Jedro

Določbo prvega odstavka 180. člena OZ se lahko nekoliko širše razlaga, vendar le v tistih izjemnih primerih, ko vnuki živijo ves čas s starimi starši in jim stari starši nadomeščajo roditelje oziroma obstaja med njimi enakovrstno razmerje, kakršno obstaja med starši in otroki.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (1. in 2. točka izreka) spremeni tako, da se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne in v 3. točki izreka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II. Tožeči stranki sami krijeta stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa sta v 15 dneh dolžni povrniti 459,00 EUR njenih pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka vsaki od tožečih strank plačati 10.000,00 EUR odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 do plačila in jima povrniti pravdne stroške v znesku 3.039,19 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je prisodilo odškodnino starim staršem za duševne bolečine zaradi smrti vnukinje. Ugotavljalo je, ali sta z vnukinjo živela v skupnem gospodinjstvu in obstoj duševnih bolečin starih staršev, ne pa tudi, ali sta tožnika v resnici v celoti nadomestila starše pokojnice oz. prevzela s starši izenačeno vlogo. Tega tožnika nista dokazala. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da resničnost in očitnost škode lahko pretehta nad pomenom (v oklepaju) opredeljenega kroga ožjih družinskih članov kot posrednih oškodovancev v 1. odstavku 180. člena OZ, ki taksativno določa krog tretjih oseb. Toženka ne dvomi, da tožnika trpita duševne bolečine, vendar v krog upravičencev do denarne odškodnine v primeru smrti bližnjega stari starši ne spadajo. Z zakonci so izenačeni le izvenzakonski partnerji, na druge osebe pa se upravičenje do denarne odškodnine ne razteza. Tožnika sta se v tožbi sklicevala na sodno prakso, da imajo stari starši pravico do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti vnuka, če se lahko njihovo razmerje izenači z razmerjem med starši in otroci. V konkretnem primeru stari starši niso prevzeli vloge staršev, ampak sta tožnika za pokojnico skrbela kot stara starša. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnica pravilno poudarja, da po 1. odstavku 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ) med upravičence do odškodnine zaradi smrti bližnjega spadajo ožji družinski člani (zakonec, otroci in starši). V skladu z določbo 179. člena OZ pripada oškodovancu zaradi smrti bližjega, če okoliščine primera, zlasti pa stopnjo bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina.

5. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljitvi svoje odločitve, da se odškodnina po prvem odstavku 180. člena v konkretnem primeru prisodi tudi starim staršem (1), uvodoma sklicevalo na komentar 180. člena OZ (2). Le ta v povezavi z opredelitvijo kroga upravičencev do odškodnine zaradi izgube bližnjega ugotavlja, da so objekt varstva čustvene vezi, ki se razvijejo med bližnjimi v ožji družinski skupnosti, ki je lahko tudi večgeneracijska, zato vloge posameznih članov ne ustrezajo običajni razdelitvi vlog v družinski skupnosti ene generacije. Iz istega besedila je sodišče prve stopnje povzelo tudi, da resničnost in očitnost škode lahko pretehta nad pomenom (v oklepaju) opredeljenega kroga ožjih družinskih članov kot posrednih oškodovancev v 1. odstavku 180. člena OZ. Tudi tožnika sta v postopku opozorila na pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS dne 21. in 22. 12. 1992 iz katerega izhaja, da poleg zakoncev, otrok in staršev lahko med ožje družinske člane spadajo tudi stari starši, če konkretne okoliščine primera to opravičujejo (3).

6. Sodna praksa določbo prvega odstavka 180. člena OZ res nekoliko širše razlaga, vendar le v tistih izjemnih primerih, ko vnuki živijo ves čas s starimi starši in jim stari starši nadomeščajo roditelje oziroma obstaja med njimi enakovrstno razmerje, kakršno obstaja med starši in otroki (4).

7. Pritožba navedenim izhodiščem načelno ne nasprotuje, ampak meni, da so stari starši (kljub ugotovljeni močni čustveni navezanosti in posledično intenzivnih duševnih bolečinah) upravičeni do odškodnine le v primerih, ko stari starši v celoti nadomestijo vlogo staršev (ko vnuk npr. staršev nima ali so ga zapustili, stari starši pa v celoti prevzamejo vlogo staršev in se razmerje izenači z razmerjem med staršem in otrokom (5)). S tako argumentacijo se ni mogoče (v celoti) strinjati. V prej navedenem pravnem mnenju za tako stališče ni podlage, že zato, ker ni šlo za primer, ko bi stara mati v celoti prevzela skrb za vnuka, saj je bila, kot izhaja iz obrazložitve, mati v življenju otroka „prisotna“. Ustaljena sodna praksa se glede obravnavanega vprašanja ni izoblikovala. Višje sodišče izmed redkih relevantnih odločb izpostavlja dve in sicer VSL II Cp 2017/2012 z dne 13.3.2003 in VSM I Cp 779/2013 z dne 20. 11. 2013. V prvi je bila odškodnina priznana vnukinji zaradi izgube starega očeta, ki je s skrbjo zanjo dejansko prevzel očetovsko vlogo (6), v drugi pa vnukinji za izgubo stare matere, „ker je bil odnos med njima vsaj enakovreden čustvenim vezem med med brati in sestrami, kot člani družine, ki živijo skupaj v trajnejši življenjski skupnosti (smiselno tretji odstavek 180. člena OZ)(7).“

8. V obravnavanem primeru ni bilo sporno, da sta tožnika živela z vnukinjo (ter njenimi starši in bratom) v skupnem gospodinjstvu, da sta v času, ko sta bila starša v službi, zanjo v času njune odsotnosti celoti skrbela (8) (preden je šla leto ali dve pred šolo v vrtec), da je med njimi obstajala velika čustvena navezanost in da ju je tragična izguba vnukinje hudo prizadela, zaradi česar trpita intenzivne duševne bolečine, kar vse izhaja iz njunih izpovedb in izvedenskega mnenja. Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da so to okoliščine, ki upravičujejo širitev kroga upravičencev iz prvega odstavka 180. člena OZ. Ne gre za to, da bi morali stari starši v celoti prevzeli vlogo staršev (po mnenju pritožbe to pomeni, da morajo biti starši nadomeščeni, npr. da jih otrok nima), ampak da ugotovljene okoliščine konkretnega primera ne utemeljujejo zaključka, da je med starimi starši in vnukinjo obstajalo enakovrstno razmerje, kot med njo in njenimi starši. Res je šlo za večgeneracijsko družinsko skupnost, vendar v postopku ni bilo ne zatrjevano ne dokazano, da bi npr. tožnica v celoti prevzela skrb za skupno gospodinjstvo ali da bi bila v stara starša vključena v življenje vnukinje v takšni meri, ki presega siceršnje vezi, ki se praviloma spletejo med stari starši in vnuki. Pritrditi je pritožbi, da skrb tožnikov za pokojnico ni v takšni meri odstopala od siceršnje skrbi starih staršev, ki v času odsotnosti staršev varujejo vnuke, da bi utemeljevala prisojo zahtevane odškodnine. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila čustvena navezanost med tožniki in vnukinjo (že zaradi skupnega bivanja) še globlja kot med starimi starši in vnuki, ki ne bivajo skupaj, vendar ob povprečno odsotnih starših (9), ki so po prihodu iz službe prevzeli svojo vlogo, hodili skupaj na izlete in dopuste ipd., v konkretnem primeru med tožniki in vnukinjo ni moglo iti za razmerje, ki je enakovredno razmerju med starši in otroki.

9. Brez tega pogoja pa sicer prepričljivo ugotovljena prizadetost tožnikov, ki se (še vedno) manifestira v močnih duševnih bolečinah (v kar tudi višje sodišče ne dvomi), ne utemeljuje širitve kroga upravičencev do odškodnine iz prvega odstavka 180. člena OZ. Povedano drugače, resničnost in očitnost škode v konkretnem primeru ni pretehtala nad pomenom v prvem odstavku 180. člena OZ opredeljenega kroga upravičencev kot posrednih oškodovanec.

10. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v ugodilnem delu (358. člen ZPP). Višje sodišče je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka, ker je z zahtevkom v celoti propadla (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena pa zato, ker pavšalno priglašenega stroška v višini 30,00 EUR za poštnino in fotokopije ni mogoče preizkusiti, prevozni stroški (kilometrina) pa niso priglašeni v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (6. člen in drugi odstavek 7. člena).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato ji morata tožnika povrniti 459,00 EUR stroškov takse za pritožbo. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Starši in brat pokojne deklice so odškodnino že prejeli.

(2) Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, stran 1048. (3) Odškodnina je bila priznana stari materi zaradi smrti vnuka, ugotovljena je bila velika čustvena navezanost, skupno gospodinjstvo je vodila stara mati in vnuku delno nadomeščala zaposleno mater.

(4) Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 40/1998 z dne 11.2.1999. (5) Podobno npr. B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Časopisni zavod UL RS, leto 1990, stran 258: „Res zakon ne daje pravice do odškodnine navedenim osebam (stari starši/vnuki, pastorki/očim, mačeha) toda če so v situaciji, da so v bistvu nadomeščali starše, ni razlogov, da bi se jim ta pravica odrekla.“

(6) Mladoletna tožnica ni imela stikov z očetom, ni ga poznala in tudi ni bil vpisan v rojstni list. (7) S tem v zvezi je treba poudariti, da se pravno mnenje iz leta 1992 nanaša na prvi odstavek 180. člena OZ (takrat prvi odstavek 201. člena ZOR).

(8) Npr. pripravila zajtrk, jo odpeljala v vrtec ali šolo.

(9) Iz izpovedb izhaja, da sta starša hodila iz službe ob dveh oz. treh.