Jedro

Carinske osnove za uvoženo rabljeno vozilo (če je carinski organ mnenja, da vrednost blaga, navedena v fakturi, ne ustreza določbam CZ o dogovorjeni ceni) se ne more določiti na podlagi kataloga, ki vsebuje prodajne cene vozil na domačem trgu države izvoznice, ampak služi ta lahko le kot pripomoček pri oceni vrednosti uvoženega vozila. Carinska osnova pa se določi na podlagi 44. člena CZ, pri čemer je pomembno dejansko stanje vozila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Carinarnice z dne 25.11.1994, s katero je ta zavrnila tožnikov ugovor zoper zapisnik z dne 10.5.1994 o netočni prijavi vrednosti blaga, ki se carini po uvozni carinski deklaraciji št. 24367 z dne 5.5.1994, in določila carinsko osnovo za rabljeno in poškodovano osebno vozilo Daihatsu Rocky F 75, letnik 1987, v znesku 539.019 SIT, in zadevo vrnila v ponovni postopek in odločitev. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je carinarnica tudi v ponovnem postopku ocenila, da cena v fakturi ne ustreza določbam carinskega zakona (CZ) o pogodbeni ceni. Komisija je izhajala iz kataloga rabljenih vozil za švicarsko tržišče, konkretno CH številka 5/94, po katerem je vrednost nepoškodovanega istovrstnega vozila, letnik 1987, 9800 CH, kar znese 907.898 SIT, jo zmanjšala za poškodbe po predloženem predračunu za 394.728 SIT in dobila vrednost blaga 513.169 SIT ali 5.539,23 CHF, ki jo je primerjala s fakturno vrednostjo blaga. Ugotovila je, da fakturna vrednost blaga odstopa za 39 % od vrednosti podobnega blaga na tržišču. Zaradi tega je komisija upoštevajoč določila 44. člena na podlagi 1. odstavka 37. člena istega zakona določila carinsko osnovo z upoštevanjem stroškov odpreme do slovenske meje v znesku 539.019 SIT. Pri določanju carinske osnove pa komisija ni upoštevala, da je bilo vozilo v tujini kupljeno zaradi izvoza v Slovenijo, zaradi česar ni zmanjšala vrednosti blaga za 9.3 % WUST (notranji davek v tuji državi). V ponovnem postopku bo zato morala carinarnica pri odločanju o ugovoru zoper ugotovitev carinarnice glede vrednosti blaga določiti pravilno carinsko osnovo. Istočasno bo tako ugodeno tudi pritožbi v delu, v katerem se tožnik pritožuje zoper uporabo 2. odstavka 37. člena CZ. Carinske osnove po tej določbi namreč ni mogoče ugotavljati na podlagi prodajnih cen blaga na trgu države izvoznice. Ostale tožbene navedbe pa tožena stranka zavrača, še zlasti, da je vrednost, ki jo je tožnik prijavil na podlagi fakture, carinska osnova. V postopku carinjenja je bilo ugotovljeno, da glede na okoliščine uvoza, vrednost blaga, ki je navedena v fakturi, ne ustreza določbam CZ o dogovorjeni ceni. Ker je carinarnica ocenila, da označena vrednost v fakturi ne ustreza določbam CZ o pogodbeni ceni, je vrednost ugotovila na podlagi druge metode vrednotenja v skladu z določili 34. do 45. člena CZ in pri tem upoštevala predpisani vrstni red.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo, ker ta kljub temu, da je odpravila izpodbijano odločbo, ni upoštevala pripomb tožnika, pa tudi sicer se tožnik ne strinja z odločitvijo tožene stranke, da se zadeva ponovno vrne v odločitev prvostopnemu organu, saj ta po njegovem mnenju le zavlačuje postopek in s tem povzroča dodatne stroške (obresti in stroške skladiščenja tožniku ter stroške sestave komisij). Odločba, zoper katero je vložena tožba, je že četrta v tem postopku in so bile določene že štiri carinske osnove, razlika v vrednosti med najmanjšo in največjo pa je kar 53,9 %. Tožnik trdi, da je carinarnica protizakonito uporabila pri določanju carinske osnove katalog Eurotax, ki vsebuje indikativne prodajne cene blaga na domačem trgu države izvoznice, saj določba drugega odstavka 37. člena CZ prepoveduje uporabo prodajnih cen blaga na domačem trgu države izvoznice pri ugotavljanju carinske osnove. V vseh komisijskih ogledih ni carina ničesar ugotovila o stanju blaga (zapisniki). Glede trditve tožene stranke, da je imel tožnik možnost blago po ugovoru ocariniti v skladu s 265. čl. CZ, pa tožnik navaja, da se prav s tem ne strinja, kar ta določba predpostavlja, in sicer da se blago carini po ugotovitvah carine. Zato ni želel plačati carine v skoraj takem znesku, kot je vrednost blaga. Tako zahtevo je carini prvič postavil šele 5.1.1995 in jo ponovil 23.2.1995, vendar do vložitve tožbe blago še ni ocarinjeno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in za carinsko osnovo določi vrednost 345.755,00 SIT, kot jo je tožnik prvotno deklariral. Carini pa naj tudi naloži, da tožniku vrne preveč plačano carino z najvišjimi možnimi zakonitimi obrestmi. Zahteva tudi vračilo plačanih stroškov skladiščenja od dneva vložitve deklaracije do dneva carinjenja z najvišjimi možnimi obrestmi. Od tožene stranke zahteva tudi odškodnino v znesku 500.000,00 SIT.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne neutemeljeno tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Dejansko je v stvari sporna odločitev upravnega organa, da uvoženo rabljeno vozilo ocarini na podlagi uporabe določbe 1. odstavka 44. člena CZ, po kateri se carinska osnova za rabljeno blago ugotavlja na podlagi 34. do 45. člena tega zakona in se v postopku carinjenja uporabijo podatki o cenah enakega, podobnega ali istovrstnega blaga. Če se carinska osnova za rabljeno blago ugotavlja na podlagi cen za novo blago, zmanjša carinarnica to vrednost za odstotek izrabljenosti. Na podlagi podatkov in listin zbranih v spisih se sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke, ki je prvostopno odločbo odpravila, in tudi z razlogi in stališči, s katerimi je utemeljila svojo odločitev. Sodišče ne dvomi, da je bila odločitev carinskega organa, da v tem primeru, kljub predloženi fakturi, uporabi 3. odstavek 41. člena CZ (carinarnica je glede na okoliščine uvoza mnenja, da vrednost blaga, ki je navedena v fakturi, ne ustreza določbam tega zakona o dogovorjeni ceni) pravilna in zakonita.

Glede na tožbene navedbe, da je uporaba kataloga Eurotax v carinskem postopku v tem primeru protizakonita, je sodišče mnenja, da so tovrstni katalogi v postopku določitve carinske osnove za uvoženo rabljeno vozilo lahko le pripomoček pri oceni vrednosti takega vozila. Carinsko osnovo konkretnega vozila pa je carinski organ dolžan določiti na podlagi 44. člena CZ, pri čemer je pomembno dejansko stanje vozila. Ker prvostopni organ pri določitvi carinske osnove ni ravnal v skladu z navedeno določbo 44. člena CZ, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je odpravila navedeno odločbo in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Sodišče zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor, da vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu organu pomeni zavlačevanje postopka, saj je prvostopni organ dolžan v temu primeru izdati novo odločbo brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve (2. odstavek 242. člena ZUP).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, se do ostalih tožnikovih zahtevkov, ki jih v tožbi uveljavlja, ni posebej opredeljevalo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot CZ smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).