Jedro

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje glede druge očitane kršitve (malomarno opravljanje dela pri izvedbi delavnice za otroke v muzeju) v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno zaključilo, da tožnici ni mogoče očitati malomarnega ravnanja. Bistveno je, da je bila tožnici dokazana zamuda pri izpolnjevanju delovne obveznosti. Tožena stranka je tožnici očitala kršitev določbe prvega odstavka 33. člena ZDR-1, po kateri mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Iz izpovedi priče izhaja, da tožnica o zamudi pri izvedbi delavnice ni obvestila nikogar, pri čemer mora v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZDR-1 delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 8. 12. 2015. Ugotovilo je, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 18. 11. 2016 do 28. 2. 2017. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za ta čas prizna delovno dobo in pravice iz delovnega razmerja, ji obračuna bruto nadomestilo plače, odvede davke in prispevke, in ji plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo v bruto znesku 19.260,00 EUR, odvede davke in prispevke, in ji plača neto znesek ter da ji povrne stroške predpravdnega postopka v znesku 593,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.223,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prestrogo ocenilo njen zapis v elektronskem sporočilu z dne 4. 3. 2015. Ni upoštevalo napetih odnosov med tožnico in direktorico tožene stranke. Tožnica je svoje delo želela opraviti strokovno in z večjo stopnjo avtonomije, kot ji je dopuščala direktorica. Pri vabljenju govornikov ob odprtju razstave je kot avtorica razstave ravnala v skladu s prakso pri toženi stranki. Glede na to, da se je bližal čas odprtja razstave, od tožene stranke pa ni prejela nobenih posebnih navodil, je svoje delo vestno in kakovostno opravila. Direktorica se je z vabljenjem slavnostne govornice in župana strinjala. Ravnanje tožnice je dvignilo ugled toženi stranki, zato tožnici ni mogoče očitati kršitve prepovedi škodljivega ravnanja. Tožnica glede na navedeno vztraja, da pisno opozorilo ni utemeljeno in je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. V nadaljevanju tožnica podaja obširne navedbe, s katerimi nasprotuje zavrnitvi reintegracijskega zahtevka in priznanja pravic v času prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo ter odločitvi o višini denarnega povračila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka navaja, da je dokazala obstoj krivdnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s službeno potjo dne 28. 9. 2015 v A. navaja, da tožnica o spremembi poti ni nikogar obvestila niti zahtevala drugega potnega naloga. Službena pot ni bila opravljena z osebnim vozilom, za katero je prejela potni nalog. Tožnica sicer res ni pridobila protipravne premoženjske koristi, vendar je ravnala v nasprotju z veljavnimi predpisi in kršila pogodbene obveznosti. Glede izvedbe delavnice za otroke 29. 9. 2015 tožena stranka vztraja, da je tožnica zamudila in o tem ni obvestila nikogar. Poleg tega je delavnico izvedla v nasprotju z dogovorjenim programom. Takšno odstopanje predstavlja kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. V zvezi z malomarnim opravljanjem dela pri odstranitvi podrtega drevja tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpoved direktorice o tem, da je bila za sodelovanje z lastnikom v času veljavnosti soglasja odgovorna tožnica, ki pa je svojo odgovornost prevalila na direktorico in izjavila, da se s tem ne bo ukvarjala. Pri očitku nevestnega opravljanja dela v zvezi z arheološko razstavo v muzeju B. je sodišče prve stopnje upoštevalo listinske dokaze, ki se nanašajo na razstavo C., ni pa upoštevalo izpovedi direktorice in priče D.D. ter listinskih dokazov tožene stranke. S temi dokazi je tožena stranka dovolj podrobno pojasnila nevestno in malomarno opravljanje dela tožnice. Glede očitkov, ki se nanašajo na opravljanje študentskega dela, tožena stranka navaja, da je 27. 10. 2015 tožena stranka prejela napotnico za študentko E.E. in je zato vedela, da bo na arheoloških izkopavanjih sodelovala navedena študentka. Študentka E.E. terenskega dela ni opravljala. Kljub temu je tožnica oddala razpredelnico, v kateri je navedla, da je delo opravljal oče študentke F.F.. V zvezi z nepravilnim obračunavanjem potnih nalogov tožena stranka navaja, da tožnica ni nikoli izrazila potrebe po računalniku in službenem telefonu, kar bi ji tožena stranka zagotovila. Zato so neutemeljene navedbe tožene stranke, da je morala iz G. na sedež delodajalca v H.. Tožnica je bila tudi večkrat opozorjena na nepravilno obračunane potne stroške. Tožena stranka meni, da je denarno povračilo odmerjeno v previsokem znesku. Priglaša pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih stranki uveljavljata v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pred odpovedjo jo je 24. 4. 2015 v skladu s prvim odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe v primeru ponovne kršitve. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora biti izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 (pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja). Pisno opozorilo pred odpovedjo mora biti utemeljeno. Če ni utemeljeno, pogoj za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izpolnjen.

8. Tožnica je pisno opozorilo prejela, ker je med drugim 4. 3. 2015 direktorici posredovala elektronsko pošto, naj se ne vmešava v delo tožnice in naj sodelavcem ne daje navodil za njenim hrbtom in ker je brez vednosti direktorice na odprtje razstave C. kot slavnostno govornico povabila I.I. in župana občine I. K.K., s čimer je prekoračila svoja pooblastila. Iz pisnega opozorila je mogoče razbrati, da ravnanji predstavljata nespoštovanje delodajalčevih navodil oziroma kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zapis tožnice v elektronski pošti 4. 3. 2015 nekorekten in neprimeren. Ugotovilo je, da navedeni zapis predstavlja kršitev 37. člena ZDR-1, ki prepoveduje škodljiva ravnanja, ter ocenilo, da je tožena stranka podala tožnici pisno opozorilo v tem delu utemeljeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sporni zapis predstavlja kršitev določbe 37. člena ZDR-1, čeprav tožena stranka kršitve te zakonske obveznosti v pisnem opozorilu ni očitala. Sicer pa se pritožbeno sodišče ne strinja niti s presojo sodišča prve stopnje o nekorektnosti zapisa in ukazovalnosti tožnice. Kot je razvidno iz vsebine elektronskega sporočila, je tožnica prosila direktorico tožene stranke, naj se ne vmešava v delovno verzijo postavitve razstave in ne daje navodil partnerjem brez tožničine vednosti. Ob tem je tožnica podala tudi mnenje, da direktor ne spremlja korektur in popravkov, temveč dobi v pregled končno verzijo. Na koncu besedila se je nadrejeni še zahvalila za razumevanje in jo vljudno pozdravila. Glede na takšno vsebino elektronskega sporočila je zmoten zaključek sodišča, da zapis ne ustreza pojmovanju primernega in korektnega vedenja.

10. Po presoji sodišča prve stopnje je utemeljen tudi očitek tožene stranke, da je tožnica brez vednosti direktorice tožene stranke povabila na odprtje predstave kot slavnostno govornico I.I., takratno v. d. generalne direktorice Direktorata L., in K.K., župana Občine J., s čimer naj bi prekoračila pooblastila. Ocenilo je, da takšno ravnanje predstavlja kršitev prepovedi škodljivih ravnanj iz 37. člena ZDR-1, kljub temu da tožena stranka kršitve te zakonske obveznosti v pisnem opozorilu ni očitala. Tožnica je kot avtorica razstave v elektronskem sporočilu toženo stranko obvestila, da je na odprtje razstave povabila slavnostno govornico in župana, direktorica tožene stranka pa se je v odgovoru s tem strinjala in še navedla, da se slavnostni govornici napiše uradno vabilo. Direktorica tožene stranke je tudi povedala, da bi sama povabila župana. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da gre za škodljivo ravnanje tožnice v razmerju do tožene stranke.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnici ni dokazana prva kršitev iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2015 v zvezi s službeno potjo z dne 28. 9. 2015, ko je tožnica potovala v A.. Tožnica je obračunala potni nalog na relaciji H. - M., torej za krajšo relacijo, kot je bilo predvideno v potnem nalogu, izdanem za ogled in diskusijo nove stalne razstave v N. muzeju v A.. Zato ne gre za kršitev delovne obveznosti in so nasprotne navedbe tožene stranke v pritožbi neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s četrto kršitvijo iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na nevestno opravljanje dela v zvezi z ... razstavo v Muzeju B.. Glede na to, da ta kršitev ni časovno opredeljena, z njo ni mogoče utemeljiti zakonitosti odpovedi iz krivdnega razloga, pri čemer pomanjkljive konkretizacije tega očitka ni mogoče nadomestiti s trditvami in dokazi v sodnem postopku. Pritožbeno sodišče glede očitka v zvezi z obračunavanjem potnih nalogov in posledičnega oškodovanja tožene stranke soglaša tudi z ugotovitvijo, da dogovor v zvezi odhajanjem na terensko delo med strankama ni bil jasen oziroma je tožnica hodila na sedež tožene stranke v H., ker je imela tam delovna sredstva za nemoteno izpolnjevanje svojih obveznosti. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

12. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje glede druge očitane kršitve (malomarno opravljanje dela pri izvedbi delavnice za otroke v muzeju v G.) v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno zaključilo, da tožnici ni mogoče očitati malomarnega ravnanja. Bistveno je, da je bila tožnici dokazana zamuda pri izpolnjevanju delovne obveznosti. Tožena stranka je tožnici očitala kršitev določbe prvega odstavka 33. člena ZDR-1, po kateri mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Iz izpovedi priče O.O. izhaja, da tožnica o zamudi pri izvedbi delavnice ni obvestila nikogar, pri čemer mora v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZDR-1 delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da očitana kršitev ni dovolj jasna. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je jasno zapisano, da je bila delavnica za osnovnošolce napovedana na temo praznovanj, tožnica pa je ni izvedla v skladu z napovedano temo. Direktorica tožene stranke je v sodnem postopku pojasnila, da bi morala tožnica govoriti o praznikih, predstavila pa je delo arheologa. Ni potrebno, da delodajalec do potankosti opiše sporni dogodek (kakšno temo je tožnica predstavila ipd.). Bistvo očitka je, da je prišlo do odstopa od dogovorjene vsebine delavnice. Gre za zadostno konkretizacijo, saj je iz opisa razvidno, kdaj in na kakšen način je tožnica kršila delovne obveznosti.

13. Neutemeljen oziroma preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni dokazano malomarno opravljanje dela v zvezi z odstranitvijo podrtega drevja z arheološkega najdišča v P.. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi direktorice tožene stranke, ki je v zvezi s kulturnovarstvenim soglasjem za raziskavo in odstranitev arheološke ostaline, ki ga je 1. 10. 2014 izdalo Ministrstvo R., povedala, da je bila za za odstranitev drevja in za sodelovanje z lastnikom v času veljavnosti tega soglasja odgovorna tožnica. V navedenem soglasju ni navedeno ime direktorice tožene stranke kot odgovorne osebe. Iz izpovedi direktorice izhaja, da je tožnica odgovornost za odvoz lesa prevalila na direktorico tožene stranke in da se tožnica s tem delom ne bo ukvarjala. Vsega navedenega sodišče prve stopnje v okviru dokazne ocene ni upoštevalo.

14. V zvezi z očitanima kršitvama, ki se nanašata na nepravilnosti pri opravljanju študentskega dela, pa tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da študentka E.E., za katero je bila izdana napotnica, ni opravljala terenskega dela. Dejansko ga je opravljal F.F., oče študentke, za katerega je tožnica predložila seznam opravljenih ur. Za vprašanje, ali je mogoče tožničino ravnanje opredeliti kot kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je ključnega pomena, kako je potekalo delo na terenu, kdaj je tožena stranka prejela napotnico za študentsko delo E.E., ali je bila tožnica z njo seznanjena ipd. Sodišče okoliščin v zvezi s tem zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo, ampak se je ustavilo le pri stališču, da gre pri zapisu začetnice imena v razpredelnici za tipkarsko napako, kot je tožnica navedla v elektronskem sporočilu. V tem sporočilu pa je tožnica tudi navedla, da se napotnica glasi na E.E., čeprav slednja dela sploh ni opravljala.

15. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka tudi zaradi ekonomičnosti postopka.

16. Sodišče prve stopnje bo moralo, upoštevaje zgoraj navedena pritožbena stališča, v ponovljenem sojenju ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, ali je tožničini ravnanji v pisnem opozorilu (zapis v elektronskem sporočilu z dne 4. 3. 2015 ter vabljenje slavnostne govornice in župana na odprtje razstave brez vednosti direktorice tožene stranke) mogoče opredeliti kot kršitev delovnih obveznosti. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da navedenih ravnanj, ki so se očitala tožnici, ni mogoče opredeliti kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, bi bilo pisno opozorilo neutemeljeno, posledično pa odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V primeru utemeljenosti pisnega opozorila pa bo moralo upoštevati tudi zgoraj navedenega izhodišča glede posameznih očitkov v redni odpovedi in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka ter o stroških postopka pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem (tretji odstavek 165. člena ZPP).