Jedro

V obravnavanem primeru je bila izdana zamudna sodba, ki je bila delno razveljavljena na pritožbo tožene stranke. Zadeva je bila vrnjena sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, ker je sodišče delno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nesklepčnosti, čeprav predhodno tožeče stranke ni pozvalo, da nesklepčnost odpravi. V nadaljnjem postopku je imela tožeča stranka pravico, da tožbo spremeni, kar je s pripravljalno vlogo tudi storila. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je pripravljalno vlogo (dopolnitev tožbe s spremembo tožbe) le poslalo toženi stranki s pozivom, da poda odgovor na tožbo, ni pa tožene stranke pozvalo, da se izjavi, ali v spremembo tožbe privoli, ni pravilno. Zato tudi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe glede spremenjene tožbe.

Izrek

Pritožbi tožene stranke zoper sklep se ugodi in se sklep o dovolitvi spremembe tožbe razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbi tožene stranke zoper zamudno sodbo se delno ugodi in se zamudna sodba delno razveljavi v 2. in 3. alinei 2. točke izreka (glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo zneska 25.265,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov ter za plačilo mesečne rente v višini 485,87 EUR) ter v 4. točki izreka zamudne sodbe in sklepa ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zoper zamudno sodbo zavrneta in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje (1. alinea 2. točke izreka zamudne sodbe glede plačila zneska 1.568,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2006 dalje do plačila).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 2. 9. 2010 (1. točka izreka zamudne sodbe in sklepa).

Z izpodbijano zamudno sodbo pa je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.568,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2006 dalje do plačila (1. alinea 2. točke izreka), znesek 25.265,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila (2. alinea 2. točke izreka) ter mesečno rento v višini 485,87 EUR do vsakega 5. dne v tekočem mesecu za pretekli mesec, do tedaj brezobrestno, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (3. alinea 2. točka izreka). Zavrnilo je del tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 13.218,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2006 dalje do plačila (1. odstavek 3. točke izreka) ter del tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova premoženjske škode v višini 765,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2006 dalje do plačila (2. odstavek 3. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.029,74 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila (4. točka izreka zamudne sodbe in sklepa).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka, zoper zamudno sodbo pa obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o dovolitvi spremembe tožbe razveljavi, obe stranki pa predlagata spremembo zamudne sodbe, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podrejeno obe stranki predlagata razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka v pritožbi zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe navaja, da je višje sodišče s sklepom z dne 16. 9. 2009 razveljavilo zavrnilni del zamudne sodbe z dne 29. 9. 2008 in v skladu s 3. odstavkom 318. člena ZPP določilo rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. V skladu z navedenim določilom ZPP se poziv k odpravi nesklepčnosti nanaša na obstoječ tožbeni zahtevek. Tožniku je bilo naloženo, da svoje navedbe dopolni le v okviru dotedanjega dela tožbenega zahtevka, ki je bil zavrnjen, tožnik pa je z vlogo z dne 2. 9. 2010 nedopustno razširil tožbeni zahtevek tudi na znesek 25.265,24 EUR s pp in (dosmrtno) mesečno rento. Sodišče je dovolilo spremembo tožbe in s tem zagrešilo bistveno postopkovno kršitev, saj tožnik v ponovljenem postopku po razveljavitvi dela zamudne sodbe ne sme več spremeniti tožbe. Sprememba tožbe je namreč v skladu z določbo 1. odstavka 184. člena ZPP dovoljena do konca glavne obravnave, to je do prvostopne odločitve o zadevi, kasneje, ob ponovnem odločanju, pa tožnik ne more več poljubno zviševati oz. spreminjati zahtevka. V konkretnem primeru je sprememba tožbe dodatno nesprejemljiva, saj je šlo le za odpravo nesklepčnosti tožbe, ki se nanaša zgolj na „isti tožbeni zahtevek“, kot nedvomno izhaja iz 4. odstavka 318. člena ZPP, vsako drugačno tolmačenje določb ZPP in dopuščanje kasnejših sprememb tožbe pa bi v primeru zamudnih sodb pomenilo hudo zlorabo procesnih pravic. Tožnik bi moral že v prvotni tožbi opredeliti, kaj in koliko zahteva, po odločitvi prvostopnega sodišča in po pozivu k odpravi nesklepčnosti pa sprememba tožbe ni več možna. Dopolnitev tožbe z dne 2. 9. 2010 sploh ne vsebuje ustreznega tožbenega zahtevka, v njej je le opisno navedeno, kaj vse tožnik dodatno zahteva. S tem ko je sodišče tožencu naložilo plačilo zneska 25.265,24 EUR s pp in mesečne rente, je prekoračilo meje zahtevka oz. odločilo mimo njega, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev. Sodišče je izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami ZPP in s tem zagrešilo bistveno postopkovno kršitev. Zlasti v zvezi z odločitvijo o plačevanju mesečne rente utemeljenost zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Pri določanju mesečne rente za nazaj je sodišče v nasprotju z dejstvi iz tožbe v celoti prisodilo vtoževane zneske, čeprav je na podlagi 174. člena OZ tožnik upravičen do zneska, ki zaradi izgubljene ali delne nezmožnosti za delo predstavlja izgubljeni zaslužek. Pri tem tako uveljavljani zneski niso izhajali iz dejstev in dokazov v tožbi ter bi jih sodišče v presežkih moralo zavrniti. Tožnik zatrjuje, da je njegova povprečna plača pred škodnim dogodkom znašala 785,50 EUR, po poškodbi pa je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in je od aprila 2006 prejemal nadomestila iz naslova invalidskega zavarovanja, ki niso fiksno odmerjena, v dokaz pa je predložil izpiske, iz katerih je razvidna višina nadomestila za posamezni mesec. Materialna škoda po 174. členu OZ je lahko le razlika med zaslužkom, ki bi ga tožnik prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka in zaslužkom oz. nadomestilom, ki ga prejema. V konkretnem primeru torej razlika med plačo, ki bi jo prejemal ter posameznim mesečnim nadomestilom iz naslova invalidnine. Iz predloženih dokazov ne izhaja, kakšna je bila tožnikova osnovna plača pred poškodbo. Povzetek obračuna osebnih prejemkov ni verodostojen pokazatelj plače, saj se pri obračunu rente ne morejo upoštevati dodatki za nadure, delovno uspešnost, povračilo stroškov za prevoz in malico itd.. Iz predloženih dokazov in navedb sploh ne izhaja, kakšna je bila dejansko tožnikova plača. Ker mesečno nadomestilo za invalidnino niha in so mesečna odstopanja lahko precejšnja, takšna razlika nikakor ni bila vsak mesec 485,87 EUR. Sodišče je v nasprotju s trditvami in dokazi v tožbi tožencu neutemeljeno naložilo plačilo pavšalnega zneska, kot izhaja iz 2. točke izreka zamudne sodbe. Tožnik je z odločbo invalidske komisije dobil pravico do premestitve na drugo delovno mesto, brez zaposlitve pa je ostal le zato, ker mu dotedanji delodajalec ni mogel zagotoviti takšnega delovnega mesta, ni pa tožnik trajno nesposoben za delo. Ni jasno, ali mu bo škoda v obliki prikrajšanja pri plači nastajala tudi v prihodnje, zato je 3.alinea 2. točke izreka zamudne sodbe glede plačevanja rente v bodoče in za nedoločen čas v nasprotju z navedbami in dokazi v tožbi ter v nasprotju s 174. členom OZ. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je tožniku prisodilo dosmrtno rento. Ker zamudna sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo nepremoženjske škode v višini 13.218,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2006 do plačila (1. odstavek 3. točke izreka zamudne sodbe in sklepa), medtem ko se ne pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za materialno škodo v 2. odstavku 3. točke izreka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji celotne nematerialne škode. Za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku prisodilo le 6.170,00 EUR, namesto celotnega vtoževanega zneska 10.000,00 EUR, saj bi bil upravičen do višje odškodnine glede na sodno prakso in glede na trajanje zdravljenja (eno leto in 4 mesece), upoštevajoč intenziteto in trajanje fizičnih bolečin zaradi hude poškodbe in dejstvo, da je prišlo do večjih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem – med zdravljenjem je bila postavljena dodatna diagnoza, ki je terjala hospitalizacijo, operacijo, fizioterapijo, prevezovanje rane, nošenje opornice in jemanje analgetikov. Upoštevajoč okoliščine primera in sodno prakso je tudi prisojena odškodnina za primarni in sekundarni strah v znesku 771,25 EUR prenizka (tožnik je zahteval 1.500,00 EUR), isto pa velja tudi za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je bila prisojena le v znesku 10.797,50 EUR (zahteval je 18.000,00 EUR) ter za odškodnino zaradi skaženosti, pri kateri prav tako niso bile v zadostni meri upoštevane duševne bolečine in stalno podoživljanje nezgode ob vprašanjih prijateljev in znancev, kje se je poškodoval in od kod mu brazgotine ter ukrivljeni in zadebeljeni prsti. Tekom zdravljenja tožnik ni bil sposoben opravljati vsakodnevnih domačih in drugih opravil in je potreboval tujo pomoč, še danes pa ima bolečine pri hitrih in sunkovitih gibih, dvigovanju bremen, fizičnih aktivnostih in naporih, ter težave z dihanjem in kašljem. Še vedno jemlje protibolečinske tablete. Za delo kamnoseka ne bo nikoli več sposoben, skrbi ga njegovo poklicno življenje, ker je pri toženi stranki izgubil delo, s prostočasnimi aktivnostmi in športi pa se lahko ukvarja v zmanjšani meri zaradi ponavljajočih se bolečin. Tudi Z.G. je tožniku priznala invalidnost v višini 21,8 % za omejeno gibljivost levega komolca, obeh sklepov palca desne roke težje stopnje in kazalca desne roke težje stopnje, iz česar jasno izhaja, da ima trajne posledice in mu glede na sodno prakso pripada višja vtoževana odškodnina.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev njene pritožbe, pri čemer izpostavlja, da je naziranje tožene stranke glede odprave nesklepčnosti tožbe in spremembe tožbe nepravilno. Tožeča stranka je spremembo tožbe lahko podala do konca glavne obravnave, zato so neutemeljeni ugovori glede dopustnosti in nedopustnosti spremembe. Tožena stranka je imela pravico in možnost podati pripombe, zahtevku nasprotovati, predlagati dokaze, vendar tega ni storila, čeprav ji je bila vloga tožeče stranke z dne 2. 9. 2010 skupaj s pozivom sodišča, naj odgovori na tožbo v 30 dneh, vročena dne 5. 4. 2011. Ker na tožbo ni odgovorila, se je z modifikacijo očitno strinjala. Navajanje novih dejstev v pritožbi ni dovoljeno in je glede tega tožena stranka prekludirana.

Pritožba tožene stranke zoper sklep je utemeljena.

Pritožba tožene stranke zoper zamudno sodbo je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke zoper zamudno sodbo pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep in izpodbijani del zamudne sodbe (celotno sodbo, razen neizpodbijanega zavrnilnega dela – 2. odstavka 3. točke izreka) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožene stranke zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe: V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po delni razveljavitvi zamudne sodbe naslovnega sodišča opr. št. I Pd 403/2007 z dne 29. 9. 2008 s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1615/2008 z dne 16. 9. 2009 dne 18. 8. 2010 tožeči stranki poslalo sklep, da je dolžna v 15 dneh popraviti tožbo, tako da bo sklepčna (glede višine zahtevane odškodnine za nematerialno škodo). V pripravljalni vlogi – dopolnitvi tožbe z dne 2. 9. 2010 je tožeča stranka obrazložila svoj zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz posameznih naslovov (za fizične bolečine, strah, zmanjšanje življenjskih aktivnosti) v višini 13.218,75 EUR (to je v znesku, glede katerega je bil zavrnilni del prve zamudne sodbe razveljavljen), obenem pa je spremenila tožbo in zahtevala še plačilo odškodnine za materialno škodo: izgubo na zaslužku za čas od 1. 4. 2006 do 31. 7. 2010 (za 52 mesecev po 485,87 EUR, to je skupaj 256.265,24 EUR) ter rento v višini 485,87 EUR mesečno. Dopolnitev tožbe (s spremembo tožbe) je sodišče poslalo toženi stranki s pozivom, da lahko v 30 dneh na tožbo odgovori in z opozorilom, da bo izdana zamudna sodba, če tožena stranka na tožbo ne bo odgovorila. Sodna pošiljka je bila toženi stranki vročena dne 5. 4. 2011, kot izhaja iz podatkov v spisu (vročilnica na l. št. 76), vendar v določenem roku na dopolnitev tožbe ni odgovorila. Zato je sodišče prve stopnje spremembo tožbe z dne 2. 9. 2010 dopustilo, pri čemer se je oprlo na določbo 1. odstavka 185. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

Zmotno je stališče tožene stranke, da sprememba tožbe v takšnem primeru, kot je obravnavani, ni dopustna. Edina časovna omejitev glede spremembe tožbe je določena v 1. odstavku 184. člena ZPP. Po tej določbi lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. V obravnavanem primeru pa je bila izdana zamudna sodba, ki je bila delno razveljavljena, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, ker je prvostopenjsko sodišče delno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nesklepčnosti, čeprav predhodno tožeče stranke ni pozvalo, da nesklepčnost odpravi. Kadar je sodba razveljavljena, se postopek pred prvostopenjskim sodiščem nadaljuje, zato je tudi po delni razveljavitvi zamudne sodbe dopustna sprememba tožbe (do konca glavne obravnave). Dokler je bil postopek v teku, je torej imela tožeča stranka pravico, da tožbo spremeni, kar je s pripravljalno vlogo – dopolnitvijo tožbe z dne 2. 9. 2010, podano po pozivu sodišča, da odpravi delno nesklepčnost tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, tudi storila.

Pogoji za dovolitev spremembe tožbe so določeni v 1. odstavku 185. člena ZPP. Po tej določbi je, potem ko je tožba vročena toženi stranki, za spremembo tožbe potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Nesprejemljivo in celo nerazumljivo je stališče tožene stranke, da naj bi sprememba tožbe v takšnem primeru pomenilo „hudo zlorabo procesnih pravic“. Dejstvo pa je, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je dovolilo spremembo tožbe, ne da bi pred tem od tožene stranke zahtevala njeno privolitev za spremembo. Ravnanje sodišča, ki je dopolnitev tožbe s spremembo tožbe le poslalo toženi stranki s pozivom, da poda odgovor na tožbo (l. št. 75), ni pa tožene stranke pozvalo, da se izjavi, ali v spremembo tožbe privoli, ni pravilno. Poziv za odgovor na spremenjeno tožbo bi lahko sodišče v obravnavanem primeru poslalo toženi stranki šele potem, ko bi ugotovilo, da se tožena stranka spremembi tožbe upira in ko bi samo dovolilo spremembo tožbe (ob pogojih iz 1. odstavka 185. člena ZPP). S takšnim postopanjem je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 185. člena ZPP, saj je določbe ZPP uporabilo nepravilno, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Izpodbijani sklep o dovolitvi spremembe tožbe je torej nezakonit, ker je bil izdan preuranjeno, ne da bi bila tožena stranka pozvana k izjavi, ali v spremembo tožbe privoli.

Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, to je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožene stranke zoper sklep ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

K pritožbama zoper zamudno sodbo: Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijanega dela zamudne sodbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je odločalo o spremenjeni tožbi (to je o tožbenem zahtevku za plačilo materialne škode v višini 25.265,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov) ter na podlagi sklepa o dovolitvi spremembe tožbe, ki je bil razveljavljen, zagrešilo bistveno kršitev iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Iz razlogov, ki so navedeni zgoraj, ni mogoče šteti, da je bila tožba v delu, v katerem je bila spremenjena, pravilno poslana v odgovor, zato pogoji za izdajo zamudne sodbe glede tega (spremenjenega) dela tožbe niso bili izpolnjeni. Zato je pritožba tožene stranke zoper izpodbijani del zamudne sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za materialno škodo v znesku 25.265,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mesečne rente v znesku 485,87 EUR, utemeljena, neutemeljena pa je v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo materialne škode (izgube na zaslužku za čas bolniškega staleža ter stroškov za prevoz na zdravniške preglede in terapije) v znesku 1.568,23 EUR. V tem delu so namreč obstajali pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj iz dopolnjenih tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka za povračilo materialne škode v tem znesku, ki mu je prvostopenjsko sodišče utemeljeno delno ugodilo v navedeni višini. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je tožnik iz tega naslova že s tožbo zahteval 5.000,00 EUR, v dopolnitvi tožbe pa je svoje tožbene navedbe v zvezi s tem zahtevkom ustrezno dopolnil in utemeljil svoj zahtevek za povračilo stroškov za prevoze na zdravniške preglede in terapije (na zdravniških pregledih je bil najmanj 18-krat, opravljal je terapije in pri tem opravil najmanj 200 km) v višini 54,00 EUR in uveljavljano izgubo na zaslužku za čas trajanja bolniškega staleža za 16 mesecev, po 230,88 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je izguba na zaslužku znašala za to obdobje 3.680,00 EUR, od tega zneska odštelo s prvo zamudno sodbo prisojeni znesek iz tega naslova v višini 2.165,77 EUR ter tožniku priznalo razliko v višini 1.514,23 EUR, v presežku, glede zneska 765,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zahtevek utemeljeno zavrnilo (2. odstavek 3. točke izreka, zoper katero se tožnik ni pritožil).

V zvezi s pritožbo tožeče stranke, ki izpodbija le odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (1. odstavek 3. točke izreka zamudne sodbe in sklepa) pa je potrebno izpostaviti, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP v delu, v katerem je tožeča stranka le dopolnila prvotno tožbo na poziv za odpravo nesklepčnosti (odškodnina za nepremoženjsko škodo, odškodnina za premoženjsko škodo do višine 5.000,00 EUR). Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. V dopolnitvi tožbe namreč ni navedla nobenih dodatnih argumentov, s katerimi bi utemeljila višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova, čeprav je bila pozvana, da nesklepčnost tožbe odpravi. Le ponovila je vse dotedanje tožbene navedbe, iz katerih pa ne izhaja utemeljenost zahtevka za plačilo višje odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, ter duševnih bolečin zaradi strahu, zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter skaženosti od že prisojene odškodnine, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, OZ). Odškodnina za nepremoženjsko škodo, prisojena z delno zamudno sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 403/2007 z dne 29. 9. 2008, je namreč po višini primerna in določena ob upoštevanju vseh kriterijev iz 179. člena OZ, pri čemer so ustrezno upoštevana razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi priznavajo za podobne in hujše primere poškodb. V navedeni (prvi) delni zamudni sodbi, ki je v ugodilnem delu postala pravnomočna že 1. 12. 2008, je prvostopenjsko sodišče natančno obrazložilo prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo (v skupnem znesku 19.281,25 EUR) iz vseh naslovov - za fizične bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju je tožniku prisodilo osem povprečnih neto plač v RS, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 14 povprečnih plač, zaradi skaženosti dve povprečni plači in za strah eno povprečno neto plačo v RS. Zato je bil v presežku z izpodbijano zamudno sodbo utemeljeno zavrnjen višji zahtevek iz tega naslova v višini 13.218,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Zgolj pavšalnih pritožbenih navedb, da naj bi tožniku glede na okoliščine primera in glede na sodno prakso pripadala višja vtoževana odškodnina iz naslova nepremoženjske škode, namreč ni mogoče upoštevati. Pritožba tožeče stranke zoper izpodbijani zavrnilni del zamudne sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo nepremoženjske škode, je torej neutemeljena.

Ker je pritožba tožene stranke delno utemeljena, je pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe delno razveljavilo v 2. in 3. alinei 2. točke izreka sodbe in sklepa ter v 4. točki izreka (odločitev o stroških postopka) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke ter v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti bistvene kršitve določb postopka in ponovno odločiti o spremembi tožbe in nato o tožbenem zahtevku za plačilo materialne škode ter o stroških celotnega postopka.

Izrek o pritožbenih stroških je v skladu z določbami 154., 155. in 3. in 4. odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe zoper zamudno sodbo, pa tudi stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, ki je s pritožbo delno uspela. O stroških pritožbe tožene stranke pa bo odločeno s končno odločbo.