Jedro

Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10 - dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 ter se vrniti v izvorno državo Republiko Tunizijo (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve uvodoma izhaja, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil skladno s 97. členom Zakona o tujcih namenjen izkazovanju istovetnosti. Toženka zato njegove istovetnosti ni mogla nesporno ugotoviti, mu pa je, ob upoštevanju dejstva, da je v postopku kot izvorno državo vedno navajal Republiko Tunizijo, verjela, da prihaja iz Tunizije in da je državljan te države. Do dokaza o nasprotnem je sprejela, da sta tožnikovo ime in priimek takšna, kot ju je navedel pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru t.j. A. A.

3.Toženka je povzela vsebino tožnikove druge prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju druga prošnja) s 26. 1. 2026 in osebnega razgovora, ki ga je z njim opravila 21. 4. 2026. Ugotovila je, da je drugo prošnjo utemeljil s pravno nerelavntnimi dejstvi, ki se tičejo zasebnega oziroma družinskega spora. Navedel je, da je Tunizijo zapustil zato, ker so ga sorodniki dekleta, s katerim je bil takrat v razmerju tri mesece, večkrat pretepli in mu grozili. Nasilja ni prijavil policiji v izvorni državi, saj je takrat že imel letalsko karto za Rusijo, kamor je odšel iz izvorne države, poleg tega se je bal, da bi se utegnili dekletovi sorodniki zaradi prijave maščevati njegovi družini. Ocenila je, da tožnik ni izkazal, da mu Tunizija ne bi mogla ali želela nuditi ustrezne zaščite. Menila je, da njegove navedbe, da tega ni storil, ker se je bal, da bi se dekletova družina utegnila maščevati njegovi, ne zadoščajo za ugotovitev, da zaščita pristojnih tunizijskih organov ni dostopna ali učinkovita. Ocenila je, da okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz tožnikovih neizkazanih izjav ni razvidno, da bi njegovo situacijo v Tuniziji povzročili tretji akterji (npr. država, gospodarske družbe, itd.), na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, prav tako pa tudi ne, da bi bila njegova stiska posledica kršenja njegovih človekovih pravic ali namernega ogrožanja njegove eksistence. Na osebnem razgovoru je bil seznanjen z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije Tunizijo uvrstila na seznam varnih držav. Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Kot je navedel na osebnem razgovoru, je po vrnitvi iz Rusije preselil v Tunis, kjer ni imel več stikov niti z dekletom niti z njenimi sorodniki, zato ni mogoče sklepati, da je obstajal utemeljen strah pred preganjanjem ali resno škodo.

Tožba

4.Tožnik uvodoma navede, da je mu je bila izpodbijana odločba 25. 7. 2026 nepravilno vročena na naslov azilnega doma, čeprav na podlagi odločbe z 22. 7. 2026 živi na naslovu ... Kopija izpodbijanega akta mu je bila vročena 5. 8. 2026, zato je tožbo 7. 8. 2026 vložil pravočasno. Nadalje navaja, da je toženka spregledala, da se je zaradi napadov družine svojega dekleta odločil oditi v Rusijo in da tega ni prijavil policiji, ker se bal maščevanja njene družine. Toženka je kršila postopek, ker ni pridobila informacij iz izvorne države o tem, ali policija v takih primerih reagira in zaščiti oškodovance. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Odgovor na tožbo

5.Toženka se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Navaja, da je 25. 7. 2026 tožniku pravilno vročila izpodbijano odločbo na naslov azilnega doma, ki je bil takrat evidentiran v njeni uradni evidenci in kjer je bil tožnik nastanjen od 26. 1. 2026. Tožnik sicer navaja, da na podlagi odločbe od 22. 7. 2026 živi na drugem naslovu, vendar ne pojasni, za kakšno odločbo gre, kdo jo je izdal, kdaj je bila izdana in na kateri podlagi naj bi iz nje izhajala sprememba njegovega naslova. Iz tega razloga toženka prereka tožnikove trditve o pravočasnosti tožbe. Meni, da bi moral tožnik v roku treh dni navesti vsa relevantna dejstva in da ni upravičen do neomejene pravice do naknadnega podajanja novih navedb. Vztraja, da glede na tožnikove izjave ni bila dolžna pridobivati informacij iz izvorne države o postopanju policije. Sodišču predlaga, da tožbo kot prepozno zavrže oziroma podredno kot neutemeljeno zavrne.

Trditve strank na naroku za glavno obravnavo 2. 9. 2026

6.Tožnik navaja, da bi ga toženka morala natančneje vprašati, zakaj ga je bilo strah, da ravnanj dekletove družine ni prijavil policiji. Prihaja iz vasi v tradicionalno muslimanski državi, zato bi morala pridobiti relevantne informacije o Tuniziji in preveriti, ali krvno maščevanje tam še obstaja. Dokazno breme ni samo na prosilcu, zato mu mora državni organ postavljati vprašanja.

7.Toženka vztraja, da je imel tožnik možnost izjasniti se o vseh dejstvih in okoliščinah na osebnem razgovoru. Povedal je, da napadov ni prijavil policiji, ker je imel že kupljeno karto za v Rusijo in da v Tunisu, kjer se je ustalil po vrnitvi iz Rusije, ni imel težav z dekletovimi sorodniki. To jasno dokazuje, da tožnik s strani bratov nekdanjega dekleta ni bil več ogrožen, zato toženka ni bila dolžna pridobivati informacij o ravnanju policije. Navedbe o krvnem maščevanju so tožbena novota, zato se jih ne sme upoštevati.

Dokazovanje

8.Na naroku za glavno obravnavo je sodišče pogledalo in prebralo priloženi upravni spis, ki se nanaša na zadevo, iz sodnega spisa pa dokazne listine, označene kot priloge A1 do A4. Zaslišalo je tožnika.

Odločitev sodišča

Tožba je pravočasna, ni pa utemeljena.

O pravočasnosti tožbe

9.Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, se po 52. členu ZMZ-1 šteje za očitno neutemeljeno in se obravnava v pospešenem postopku. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo, izdano v pospešenem postopku, je 3 dni od vročitve (prvi odstavek 70. člena ZMZ-1). Med strankama je sporno, kdaj je bila izpodbijana odločba vročena tožniku in ali je bila tožba vložena pravočasno. Toženka navaja, da je tožniku na naslovu azilnega doma v Ljubljani vročila tožbo vročila 25. 7. 2026. Tožnik trdi drugače, in sicer, da je kopijo izpodbijane odločbe prejel šele 5. 8. 2026, saj ima od 22. 7. 2026 dalje pravico bivati na zasebnem naslovu na Ptuju. Tožbo je vložil 7. 8. 2026 (prim. dohodni zaznamek pri tožbi). Ni sporno, da je tožnik prejel izpodbijano odločbo in vložil tožbo v času poletnega poslovanja sodišča (v obdobju od 15. 7. 2026 do 15. 8. 2026). V tem obdobju procesni roki tečejo le izjemoma, v zadevah, ki jih zakon določa kot nujne (tretji odstavek 83. člena Zakona o sodiščih - ZS).

10.Drugi odstavek 83. člena ZS v 1. do 8. točki taksativno določa zadeve, ki se po tem zakonu štejejo za nujne zadeve, v 9. točki pa določa, da so nujne zadeve tudi druge zadeve, za katere tako določa zakon. V obravnavani zadevi tožnik zahteva sodno varstvo zaradi zavrnitve njegove druge prošnje kot očitno neutemeljene. Zahteva torej sodno varstvo zaradi kršitve pravic, ki jih zagotavlja ZMZ-1. Navedeni zakon ne daje pravne podlage za sklepanje, da je postopek upravnega spora, ki se vodi zaradi varstva pravic prosilca v primeru zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene, nujen. Zato ni mogoče šteti, da gre v obravnavanem primeru po 9. točki drugega odstavka 83. člena ZS za nujno zadevo.

11.Za ugotovitev, ali je bila tožba 7. 8. 2026 vložena pravočasno, torej ni pomembno ali je tožnik izpodbijano odločbo prejel 25. 7. 2026 ali 5. 8. 2026, ker v obdobju od 25. 7. 2026 do 15. 8. 2026 rok za vložitev tožbe v predmetni zadevi ni tekel. V predmetni zadevi se je 3-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel z dnem 18. 8. 2026, zato je tožba, vložena 7. 8. 2026, pravočasna.

O utemeljenosti tožbe

12.Predmet upravnega spora je presoja zakonitosti odločbe, s katero je toženka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo drugo prošnjo, vloženo januarja letos. Prvo prošnjo je tožnik vložil 13. 8. 2024, a je toženka tisti postopek s sklepom 27. 8. 2024 na podlagi šestega odstavka 49. člena v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 ustavila, ker je tožnik 22. 8. 2024 samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil. Omenjeni sklep je 17. 9. 2024 postal pravnomočen. Tožnik je nato ponovno zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, nakar so ga nemški migracijski na podlagi člena 18(1)(b) Uredbe Dublin III1 predali Republiki Sloveniji. Tožnik je 23. 1. 2026 slovenskim varnostnim organom izrazil namen, da želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito.

13.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrnila tožnikovo drugo prošnjo kot očitno neutemeljeno. Zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

14.Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite (20. člen ZMZ-1), če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje, določeni v 26. do 28. členu ZMZ-1. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjanja ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1).

15.Če prosilec ne izpolnjuje pogojev za status begunca, se mu lahko prizna status subsidiarne zaščite, a zgolj, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo in, če hkrati ne obstajajo izključitveni razlogi (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo pa mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

16.Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V navedeni določbi zakona je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

17.Sodišče pritrjuje toženki, da je tožnik drugo prošnjo utemeljil z osebnimi oziroma družinskimi razlogi, ki ne upravičujejo nobene oblike mednarodne zaščite. V tej prošnji je navedel, da so mu družinski člani njegove prijateljice v Tuniziji večkrat grozili s smrtjo, do njega so bili nasilni, poskušali so ga umoriti, še vedno ima posledice poškodb na telesu. V nadaljevanju postopka je na osebnem razgovoru izjavil, da tega nasilja in groženj ni prijavil policiji, ker za to ni imel časa, saj je odhajal v Rusijo, poleg tega pa ga je bilo strah, da bi se dekletova družina maščevala njegovi. Tožnik v upravnem sporu navaja, da bi ga morala toženka natančneje vprašati, zakaj mu je strah preprečil, da bi ravnanja članov dekletove družine prijavil policiji. V zvezi s tem sodišče ugotavlja naslednje.

1.Iz zapisnika o osebnem razgovoru (zapisnik), ki je trajal tri ure, je razvidno, da je toženka uvodoma seznanila tožnika s tem, kako bo razgovor potekal. Opozorila ga je, da lahko sam pove tisto, kar meni, da je pomembno za postopek in da naj pove, če kakšnega vprašanja ne bo razumel, saj mu bo potem to drugače zastavljeno. Izrecno ga je seznanila z njegovo dolžnostjo, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek, oziroma mora podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni. Ponovno mu je ponudila pojasnilo, v katerih primerih je upravičen do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, a je tožnik to odklonil. Na zapisnik je potrdil, da je razumel vsa pojasnila toženke. Uradna oseba mu je nato postavila številna vprašanja.

2.Tožnik je na osebnem razgovoru navedel, da se je leta 2023 začel srečevati z dekletom iz iste vasi, včasih sta šla tudi ven. Ko je njena družina to ugotovila, so se začele tožnikove težave. Njeni družinski člani so začeli groziti tožniku in njegovi družini, tega se je prestrašil, zato se je odločil, da si poišče priložnost za delo v drugi državi. Preden je odšel v Rusijo, so ga dekletovi bratje napadli, ga udarili v glavo, še vedno ima brazgotino. Ko je pripravljal dokumente za odhod v Rusijo, ni ostal pri svoji družini, temveč je odšel v Tunis. Od domačih je izvedel, da mu dekletovi sorodniki grozijo, da ga bodo našli in ubili, zato se je odločil, da zbeži. Uradna oseba ga je nato pozvala, naj natančneje opiše razloge za mednarodno zaščito, saj jih je podal zelo skopo. Tožnik je pojasnil, da mu je dekletova družina pričela groziti, ko je ugotovila, da imata z dekletom spolne odnose. Njena družina je zelo konservativna in ne odobrava razmerja pred poroko, dekle je občasno prespalo pri njem, tožnik pa v tej zvezi ni bil resen. Na vprašanje uradne osebe, ali bi grožnje dekletovih sorodnikov prenehale, če bi se z njo poročil, je odgovoril, da ne ve, kaj je želela njena družina. Vsakič, ko so ga srečali, so ga brez besed pretepli, rekli mu niso ničesar. Napadli so ga štirikrat. Te napade je tožnik opisal šele po izrecnem pozivu uradne osebe. Dejal je, da mu je njegova družina predlagala, naj jih prijavi na policijo, a tega ni storil, ker ni imel dovolj časa. Na vprašanje uradne osebe, kaj misli s tem, da ni imel dovolj časa za prijavo fizičnega nasilja na policijo, je odgovoril, da ni imel časa, saj je že imel kupljeno letalsko karto za Rusijo. Poleg tega ga je bilo strah, da bi se zaradi prijave morebiti lahko maščevali njegovi družini. Uradna oseba ga je nato ponovno vprašala, zakaj nasilja ni prijavil policiji, tožnik je odgovoril, da ga je bilo strah. Uradna oseba ga je pozvala naj pove, česa ga je bilo strah. Tožnik je odgovoril, da je menil, da ga bodo pretepli le enkrat, ne večkrat, ustrašil se je tudi groženj njegovi družni. Prepovedano razmerje je trajalo tri mesece, dekle naj bi bilo z njim nosečo. Sprva je dejal, da so mu to povedali dekletovi sorodniki, ko pa ga je uradna oseba vprašala, kako to, če mu dekletovi sorodniki nikoli niso nič rekli, je odvrnil, da je to novico izvedel preko svoje sestre, saj ostali družinski člani z njim niso želeli biti v stiku.

3.Glede na zgoraj povzeto vsebino osebnega razgovora sodišče ne dvomi, da je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku dala vso možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za konkretno odločitev (prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Tožnik je ob vložitvi obeh prošenj za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru smel navajati dejstva, ki bi utegnila vplivati na rešitev zadeve (drugi odstavek 146. člena ZUP). Toženka mu je postavila zelo veliko vprašanj, ki jih je po tožnikovih skopih odgovorih nadgrajevala z dodatnimi podvprašanji in ga tekom razgovora spodbujala naj pove več o razlogih, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Po oceni sodišča je toženka v konkretnem primeru zelo skrbno in natančno ugotavljala dejansko stanje. Na koncu razgovora ga je vprašala, ali je navedel vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih je zapustil Tunizijo, na kar je tožnik odgovoril pritrdilno. Toženki zato neutemeljeno očita, da bi ga morala na razgovoru bolj natančno vprašati o zatrjevanem strahu. To je toženka storila zelo natančno in podrobno, poleg tega pa mu je dala tudi možnost izjaviti se še o kakšnih dodatnih okoliščinah (tudi o strahu, če bi menil, da toženka dejanskega stanja v zvezi s tem ni razčistila v zadostni meri). Tožnik te možnosti ni izkoristil, dejal je, da k povedanemu nima kaj dodati, zapisnik je podpisal in nanj ni imel pripomb.

4.Po presoji sodišča, tožnikove izjave na osebnem razgovoru niso konsistentne in prepričljive. Enako velja tudi za njegovo izpoved na naroku. Zaslišan je izpovedal, da je dekle trdilo, da je noseča, vendar o tem ni bil prepričan. Na osebnem razgovoru je o tem povedal drugače. Dejal je, da so ga o nosečnosti obvestili dekletovi sorodniki, ko pa ga je uradna oseba opozorila, da je prej izjavil, da ti z njim niso govorili (le pretepali so ga), je svojo izjavo spremenil, češ, da je za nosečnost izvedel od svoje sestre. Tožnikove izjave tudi ne potrjujejo tega, da so bile razlog za njegov odhod v Rusijo grožnje in nasilje dekletovih sorodnikov. Na 4. in 5. strani zapisnika je izjavil, da "naj bi šel v Rusijo delat", ko pa mu je tam viza potekla, se je vrnil v Tunizijo. To kaže, da je bil njegov motiv za odhod v Rusijo ekonomske in ne zasebne oziroma družinske narave (spor tožnika z družinskimi člani njegovega dekleta). Da je bilo temu tako, nenazadnje izhaja tudi iz njegove izjave, da ni imel časa na policijo prijaviti nasilja dekletovih družinskih članov, ker je že imel letalsko karto za Rusijo. Če bi bilo tožnika strah zase in za svojo družino, bi bilo življenjsko logično in prepričljivo, da bi nasilna dejanja in grožnje čim prej prijavil na policijo in tako zavaroval sebe in svoje družinske člane. Kot trdi tožnik, ni šlo za eno grožnjo ali eno nasilno dejanje, temveč za štiri ločene dogodke, zato je imel dovolj časa, da bi v izvorni državi prijavil nasilje policiji. Takšno ravnanje naj bi mu predlagala tudi njegova družina, vendar tožnik tega ni storil, temveč je odpotoval v Rusijo, po vrnitvi v Tunizijo pa ni imel več težav z dekletovimi sorodniki. Nesporno tožnik v Tuniziji ni iskal pomoči policije ali drugih pristojnih varnostnih organov. Glede na tako dejansko stanje, je toženka ravnala pravilno, ko pred odločitvijo ni pridobivala informacij o izvorni državi o tem, ali policija v takih primerih reagira in zaščiti oškodovance.

5.Tožnik ni navedel nobene take okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Zato je neutemeljeno tožbeno pričakovanje, da bi morala preverjati informacije o tožnikovi izvorni državi. Vrhovno sodišče Republiki Sloveniji je že večkrat razložilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

6.Toženka je skrbno in natančno obrazložila, zakaj iz razlogov, ki jih je tožnik navedel na osebnem razgovoru in so družinske oziroma osebne narave, ne more ugoditi prošnji. Sodišče se v celoti strinja z njeno obrazložitvijo in k njej nima nič dodati. Izpodbijani akt je mogoče preizkusiti.

7.Stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti (tretji odstavek 20. člena v povezavi z 52. členom ZUS-1). Tožnikove navedbe o krvnem maščevanju v Tuniziji in njegova zahteva, da bi morala toženka preveriti ali to v njegovi izvorni državi še obstoji, ki jih je podal šele na naroku za glavno obravnavo, so prepozne, zato jih sodišče ni upoštevalo. Krvnega maščevanja tožnik v upravnem postopku ni omenjal, zato tega toženka ni mogla upoštevati, na naroku za glavno obravnavo pa ni pojasnil, zakaj to navaja šele v upravnem sporu.

8.Izpodbijani akt toženke temelji tudi na dodatni nosilni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Tunizije, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 47/22) uvrstila na ta seznam. Pravilna je ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. To pa je po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog, da se njegova prošnja v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljena.

9.Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)

2Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024, I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 in I Up 312/2014 z dne 16. 10. 2015 ter sklep Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014 ter sklep Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014.