka denar spravljen v vozilu, zato pritožbeno sodišče kot logičen sprejema tudi zaključek prvega sodišča, da o tem spravljenem denarju ni mogel vedeti niti N. Z., kar izrecno, a neutemeljeno problematizira pritožba, zlasti ob dejstvu, da je hčerka od oktobra 2014 dalje živela v V., in da je oškodovanka v tistem času imela zelo redke stike s sorodniki, ki tega niso odobravali, vsi pa so skladno potrdili, da je oškodovanka imela privarčevano večjo vsoto denarja in da v vsem letu 2014 ni imela nobenega gumi defekta oziroma imela vozilo v popravilu ali na servisu. Razumno je sodišče pojasnilo tudi oškodovankino postopanje takoj po prometni nesreči 9. 1. 2015, ko je hotela vzeti denar iz prtljažnika pred mehanično delavnico in takrat ni obremenila obdolženca, saj mu je takoj poslala le SMS sporočilo, da ji je bil denar ukraden ("oprosti nekdo mi je ukradel denar"), zato je posledično utemeljeno ovrglo obdolženčev zagovor v smeri, da je vodilo oškodovanko pri njenem postopanju po prometni nesreči zgolj maščevanje zaradi prekinjenega odnosa z njim. Slednje je dodatno obrazložilo tudi s spremenljivim obdolženčevim zagovorom, ko je šele na glavni obravnavi priznal, da je oškodovanko dejansko zavajal, da gre za tri mesece študirat izključno iz razloga, da bi se je rešil. Slednje je po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo podkrepilo tudi z natančno oceno vsebine oškodovankinih vlog, ki jih je naslovila na organe odkrivanja in njene izpovedi o tem, kako je obdolženec reagiral, ko se je kar naenkrat spet pojavil v njenem življenju in ji celo obljubil, da bo vzel limit in ji pomagal in jo prepričeval naj zadeve ne prijavi in ji naslednji dan izročil 2.000,00 EUR, ob tem pa ob novici, da je oškodovanka zadevo prijavila policiji, reagiral izrazito histerično. Tako dokazno šteje pritožbeno sodišče za logično in pravilno.

17. Drži sicer pritožbeni očitek, da je njen brat M. T., zaslišan na glavni obravnavi svoje vedenje glede skritega denarja zanikal, kar je v nasprotju z u.z., ki ga je sestavil policist T. 12. 1. 2015, vendar pa ob dejstvu, da se oškodovanka in njen brat M.T. o hrambi denarja v oškodovankinem vozilu nista pogovarjala pred 1. 1. 2015, takrat pa je po ugotovitvah prvega sodišča denar bil oškodovanki že odtujen, tudi razhajanje oškodovankine izpovedbe z izpovedbo njenega brata v tem delu ne vpliva na pravilnost zaključkov prvega sodišča o tem, da je storilec očitanega kaznivega dejanja bil obdolženec, ki je takrat glede na specifično razmerje z oškodovanko ta denar odtujil iz njenega vozila najkasneje do konca meseca novembra 2014 in da tudi njen brat za skrit denar v avtu pred 1. 1. 2015 ni vedel, trditev obrambe pa je nelogična še iz razloga, ker je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da je brat oškodovanki nekaj denarja celo sam izročil. 18. Tudi rezervni ključi, za katere obramba hipotetično navaja, da ni jasno, kdo je imel dostop do njih ne postavljajo pod vprašaj sprejeto odločitev, saj se je tudi do slednjega sodišče opredelilo. Oškodovanka je bila nekajkrat tekom postopka vprašana o rezervnih ključih, za katere je sicer različno navajala, da jih ne najde, in ni znala pojasniti, kako je bilo s temi ključi v spornem obdobju, zato je prvostopno sodišče takšna njena izpoved v povezavi z ostalimi indici, zlasti, da v tem času oškodovanka dokazano ni imela nobenega gumi defekta, da na njenem vozilu ob ogledu policije 9. 1. 2015 takoj po prometni nesreči ni bilo znakov vloma ali drugih poškodb, sodišče še dodatno prepričalo v to, da je s storitvijo ugotovljenega kaznivega dejanja povezovati le obdolženca, ne pa nobene izmed tretjih oseb, ki jih je obramba primeroma in hipotetično navajala in kar v svojih pritožbenih navedbah zgolj kot ugibanje brez resnega indica ali dokaza spet ponavlja, zato ji v tem delu ni slediti.

19. Res je sicer, da niti hišna preiskava, niti preiskava obdolženčevega vozila nista potrdila suma storitve očitanega kaznivega dejanja, prav tako ne izsledki (NFL) preiskave utrganega dela vrečke, v kateri je bil v rezervni gumi prtljažnika skrit oškodovankin denar. Vendar pa je tudi v tem delu slediti razlogom prvostopnega sodišča, ki je ob natančno ugotovljenem in obrazloženem (-) obdolženčevem dostopu do oškodovankinega vozila (točka 18 obrazložitve) ter ob (-) ugotovitvah obdolženčevega premoženjskega stanja, ki ga je prvostopno sodišče ocenilo kot šibko, kljub temu, da se je obdolženec v tem času ukvarjal tudi s preprodajo motornih vozil in torej ves čas posloval tudi z gotovino, ki zaradi tega ni uradno zavedena v njegovi finančni situaciji, (-) da je takoj po prometni nezgodi 9. 1. 2015 izročil oškodovanki gotovino v znesku 2.000,00 EUR (kar sicer ni razvidno iz uradnih evidenc o njegovem finančnem stanju), (-) da je imel obdolženec večkrat možnost tudi sam dostopati do oškodovankinega vozila, (-) da se je oškodovanki v začetku njunega odnosa, ki se je kasneje še poglabljal izkazoval kot premožen moški, z dobrim finančnim stanjem, čeprav si je v zelo kratkem času po tistem od oškodovanke pričel izposojati denar, v kar je oškodovanka sprva privolila, kasneje pa je takšne njegove prošnje tudi odklonila, kot tudi, (-) da mu je brat M. Š. denar posodil šele po prometni nesreči oškodovanke (14. 1. 2015 in 17. 1. 2017), razumno in logično obrazložilo obdolženčev prilastitveni namen za oškodovankin denar, kar je podkrepilo tudi s spremenjenim odnosom obdolženca do oškodovanke od tistega trenutka dalje, ko je obdolženec bil seznanjen s tem, da ima oškodovanka večjo privarčevano vsoto denarja, saj se je od takrat naprej spremenil tudi njun način druženja, ki ni bil več tako skromen, obdolženec pa si je v tem času nabavil tudi dve motorni vozili.

20. Pritrditi je sicer pritožbi v delu, ko mestoma opozarja na neodgovorno in naivno ravnanje oškodovanke, ki bi denar, ki ga je več mesecev prevažala v prtljažniku vozila, lahko tudi sama naložila na banko, vendar je ob pojasnjevanju njenega popolnega zaupanja v obdolženca prvo sodišče sprejelo njeno izpoved, da je to sicer bil ves čas namen, vendar je obdolžencu verjela, da je denar v rezervni gumi v prtljažniku na varnem, vsakič ko sta se dobila, pa so bile banke že zaprte. Po povedanem torej tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče z gotovostjo zaključuje, da niz posrednih dokazov - indicev, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče v obravnavanem postopku in do katerih se je dokazno tudi opredelilo pomeni med seboj trdno in logično povezano celoto, na podlagi katere je mogoče z gotovostjo sklepati, da je v obravnavanem primeru obdolženec tisti, ki je storil očitano kaznivo dejanje, torej, da je iz oškodovankinega prtljažnika na podlagi predhodno ugotovljenega poudarjenega zaupanja oškodovanke v obdolženca, ta denar tudi vzel na način in v času, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

21. V nadaljevanju pritožba prav tako neutemeljeno prvostopnemu sodišču očita kršitev postopkovnih določb ZKP (11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP), iz razloga, ker je podano neskladje med priznanim premoženjskopravnim zahtevkom in odločitvijo o posebnem pogoju glede poravnave škode oškodovanki v višini 30.000,00 EUR v roku 30 dni pod izvršbo. Protispisna je navedba v pritožbi, da je s tako odločitvijo sodišče oškodovanki priznalo več, kot se je v okviru premoženjskopravnega zahtevka sploh zahtevalo. Iz slednjega namreč (list. št. 206) izhaja, da je oškodovanka po svojem pooblaščencu tekom kazenskega postopka priglasila odškodnino v višini 35.000,00 EUR (brez pripadkov), kar pokaže, da prvostopno sodišče z odločitvijo v izpodbijani sodbi sodbi nikakor ni priznalo več, kot to neutemeljeno trdi pritožba. Drži sicer, da v sodbi ni določen paricijski rok za izpolnitev te obveznosti s strani obdolženca, vendar pa pritožba pri tem prezre, da določitev posebnega pogoja povrnitve škode oškodovancu ob izrečeni pogojni obsodbi (določba tretjega odstavka člena 57 KZ-1) zasleduje cilj izpolnitve obveze obdolženca z grožnjo, da če tega pogoja ne izpolni, se bo določena sankcija v pogojni obsodbi izvršila, medtem ko odločitev na podlagi prvega odstavka člena 105 ZKP pomeni odločitev o civilnopravni obveznosti obdolženca, da oškodovanki poravna nastalo škodo, kar povsem logično izhaja iz predpostavke, da taka sodba postane pravnomočna. Strinjati se je s pritožbo, da bi zaradi jasnosti v ta del sodbenega izreka spadala navedba, od kdaj naprej začne teči paricijski rok, vendar pa tudi ta hiba ne vpliva na zakonitost tako sprejete odločitve prvega sodišča, kajti v tem delu gre za uporabo predpisov civilnega materialnega prava, v katerem bo v primeru neizpolnitve obveznosti presojana jasnost tako prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, o katerem je prvostopno sodišče odločilo v adhazijskem postopku, v katerem sme sodišče v celoti ali delno ugoditi priglašenem premoženjskopravnem zahtevku takrat, če ima za takšno odločitev podlago v podatkih kazenskega postopka in v primeru, če izda obsodilno sodbo. Slednje pa ne preprečuje sodišču, da posebni pogoj povrnitve škode lahko določi v okviru pogojne obsodbe, kadar nastopi obdolženčeva obveznost poravnati tako škodo, ki je nastala s kaznivim dejanjem in pod nadaljnjim pogojem, da v času izrekanja sodbe obdolženec te svoje obveznosti še ni izpolnil. Povedano pomeni, da je v tem delu pritožbeni očitek o nasprotju v sodbenem izreku glede priglašenega premoženjskopravnega zahtevka neutemeljen.

22. V nadaljevanju pritožba tudi nima prav, ko prvemu sodišču očita nasprotje v razlogih glede zneska, ki naj bi bil v obravnavanem kaznivem dejanju oškodovanki odtujen in da je takšno odločitev sodišče gradilo na hipotetični situaciji.

23. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je prvo sodišče na podlagi dokazne ocene izpovedi oškodovankine sestre R.T., na računu katere je imela oškodovanka naložen svoj denar, dvignila gotovino v višini 17.000,00 EUR in nato še v višini 18.565,00 EUR (15. 7. 2013), oškodovanka pa je tudi pojasnila izvor tega denarja. Sodišče prve stopnje je tudi verjelo oškodovanki, da je nekaj denarja privarčevala, okoli 5.000,00 EUR pa sta ji dala še mama in brat (tega denarja ni imela na sestrinem računu), zato je sprejeti zaključek prvega sodišča, da je oškodovanka razpolagala s količino denarja, ki je brez dvoma presegala 30.000,00 EUR. Drži tudi, da je na policiji ob prijavi navajala različne zneske, medtem ko je pred sodiščem izpovedala, da sta z obdolžencem preštela denar do zneska 35.000,00 EUR. Vendar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča ob nadaljnjih ugotovitvah, kolikšne zneske je oškodovanka v času razmerja z obdolžencem slednjemu posodila (2.000,00 in 2.300,00 EUR) že prvostopno sodišče tudi z razumljivimi razlogi zavrnilo očitek obrambe v delu, da je ob skupnem štetju denarja bilo le med 19.750,00 EUR oz. 19.850,00 EUR ter sledilo izpovedbi oškodovanke, da se je njuno štetje prenehalo pri znesku, ki je presegal 30.000,00 EUR. Zato tudi ni relevantno, kar pritožba izpostavlja, da bi se morala dokazovati neposredna povezava med tem, koliko denarja naj bi bilo privarčevanega in koliko ga je bilo v darilni vrečki, kot tudi ne drži, da so nelogični razlogi prvega sodišča o ugotovljenem namenu porabe tega oškodovankinega denarja zaradi neurejenih odnosov s hčerko Sašo, ki se je celo odselila od doma, kajti tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je bistvena le ugotovitev, za kolikšen znesek je oškodovanka, ki je brez dvoma vse svoje prihranke skupaj z obdolžencem skrila v rezervno gumo v prtljažniku svojega vozila, bila oškodovana. Slednje pa je prvostopno sodišče zanesljivo ugotovilo, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

24. Pritožbi tudi ni pritrditi, ko na nekaj mestih izpostavlja evidenten motiv maščevanja oškodovanke obdolžencu zaradi njunega razhoda. Prvostopno sodišče je tudi v tem delu obdolženčev zagovor in trditve obrambe razumno zavrnilo. Ob ugotovitvah v izpodbijani sodbi, (-) da med obdolžencem in oškodovanko nikoli ni bilo izrecne prekinitve njunega odnosa, (-) da oškodovanka ob prijavi kaznivega dejanja 9. 1. 2015 takoj po prometni nesreči obdolženca sploh ni označila kot potencialnega storilca kaznivega dejanja niti z eno samo navedbo, kar je kasneje v svoji izpovedi tudi čustveno in logično izpovedala, (-) da je takoj po dogodku poslala obdolžencu elektronsko sporočilo s tekstom, ki ga je prvo sodišče ocenilo za povsem nemaščevalnega ("oprosti, nekdo mi je ukradel denar iz avtomobila"), kot tudi, (-) da vsa njena pisanja, ki so si sledila v pomladnem času 2015, ko je postopek že stekel, izkazujejo zgolj globoko razočaranje oškodovanke nad ravnanjem obdolženca, ki ji je prikril, da sploh ni odšel na izobraževanje v A. in (-) da je šele po storitvi kaznivega dejanja oškodovanka postopno začela sestavljati zgodbo o obdolženčevem premišljenem ravnanju ves čas njunega odnosa, ko mu je ves čas kot partnerju, ki ga je imela zelo rada in mu je zaupala, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvega sodišča, da oškodovanko pri prijavi dogodka nikakor ni vodila maščevalnost, temveč prav nasprotno, obdolženec je bil tisti, na katerega se je po zaznavi storjenega kaznivega dejanja oškodovanka najprej obrnila in ga prosila za pomoč, česar pa v primeru, če bi ga dejansko sumila kot storilca, razumno ne bi storila. Temu nasprotno pa s prepričljivimi razlogi sodišče prve stopnje obrazloži tudi obdolženčev motiv za prilastitev njenega denarja predvsem s spremembami v obdolženčevem obnašanju do oškodovanke, zlasti po času, ko je obdolženec bil že seznanjen, da ima oškodovanka privarčevano večjo vsoto denarja in katero sta nato potem tudi skupaj in skrila v rezervno gumo prtljažnika njenega vozila. Po povedanem tudi v tem delu pritožbeni očitki o zmotnih in pomanjkljivih zaključkih prvostopnega sodišča ne držijo.

25. Pritožba se prvostopenjske odločbe o kazenski sankciji ne dotika in ta pritožbeni razlog uveljavlja le na načelni ravni. Glede na uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je izrečeno kazensko sankcijo pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi določbe člena 386 ZKP in pri tem ugotovilo, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo in ustrezno vrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije. Z izrekom pogojne obsodbe in v okviru le-te določene zaporne kazni 10 mesecev s preizkusno dobo treh let je obdolžencu izreklo sankcijo, ki je po oceni pritožbenega sodišča sorazmerna s težo obdolženčevega kaznivega dejanja, ugotovljeno stopnjo njegove krivde in uravnotežen odraz med ugotovljenimi obteževalnimi in olajševalnimi okoliščinami, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče. Ker je tako po oceni pritožbenega sodišča obdolžencu izrečena kazen primerna in pravična, niso podani razlogi za spremembo in poseg v izpodbijano sodbo tudi v tem delu izpodbijane sodbe.

26. Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev zakona iz člena 383 ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je posledično pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

27. Obdolženec ni uspel s pritožbo, zato bo moral v skladu z določbo prvega odstavka člena 98 ZKP plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo bo na podlagi tarifnega dela Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje in obdolženca pozvalo k plačilu le-te.

1 Primerjaj sklep VS RS I Kr 6830/2017 z dne 28. 9. 2017 2 Primerjaj sodbo VS RS I Ips 45214/2013-123 z dne 20. 4. 2017 3 Primerjaj sodbi VS RS opr. št. Kp 4/2006 z dne 17. 7. 2006 in opr. št. I Ips 45651/2014-32 z dne 24. 3. 2016z dne 24. 3. 2016.