Jedro

Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih trditev, ki lahko odločilno vplivajo na pravilnost odločitve in se ni opredelilo do predlaganih dokazov, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi razveljavi se sodba Upravnega sodišča RS v Ljubljani, opr. št. U 1147/98-8 z dne 2.9.1999 ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 14.6.1998, s katero je bila v postopku revizije odpravljena odločba Upravne enote K. z dne 9.7.1997. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi odločila, da tožnici ne gre položaj žrtve vojnega nasilja. Prvostopno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ni dokazala, da bi bila sama in njena družina izpostavljena neposrednemu nasilnemu dejanju ali prisilnemu ukrepu okupatorja, ki ima za posledico eno izmed oblik nasilja, ki je določena v 1. in 2. odstavku 2. člena ZZVN. Iz tožničine zahteve izhaja, da ob prvem valu izselitve iz območja, kjer je prebivala, družina ni bila izgnana, ker je tožničin mož delal pri železnici, kasneje pa je okupator grozil z izgonom in dom ni bil več varen. Ob takih navedbah tožnice je po mnenju sodišča prve stopnje pravilno stališče tožene stranke, da na podlagi listin in zaslišanja prič ni mogoče sklepati, da je tožeči stranki in njeni družini neposredno grozila nevarnost nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa, če bi ostali doma. Zakon določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za dodelitev statusa žrtve vojnega nasilja, pri tožeči stranki pa pogoj, da je njej oziroma njeni družini neposredno grozilo nasilje oziroma so bili izpostavljeni nasilnemu dejanju ali prisilnemu ukrepu okupatorja, ni izkazan. V tožbi navaja, da so dobili ukaz za drugo izselitev, vendar tega podrobneje ne obrazlaga in ne dokazuje. Ob dejstvu, da je mož tožnice delal na železnici in tako tožeča stranka ni bila izgnana v prvem valu izseljevanja, tožeča stranka ni dokazala ravno te neposredne grožnje oziroma nevarnosti njej oziroma njeni družini, ki bi imela za posledico prisilno izselitev.

Tožnica v pritožbi napada izpodbijano sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so jeseni 11. novembra 1941 prejeli ukaz za izselitev. To dokazuje tudi kopija originalnega nemškega razglasa o preselitvi, ki je razstavljeno v muzejski zbirki o slovenskih izgnancih v muzeju političnih zapornikov internirancev in izgnancev v Brestanici in se kot dokaz v obrazložitvi sodbe ne navaja. Zato predlaga, da naj se dodatno zaslišijo priče, ki bi pojasnile resničnost zatrjevanega dejanskega stanja. Istega dne kot so hoteli izseliti tožničino družino, so hoteli izseliti tudi družino M.B. iz S. vasi. To je družina tožničinega brata, ki je bil tedaj v partizanih. Ko je tega dne skupaj z družino prišla z najnujnejšimi stvarmi na zbirno mesto v S. vasi Ob P., so jim povedali, da zaradi prostorske stiske v tovornjaku dajejo teden dni odloga. Po tednu, ki je sledil, je prišla nova komanda. Moža je okupator prisilil delati na železniški postaji in zato so se prvemu valu prisilnega ukrepa izognili. Mož je delal v garderobi, kjer so se zbirale različne pošiljke. Tudi prenočevati je moral na delovnem mestu. Na skrivaj je iz tega delovnega mesta pošiljal pakete sovaščanom v taborišča, za kar je bil tudi izdan. Izdaja je bila vzrok, da ga je okupator nameraval ustreliti, tožnico z otrokoma pa izgnati. V noči 29.4.1942 ga je na domu iskal načelnik Železniške postaje K. skupaj z oboroženimi nemškimi vojaki, ki so natančno preiskali celo hišo, vendar pa ga niso našli, ker je že pred njihovim prihodom pobegnil, saj je vedel, da je bil izdan. V tej noči sta skozi okno pobegnili tudi tožničini hčerki, nato pa je tudi ona pobegnila. Obe hčerki se tega dramatičnega dogodka še spominjata, saj so bile prisiljene zbežati od doma brez vsega, da bi si rešili golo življenje. V primeru, da bo pritožbeno sodišče vrnilo zadevo v ponovno odločanje, predlaga, da sodišče izvede še dokaze z zaslišanjem hčerk in sicer M.M.G. in V.A. Pred ustrelitvijo je njen mož pobegnil na italijansko območje, kar dokazuje s kopijo domovnice, ki pa jo pred nedavnim ni posedovala, saj od opisanega dogodka niso nikoli več živeli skupaj. Zato tudi v postopku odločanja o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja ni mogla tega dokaza predložiti in uveljavljati. Domovnica je dokaz, da je mož odšel od družine in se je od januarja 1942 za njimi izgubila vsakršna sled. Z otrokoma je v noči 29.4.1942 pobegnila pred prisilnim izgonom, in sicer v B. kočo na neizselitveno območje.

Lastnik koče je že umrl. Nato se je skrivala pri različnih družinah, katerih člani so že umrli. Zato ni nikogar, ki bi lahko pričal v njeno korist. Vse od 2.10.1942 dalje pa sta potrdili tožničino begunstvo priči J.H. in N.B. v postopku pri Upravni enoti K. Neprijavljena je živela v A. in kasneje v P. izven izselitvenega območja, ilegalno in nedosegljiva nemškim oblastem. Zaradi opisanih dogodkov je bila prisiljena pobegniti na neizselitveno območje in se s tem izogniti izselitvi. Njen dom, ki se je nahajal ob železniški postaji, so zasedli nemški vojaki. Nasilje okupatorja in njegova grožnja, da bo prisilno izseljena, nista prenehala do konca vojne tako, da vrnitev domov ni bila mogoča. Okupator ji je od prvega trenutka zakonsko in fizično onemogočil vrnitev domov na izselitveno območje in je to nedvomno prisilni ukrep, ki je trajal od dneva njenega pobega pred izselitvijo vse do konca vojne. Tožena stranka je napačno ocenila, da nad njo ni bil izrečen prisilni ukrep okupatorja. Odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na pravilni in popolni dejanski podlagi in je bilo tudi uporabljeno napačno materialno pravo. Pogoji, v katerih je živela v begunstvu, so bili popolnoma enaki pogojem oziroma težji od pogojev, v katerih so živeli begunci v sosednjih vaseh, ki so bile pod italijansko okupacijsko oblastjo. Ker ni bila pod to oblastjo, to ni razlog za zavrnitev njene zahteve. S svojo odločitvijo sta tožena stranka in sodišče prve stopnje kršili njene ustavne pravice in tudi določbe ZZVN. Glede na navedeno predlaga, da se ji prizna status žrtve vojnega nasilja - begunke pred prisilno izselitvijo od 2.10.1942 do maja 1945, ker za obdobje od 29.4.1942 do 2.10.1942, zaradi smrti članov družine, kjer se je skrivala, tega dejstva ne more dokazati, čeprav je resnično. Ne bi pa smelo biti to dejstvo podlaga za ugotovitev, da je pred izselitvijo zbežala v oktobru 1942, ko so Nemci končali izseljevanje. Saj se da sklepati, da jo je sodišče prištelo k privilegiranim osebam, predlagani dokazi pa potrjujejo, da je bil mož na prisilnem delu na železniški postaji le kratek čas, in sicer od konca novembra 1941 do januarja 1942. Glede predlaganih novih dokazov navaja, da je hotela te dokaze predlagati že v postopku pri Upravni enoti K., vendar pa so ji to odsvetovali, ker so ji brez teh dokazov priznali status žrtve vojnega nasilja ter vse pravice, na podlagi dokazov, ki so bili navedeni v vlogi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče meritorno odloči o zadevi, saj že izvedeni dokazi potrjujejo, da ji pripada status žrtve vojnega nasilja.

V dopolnitvi pritožbe tožnica predlaga izjavo prič M.G. in R.B. ter kopijo učnega spričevala z dne 31.1.1935 in predlaga, da pritožbeno sodišče pri svojem odločanju upošteva tudi te dokaze.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Glede na to, da je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero je bilo na podlagi predloženih dokazov ugotovljeno, da tožnici gre status žrtve vojnega nasilja, je imela tožnica v postopku prvo možnost za izpodbijanje ugotovitev tožene stranke s sprožitvijo upravnega spora.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, predvsem pa se ni opredelilo do vseh pomembnih in relevantnih tožbenih navedb in do predlaganih dokazov. Nesporno je, da tožnica ni bila izseljena z družino v času prvega razglasa za izselitev, ki ga je okupator izdal 20.10.1941. To okoliščino je tožnica pojasnila s tem, da je bil mož tedaj prisiljen k delu na železnici, od koder pa je zaradi izdajstva pobegnil. Tožnici in njeni družini je grozila izselitev na podlagi drugega ukaza za izselitev. Pred to izselitvijo pa je z otroci pobegnila in se skrivala pri družinah, nato pa 2.10 1942 pribežala v A. in nato v P. Dejstvo, da v navedenem obdobju ni živela na svojem domu, ni bilo osporavano.

Tožnica je sodišču prve stopnje predložila izjavo Muzeja političnih zapornikov, internirancev in izgnancev B., iz katerega izhaja, da je znano, da so se prvemu valu izgona oktobra 1941 izognili, po izrecnem navodilu šefa civilne uprave za spodnjo Š., ker je mož delal na železnici. Navajajo pa dodatno izselitev v O.-O. pasu, ki je potekala od marca do julija 1942 in so v to vključili tudi železničarje, delavce tovarn, rudarje itd.. Ta ugotovitev izhaja tudi iz knjige dr. F.: "Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941 do 1945"; M. 1968 (strani 325 do 330).

Sodišče prve stopnje se do tožničinih trditev o času in vzrokih izselitve ni opredelilo in ni ocenilo predlaganih dokazov, ki jih je ponudila tožnica. Nadalje se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do trditve, da je pred izselitvijo pobegnil tudi tožničin mož na italijansko okupacijsko območje, kar tožnica dokazuje z domovnico Občine M. z dne 27.1.1942 in bi v povezavi z drugimi okoliščinami, presoja tega dejstva, lahko pripeljala do drugačnih, predvsem pa zanesljivejših dejanskih ugotovitev. Ta okoliščina, v kolikor bo izkazana njena resničnost, bo, po mnenju pritožbenega sodišča, tudi pomembna za presojo tožničinih trditev o razmerah, v katerih je morala zapustiti dom in tudi za ugotovitev, ali je od doma pobegnila zaradi pretečega nasilja okupatorja, kar bi lahko utemeljevalo njen položaj žrtve vojnega nasilja.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.