Jedro

Toženec je bil v času sklepanja pogodbe o prodaji poslovnega deleža polno poslovno sposoben, zato je neutemeljen njegov nasprotni tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe.

Tožeča stranka se je v pogodbi zavezala, da bo za toženčevo opustitev konkurenčnega delovanja za dve leti tožencu odpisala dolg iz naslova več posojil, v primeru kršitve toženčeve prevzete obveze pa ne. Gre za odplačen in pogojen odpust dolga. Ker dogovorjeni pogoj ni bil izpolnjen, odpust dolga ni začel učinkovati in mora toženec posojila vrniti.

Gospodarski oddelek vsakega okrožnega sodišča ni sodišče druge vrste v smislu uveljavljane procesne kršitve, v obravnavani zadevi pa tudi ne gre za gospodarski spor.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku iz tožbe in tožencu naložilo, da mora tožeči stranki plačati 9.640.679,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Ugotovilo je, da je toženec kršil prevzeto obveznost, da ne bo opravljal del ali sklepal poslov, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, zato mora v skladu s 3. členom pogodbe s 1. 7. 2003 o odsvojitvi poslovnega deleža vrniti posojila v dogovorjenem znesku. Tožbeni zahtevek iz toženčeve nasprotne tožbe za razveljavitev te pogodbe in z njo povezane zahtevke v zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja o poslovnih deležih v družbi E. d.o.o. v sodnem registru je zavrnilo, ker ni podan uveljavljani razlog toženčeve (omejene) poslovne sposobnosti. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je le v manjšem delu ugodilo toženčevi pritožbi tako, da je 8-dnevni paracijski rok nadomestilo s 15-dnevnim, prisojeni tolarski znesek pa z zneskom 40.229,84 EUR. V ostalem je toženčevo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo ter še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti zavrnilnemu delu drugostopenjske sodbe uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe in celotne prvostopenjske sodbe ter vrnitev zadeve stvarno pristojnemu prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Ker gre v tej zadevi za gospodarski spor, o njem pa ni odločal gospodarski oddelek, je prišlo do procesne kršitve iz 4. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec vztraja pri v pritožbi uveljavljani procesni kršitvi 286. člena ZPP, o čemer pritožbeno sodišče ni pravilno odločilo. Zatrjuje procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse njegove pritožbene očitke, zaradi česar njegova sodba nima vseh razlogov. To pomeni tudi poseg v toženčevo pravico iz 33. člena (prav 22. člena) Ustave Republike Slovenije (URS). Zato ponavlja, da samo registracija enakih dejavnosti še ne pomeni, da je toženec te dejavnosti tudi v resnici opravljal. Iz predloženih računov izhaja čiščenje rezervoarjev, kar ne spada v registrirano dejavnost tožeče stranke. Za druge, čeprav registrirane dejavnosti, toženec ni imel dovoljenja okoljskega ministrstva. Poleg tega nobeno od sodišč ni odgovorilo na toženčev ugovor neizpolnitve, saj toženec za prodani poslovni delež ni dobil plačane nasprotne denarne izpolnitve. Tudi ta izostanek pomeni enako procesno kršitev in kršitev ustavne pravice. Toženec graja materialnopravne razloge pritožbenega sodišča o pomenu prvega odstavka 267. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in vztraja, da je treba tudi pri kršitvi pogodbene obveznosti dokazati vse elemente odškodninskega delikta, torej med drugim obstoj škode. Drugačno stališče pritožbenega sodišča je tako očitno napačno, da je v neskladju z jamstvom enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Pri izpodbijanju odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku toženec ponavlja pritožbeno trditev, da je izvedenec psihiater do določene zdravstvene dokumentacije prišel na nezakonit način in brez toženčevega soglasja, zaradi česar je nezakonito tudi njegovo mnenje. Z odgovorom pritožbenega sodišča toženec ni zadovoljen in zato podrobneje utemeljuje, da tako ravnanje izvedenca in sodišča pomeni poseg v pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena URS in kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena URS. Na koncu graja razloge pritožbenega sodišča, da uporaba pravila ne ultra alterum tantum v obravnavni zadevi ne pride v poštev, saj zaradi nepriloženega obračuna zakonskih zamudnih obresti ni mogoče preizkusiti razloga pritožbenega sodišča, da njihova višina še ni dosegla višine glavnice.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženec je svoj nasprotni tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe o prodaji poslovnega deleža, ki jo je 1. 7. 2003 v obliki notarskega zapisa sklenil s tožečo stranko, utemeljeval s sklicevanjem na svoje takratno duševno stanje, češ da zaradi depresivnega stanja ni bil sposoben razumeti pomena svojega ravnanja in da so bile njegove voljne in pojmovne sposobnosti bistvene zmanjšane. Zatrjeval je torej, da je bil v času zapisa in podpisa pogodbe v notarski pisarni omejeno poslovno sposoben (drugi odstavek 41. člena OZ) in s sklicevanjem na 94. člen OZ zahteval razveljavitev pogodbe. Pri tem je prezrl, da je iniciativa za sklenitev take pogodbe prišla z njegove strani, da je sam in preko odvetnika aktivno sodeloval v pogajanjih, ki so trajala skoraj cel mesec, da je po lastni izjavi odobril tako dogovorjeno vsebino pogodbe s pripombo, naj prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti velja le dve in ne tri leta, in da ni niti zatrjeval, da naj bi se notarski zapis razlikoval od prej dogovorjene vsebine. Sodišči sta ugotovili, da tudi v času podpisa notarskega zapisa pogodbe toženčeve razumske in voljne sposobnosti niso bile omejene. Ta presoja temelji na celoviti dokazni oceni izpovedi več prič, tudi lečeče zdravnice in lečečega psihiatra, ter na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra, pisnega in ustno dopolnjenega na naroku. Ker gre za ugotovitev pretežno dejanske narave, jo toženec v reviziji izpodbija z vztrajanjem pri pritožbeno zatrjevanih nepravilnostih pri izdelavi izvedenskega mnenja, ki naj bi pomenile procesne kršitve relativne narave, po revizijski opredeliti pa še poseg v ustavno varovane pravice. Vendar to ne drži. Res je toženec že ob podajanju ustne dopolnitve izvedenskega mnenja v nasprotju z izvedencem zatrjeval, da naj mu ne bi izročil določene zdravstvene dokumentacije, vendar sta sodišči glede na razloge o prepričljivosti izvedenca in zavrnitvi vseh toženčevih pripomb tudi glede te okoliščine verjeli izvedencu in ne tožencu. Pravilni so nadaljnji razlogi pritožbenega sodišča, da so toženčeve pritožbene trditve nezadostne, ker pri zatrjevani relativni procesni kršitvi ne pove, kako naj bi domnevno nezakonito pridobljena dokumentacija vplivala na strokovne zaključke izvedenca. Iz zapisnika naroka, ki je bil opravljen 5. 4. 2007, izhaja, da gre za 4 dokumente lečečega psihiatra z datumi 3. 7. 2003, 10. 12. 2003, 24. 6. 2004 in 30. 11. 2004. Ker je odločilno toženčevo duševno stanje v času notarskega zapisa 1. 7. 2003, kar trije dokumenti pa so iz znatno kasnejšega obdobja, so razlogi pritožbenega sodišča pravilni. Prvi dokument pa sovpada z datumom prvega toženčevega obiska pri lečečem psihiatru, o čemer je bil ta zaslišan. Ne gre torej niti za uveljavljano procesno kršitev niti za poseg v toženčeve ustavne pravice.

7. Ob prej povzeti dejanski podlagi sodb je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč o neutemeljenosti nasprotnega tožbenega zahtevka, saj toženčeva poslovna sposobnost v času zapisa pogodbe v obliki notarskega zapisa in njenega podpisa ni bila omejena. Zato revizijsko sodišče le pripominja, da bi nasprotna ugotovitev terjala razveljavitev celotne pogodbe, torej tudi njenega 3. člena, v katerem se je tožeča stranka zavezala tožencu odpisati dolg iz naslova več posojil. Posledice razveljavitve pogodbe pa so v skladu s 96. členom OZ tudi, da je treba izpolnjeno vrniti. Zato tožeče stranke v tem primeru ne bi več vezal dogovor o odpisu posojil. 8. V 2. členu pogodbe s 1. 7. 2003 sta se pravdni stranki dogovorili, da toženec za dogovorjeni znesek kupnine proda svoj poslovni delež v družbi E. d.o.o. tej družbi, torej tožeči stranki. V 3. členu pogodbe se je tožeča stranka zavezala, da bo tožencu odpisala posojila, ki jih ima do toženca v višini 9.640.679,70 SIT, toženec pa se je zavezal, da v roku dveh let ne bo za svoj ali tuj račun opravljal del ali sklepal poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja tožeča stranka oziroma ne bo opravljal storitev, ki so podobne ali enake storitvam tožeče stranke. Po isti pogodbeni določbi ima tožeča stranka v primeru, če bo toženec to prepoved kršil, pravico zahtevati poplačilo celotnega posojila iz te pogodbe z vsemi pogodbenimi in zamudnimi obrestmi. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec že čez en mesec oziroma 1. 8. 2003 kot samostojni podjetnik posameznik s firmo A. priglasil enake dejavnosti, sporno pa je bilo, ali jih je tudi opravljal. Odgovor obeh sodišč je bil pritrdilen. Pri tem sta se med drugim sklicevali tudi na račune, ki jih je toženec v navedenem obdobju izstavil P. d.d. Toženčeva trditev, da je šlo le za čiščenje nekaj rezervoarjev, je v nasprotju z računi, na katere se sam sklicuje (med 82 računi iz tega obdobja se jih precej nanaša prav na odvoz posebnih odpadkov, odvoz maščob, odvoz nevarnih odpadkov itd.), poleg tega pa v nasprotju z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP posega v dejansko ugotovitev obeh nižjih sodišč.

9. Toženec je torej kršil svojo pogodbeno obveznost, da v obdobju dveh let ne bo za svoj ali tuj račun izvajal enake dejavnosti kot tožeča stranka. Toženčeva graja materialnopravnih razlogov pritožbenega sodišča o posledicah ugotovljene kršitve ni utemeljena. Čeprav gre za kršitev pogodbene obveznosti, tožeča stranka ne terja plačila odškodnine, zato ji tudi ni bilo treba dokazovati elementov odškodninskega delikta. Terja le tisto, kar je bilo za tak primer pogodbeno dogovorjeno. Zato je pritožbeno sodišče pravilno zavrnilo toženčevo pritožbeno tezo o deliktni odškodninski odgovornosti in potrebnih elementih zanjo. Iz prej povzete vsebine tretjega člena pogodbe izhaja, da se je tožeča stranka zavezala, da bo za toženčevo opustitev konkurenčnega delovanja za dve leti tožencu odpisala dolg iz naslova več posojil, v primeru kršitve prevzete obveze pa ne. Zato je ta del pogodbe mogoče opredeliti kot odpust dolga. Po prvem odstavku 319. člena OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve in se dolžnik s tem strinja. Enako je prej določal 344. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Odpust dolga je praviloma neodplačen, lahko pa je tudi odplačen. V obravnavani zadevi je bil odplačen, saj je bila zaveza za odpis posojila pogojevana s toženčevo opustitvijo konkurenčne dejavnosti za dve leti. Odpust dolga je lahko tudi pogojen, o čemer je teorija enotnega mnenja (primerjaj Cigoj: Veliki komentar ZOR, II. knjiga, Ljubljana 1984, stran 1145; Strohsack: Obligacijska razmerja III, Ljubljana 1996, stran 102; Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2003, stran 414). Učinki odpusta dolga praviloma nastopijo v trenutku, ko upnik in dolžnik dosežeta sporazum. Praviloma zato, ker je učinek (prenehanje obveznosti) lahko pogojevan ali vezan na rok. V tej zadevi dogovorjeni pogoj, da toženec dve leti ne bo opravljal konkurenčne dejavnosti, ni bil izpolnjen, zato odpust dolga iz naslova posojilnih pogodb ne učinkuje in mora toženec posojilo v dogovorjenem znesku vrniti.

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo niti do drugih zatrjevanih procesnih kršitev ali posega v toženčeve ustavno varovane pravice. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste. Toženec trdi, da gre v tej zadevi za gospodarski spor, zaradi česar bi moral odločati gospodarski oddelek okrožnega sodišča. To ni sodišče druge vrste v pomenu navedene zakonske določbe, temveč le drug oddelek istega okrožnega sodišča. Poleg tega tudi ne gre za gospodarski spor v smislu 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP, kot uveljavlja toženec v reviziji. Je sicer spor med družbenikom in družbo, vendar ni izpolnjen dodatni pogoj, da je zanj treba uporabiti pravo gospodarskih družb. Glede nobenega od v tej zadevi spornih vprašanj ni bilo treba uporabiti tega prava, pač pa le splošni del OZ. Sodišče druge stopnje je pravilno zavrnilo toženčevo pritožbeno trditev o kršitvi 286. člena ZPP. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi v 5. točki drugostopenjske sodbe. Zaradi revizijskega vztrajanja še pojasnjuje, da je pritožbeno sodišče pritožbene trditve utemeljeno označilo za pavšalne, ne samo zaradi izostanka navedb o vplivu zatrjevane relativne procesne kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), temveč tudi zato, ker v spisu sploh ni vloge nasprotne stranke z datumom 20. 1. 2006, s katero naj bi prepozno predložila nove dokaze, kot je toženec zatrjeval v pritožbi. Je pa tožeča stranka po prvem naroku vložila vlogo z 8. 12. 2005 z več prilogami, vendar so bile nekatere od teh prilog v hrvaškem jeziku na prvem naroku vrnjene zaradi prevoda, z omenjeno vlogo pa ponovno predložene skupaj s prevodi, druge listine pa so predložene hkrati z odgovorom na trditve toženca na prvem naroku, za kar je sodišče tožeči stranki dodelilo ustrezen rok. Zato so bile toženčeve pritožbene trditve v zvezi z 286. členom ZPP res nezadostne in premalo konkretizirane, da bi jih pritožbeno sodišče lahko obravnavalo.

11. Neutemeljen je revizijski očitek pritožbenemu sodišču, da ni odgovorilo na vse pritožbene trditve, ter obema sodiščema, da nista odgovorili na toženčev ugovor neizpolnitve obveznosti plačila kupnine za prodani poslovni delež, zaradi česar naj bi obe sodišči storili procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi posegli v toženčevo pravico iz 22. člena URS. V nasprotju s toženčevo trditvijo revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče odgovorilo na njegovo pritožbeno navedbo v zvezi z dejanskim izvajanjem konkurenčne dejavnosti. Razlogi o tem se nahajajo v prvem odstavku na 4. strani izpodbijane sodbe in se sklicujejo na iste račune, ki jih je toženec izstavil P. d.d. ter jih omenja v svoji reviziji. Prvostopenjsko sodišče ni moglo odgovoriti na ugovor neizpolnitve, ker toženec takega ugovora v postopku na prvi stopnji ni uveljavljal. V reviziji se toženec sicer sklicuje na svoje navedbe v zadnjem odstavku vloge z 2. 2. 2006 (prav 1. 2. 2006), vendar trditev „o ničnosti konkurenčne klavzule zaradi neizpolnitve ustreznega denarnega nadomestila za njeno spoštovanje“ ne pomeni ugovora neizpolnitve plačila kupnine za prodani poslovni delež. Pritožbeno sodišče pa glede na v pritožbi podan ugovor neizpolnitve plačila kupnine za poslovni delež o tem ima razloge v zadnjem stavku 7. točke svoje obrazložitve in je sodbo torej mogoče preizkusiti. To je mogoče storiti tudi glede razlogov, da v tej zadevi zakonske zamudne obresti niso presegle glavnice, pa čeprav sodbi ni priložen tudi izračun zakonskih zamudnih obresti. Glede na obdobje, za katerega gre v tej zadevi, je že na prvi pogled jasno, da je tako, kot trdi pritožbeno sodišče. Če bi toženec sam upošteval datum sestave tožbe 4. 2. 2004 (ker iz njemu poslanega izvoda tožbe verjetno ni razvidno, da je bila tožba oddana priporočeno na pošto 5. 2. 2004, temveč najbrž le, da je prišla na sodišče 6. 2. 2004) in datum izdaje drugostopenjske sodbe 22. 10. 2008, bi z računalniškim programom lahko izračunal, da višina nateklih zakonskih zamudnih obresti za navedeno obdobje (25.692 EUR) komaj presega polovico glavnice (40.229,84 EUR).

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo. Ker nobena od pravdnih strank ni priglasila stroškov revizijskega postopka, o njih ni bilo treba odločiti.