Jedro

Odškodnina po določbi 2. odst. 112. čl. ZDR, po kateri je delavec v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in do odškodnine najmanj v višini plačila za čas odpovednega roka, zapade v plačilo z dnem podaje odpovedi (saj odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki: obračunati odškodnino v višini bruto 702,00 EUR ter odvesti davke in prispevke ter izplačati tožeči stranki neto znesek 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2009 do plačila (1. točka izreka); obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v višini bruto 686,00 EUR, odvesti akontacijo dohodnine in izplačati neto znesek 576,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila (2. točka izreka); obračunati plačo za čas od 1. 5. 2009 do 17. 9. 2009 v višini bruto 3.159,00 EUR ter odvesti davke in prispevke in izplačati tožeči stranki neto znesek 2.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2009 dalje do plačila (3. točka izreka); plačati stroške za prehrano v višini 178,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2009 dalje do plačila (4. točka izreka), plačati stroške za prevoz na delo in z dela v višini 225,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2009 dalje do plačila (5. točka izreka) ter povrniti stroške postopka v višini 328,20 EUR, v 8 dneh po vročitvi sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (poteka paricijskega roka) do plačila, pod izvršbo (6. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP. V obravnavanem primeru gre za nedovoljeno razpolaganje oziroma zlorabo procesnih pravic, saj tožnik med ostalim uveljavlja tudi povračilo stroškov za pot na delo, čeprav je iz pogodbe o zaposlitvi razvidno, da do povračila sploh ni upravičen, saj stanuje na območju Ljubljane – v pogodbi je izrecno navedeno, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja živel na začasnem naslovu. Poleg tega ni izpolnjen nadaljnji pogoj za izdajo zamudne sodbe, to je, da dejstva, na katera opira tožnik tožbeni zahtevek, ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče bi moralo preveriti ta pogoj in ne bi izdalo zamudne sodbe, če bi tak preizkus opravilo. Tožnik je stanoval v Podutiku, zato ni upravičen do stroškov za prevoz na delo v višini 4,5 EUR na delovni dan, tako da je podano očitno nasprotje med predloženo pogodbo o zaposlitvi in postavljenim zahtevkom za povrnitev stroškov za prevoz na delo. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, tudi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Kadar tožnik že v tožbi ne zmore trditvenega bremena, je tožba nesklepčna, tako kot v obravnavanem primeru, ko je prav pomanjkljivost in nedoločnost tožbenih navedb vzrok za nesklepčnost. Tožeča stranka zahteva plačilo bruto plače v višini 702,00 EUR iz naslova plač, kar naj bi izhajalo iz priložene pogodbe o zaposlitvi, v kateri pa bruto plača sploh ni določena, zato je nesklepčnost tožbe več kot očitna. Tožnik enkrat navaja, da naj bi znašala tožnikova neto plača 500,00 EUR, kot je navedeno v pogodbi o zaposlitvi, na drugem mestu tožbene pripovedi pa v zvezi z uveljavljano odškodnino navaja, da znaša neto plača 676,93 EUR. Sodišče je sledilo tudi zahtevku glede zamudnih obresti, ki naj bi od odškodnine (za čas odpovednega roka) začele teči takoj, to je od 18. 9. 2009. ZDR v tej zvezi določa, da pripada tožniku odškodnina za čas odpovednega roka, kar pomeni, da lahko začnejo teči šele po preteku odpovednega roka, to je v tožnikovem primeru po preteku 305 (pravilno: 30) dni, sicer bi bil tožnik obogaten za znesek prisojenih zamudnih obresti, ki bi jih prejel prej, kot so zapadle v plačilo. Dejstvo, da je tožnik vložil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neprejema plač, konkludentno dokazuje, da je bila tožena stranka v likvidnostnih težavah, tožnik pa tega nespornega dejstva pri oblikovanju zahtevka glede plačila regresa sploh ni upošteval, čeprav ZDR izrecno določa, da se lahko v primeru nelikvidnosti rok za izplačilo regresa podaljša do 1. novembra. Tako je določeno tudi v panožni kolektivni pogodbi za gradbeništvo. Tožeča stranka v tožbi tudi ni pojasnila, kako je izračunala svoj zahtevek iz naslova neizplačanih plač, zato zahtevka zaradi nesklepčnosti ponovno sploh ni mogoče preizkusiti, isto pa velja za višino regresa in povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, ko pa je splošno znano, da je mesečna karta za mestni prevoz znašala 34,00 EUR mesečno. Ker tožba nima specifikacij oziroma ni dovolj natančno individualizirana, je nesklepčna, zato bi moralo sodišče od tožnika zahtevati odpravo nesklepčnosti. Tožena stranka je pričakovala takšno odločitev sodišča, zato je izdana zamudna sodba zanjo popolno presenečenje. Sodišče prve stopnje bi ob dejstvu, da gre za bolj zapletena pravna vprašanja, moralo v obrazložitvi svoje sodbe pojasniti argumente svoje pravne odločitve, vendar glede preizkusa višine prisojenih zahtevkov v obrazložitvi sodbe ni niti ene same besede. Svojega pravnega silogizma pa sodišče niti ni pojasnilo. Sodba nima niti enega razloga o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo (smiselno) uveljavlja pritožba, ni podana, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb izhaja, da je bil tožnik od 1. 1. 2009 do 17. 9. 2009 zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, delo pa je opravljal v Kranju. Delovno razmerje mu je prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik zaradi neizplačila plač od meseca maja 2009 dalje. Zato je tožeča stranka uveljavljala plačilo denarnih terjatev – odškodnine v višini nadomestila plače za čas odpovednega roka po 2. odstavku 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), regresa za letni dopust za leto 2009, plače za obdobje od maja 2009 do 17. 9. 2009 ter stroške za prehrano in prevoz za 50 delovnih dni, ko je tožeča stranka dejansko delala pri toženi stranki v zneskih, ki so navedeni v tožbi.

Očitek, da tožba ni sklepčna, je povsem neutemeljen, saj je iz tožbenih navedb jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožnik uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. V točki I tožbe je sicer v delu, v katerem tožeča stranka utemeljuje zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas odpovednega roka (v trajanju 30 dni) res navedeno, da uveljavlja mesečno plačo v višini 702,00 EUR (bruto) oziroma neto 676,83 EUR, na drugem mestu, ko utemeljuje zahtevek za plačilo plače, pa je navedena mesečna bruto plača 702,00 EUR oz. neto 500,00 EUR, vendar je očitno, da gre za pisno napako v tožbenih navedbah, ne pa za nesklepčnost tožbe, saj je tožbeni zahtevek tudi v 1. točki postavljen v pravilni višini bruto 702,00 EUR oz. neto 500,00 EUR. Tožba tudi ni nesklepčna v delu, v katerem tožnik za 50 delovnih dni, ko je dejansko delal pri toženi stranki, uveljavlja povračilo stroškov za prehrano in stroške za prevoz, regres za letni dopust za leto 2009, saj je tožnik do povračila teh stroškov in regresa upravičen tudi po določbi 16. člena pogodbe o zaposlitvi, ki se (glede višine izhodiščnih plač, regresa za letni dopust in drugih zneskov povračil v zvezi z delom) sklicuje na tarifni del kolektivne pogodbe, to pa je za toženo stranko Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005, 100/2005 in naslednji), ki določa višino prejemkov, do katerih so delavci, zaposleni v gradbenih dejavnostih, upravičeni. Zahtevki tožnika so po višini postavljeni v okviru zneskov, določeni v tarifni prilogi h KPGD, zato je pritožbeni očitek glede nesklepčnosti tožbe v tem delu prav tako neutemeljen. Glede povračila stroškov za prevoz na delo tožena stranka prav tako neutemeljeno uveljavlja nasprotje med dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek, ter dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik opravljal delo v Kranju, zato ni nobenega dvoma o tem, da so mu s prihodom na delo iz začasnega bivališča v Podutiku (ali iz stalnega prebivališča v Preddvoru) do Kranja nastajali stroški v prisojeni višini, ki ji tožena stranka – ker ni podala odgovora na tožbo – ni oporekala. Do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela pa je tožnik upravičen po določbi 130. člena ZDR ter 49. člena KPGD.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. zapadlostjo prisojenih zneskov iz naslova odškodnine v višini nadomestila za čas odpovednega roka in regresa za letni dopust. Tožena stranka zmotno meni, da odškodnina po določbi 2. odstavka 112. člena ZDR, po kateri je delavec v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, zapade v plačilo po izteku odpovednega roka. Za takšno stališče niti v citirani določbi niti v drugih določbah ZDR ni nobene opore, saj je bistvo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca po 112. členu ZDR v tem, da gre za odpoved brez odpovednega roka (2. odstavek 80. člena ZDR). Z dnem podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je zapadla tudi odškodnina, do katere je delavec za primer izredne odpovedi po 2. odstavku 112. člena ZDR upravičen (gre za povrnitev premoženjske škode, odškodninska obveznost pa se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode – 165. člen Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami – OZ). Povsem nesprejemljivo pa je tudi stališče, da naj bi glede zapadlosti regresa za letni dopust za leto 2009 za toženo stranko veljala določba ZDR, ki določa podaljšan rok izplačila regresa do 1. novembra za primer nelikvidnosti, ker naj bi dejstvo, da je tožnik vložil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neprejema plač, konkludentno dokazovalo, da je bila tožena stranka v likvidnostnih težavah. Neplačevanje plače kot odpovedni razlog na strani delodajalca po 4. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR je lahko, ni pa nujno posledica likvidnostnih težav delodajalca. Sklicevanje na nelikvidnost delodajalca (v smislu obstoja razlogov za podaljšanje roka za plačilo regresa za letni dopust) predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zamudne sodbe pa iz tega razloga ni dopustno izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP).

Izpodbijana zamudna sodba pa je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela (154., 165. člen ZPP).