Jedro

Ker iz določbe 7. odstavka 40. člena ZDDV ne izhaja jasno, da vsebuje materialni prekluzivni rok za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV, po presoji sodišča tožeči stranki ni mogoče kratiti pravice, da uveljavlja odbitek vstopnega DDV tudi po izteku tega roka. Tožnik si svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati, ker je bila prvostopna odločba glede obresti (na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, Uradni list RS, št. 109/04) njemu v korist spremenjena.

Izrek

1. Tožbi se ugodi v obsegu, ki se nanaša na zavrnilni del odločbe Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 28. 11. 2005 in se ta odločba v zavrnilnem delu odpravi in v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek. 2. V ostalem delu se tožba zavrže.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne 24. 2. 2004, in sicer v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, ter odločila tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. S prvostopno odločbo je bilo tožniku naloženo plačilo DDV v skupnem znesku 19.930.637,00 SIT (točka I/1 izreka prvostopne odločbe) in plačilo zamudnih obresti (točka I/2 in I/3 izreka prvostopne odločbe). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bil tožnik zavezanec za obračun in plačilo DDV (po samoobdavčitvi) in je obračune (obrazce DDV-O) za davčna obdobja junij - december 2002 in januar - junij 2003 pri davčnem organu vložil dne 29. 8. 2003. V inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je izkazani presežek po predloženem obračunu znašal 34.234.334,00 SIT in je bil tožniku v kontrolnem postopku izplačan dne 27. 10. 2003. Po obračunu januar - junij 2003 je bil tožniku preveč izplačan presežek v znesku 18.995.724,00 SIT. Tožnik je bil mesečni zavezanec za obračun DDV in bi moral do spremembe Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 67/02), ki se je začel uporabljati s 1. 10. 2002, za mesece junij, julij, avgust in september 2002 vložiti štiri obračune DDV, na osnovi katerih bi bil upravičen uveljaviti pravico do obračuna vstopnega DDV za prejete račune v posameznih davčnih obdobjih. Do navedene spremembe ZDDV je glede odbitka vstopnega DDV veljala določba 7. odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 84/04, v nadaljevanju: ZDDV), po katerem je davčni zavezanec vstopni DDV lahko odbil v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev. Ker tožnik vstopnega DDV ni obračunaval v skladu z ZDDV, ni bil upravičen do odbitka vstopnega DDV za vstopne račune do 30. 9. 2002. S spremembo 40. člena ZDDV se je s 1. 10. 2002 spremenil način odbijanja vstopnega DDV, in sicer tako, da je tožnik lahko odbil vstopni DDV v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev; če pa davčni zavezanec ne odbije vstopnega DDV v davčnem obdobju, ko je prejel račun oziroma carinsko deklaracijo, lahko odbije ta znesek vstopnega DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne kasneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem pridobi pravico do odbitka vstopnega DDV. Glede na spremenjeno določbo ZDDV je bil tožniku v obračunu upoštevan vstopni DDV v nadaljnjih davčnih obdobjih. Za davčna obdobja junij - september 2002 so bile po inšpekcijskem pregledu ugotovljene le mesečne obveznosti plačila DDV in s tem posledično tudi preveč vrnjeno vračilo DDV v skupnem znesku 19.930.637,00 SIT. Tožena stranka ugotavlja, da glede na ob inšpekcijskem pregledu veljavne določbe ZDDV, tožnik ni bil upravičen do vračila DDV v kontrolnem postopku zaradi nepravilno oddanih obračunov, inšpekcijski postopek, v katerem je bila izdana odločba, pa je bil izveden v skladu z Zakonom o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju: ZDavP), določbami ZDDV in določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Zato tudi ni pogojev za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po 22. členu ZDavP, kar je tožnik zahteval s pritožbo. Ugodeni del izpodbijane odločbe pa tožena stranka utemeljuje z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/2004).

Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka tožene stranke, ki jo je kasneje razširila na izdano odločbo v celoti in iz vseh tožbenih razlogov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

K točki 1 izreka: Tožba je delno utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnika v delu, ki se nanaša na razlago 7. odstavka 40. člena ZDDV, ki je veljal pred uveljavitvijo novele ZDDV-B (Uradni list RS, št. 67/02), ki se je začela uporabljati 1. 10. 2002. Po tej določbi je davčni zavezanec smel odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago. Davčni organ prve stopnje in tožena stranka sta razlagala 7. odstavek 40. člena ZDDV tako kot da je v njej vsebovan materialni prekluzivni rok, po izteku katerega davčni zavezanec ne more več uveljaviti odbitka vstopnega davka. Takšna razlaga je napačna in nima podlage v tej, niti kateri drugi določbi ZDDV. Ker iz določbe 7. odstavka 40. člena ZDDV ne izhaja jasno, da vsebuje materialni prekluzivni rok za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV, po presoji sodišča tožeči stranki ni mogoče kratiti pravice, da uveljavlja odbitek vstopnega DDV tudi po izteku tega roka.