Jedro

Delodajalec je vezan na subjektivne in objektivne roke za podajo odpovedi (šesti odstavek 88. člena in drugi odstavek 110. člena ZDR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se v I. tč. izreka in v 1. odst. II. tč. izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2010 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 3. 2010, ampak na podlagi odločbe sodišča dne 17. 5. 2011. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 3. 2010 do 17. 5. 2011 obračunati za vsak mesec bruto znesek razlike v plači, nato pa po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen mesečni neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsake mesečne razlike v plači od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter obračunati bruto znesek regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 734,15 EUR in po odvodu dajatev izplačati tožniku neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila ter priznati vse druge pravice iz dela, vse v 8 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino po 118. členu ZDR v višini 5.000,00 EUR, v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti znesek 2.428,40 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje, zaobseženo v drugem odstavku II. točke izreka, je tožnik vložil predlog za izdajo dopolnilne sodbe oziroma podrejeno pritožbo. Hkrati je vložil pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (drugi odstavek III. točke izreka) in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku tudi v tem delu v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. V predlogu za izdajo dopolnilne sodbe oziroma podrejeno pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaobsežena v drugem odstavku II. točke izreka, tožnik navaja, da sodišče prve stopnje pri prisoji razlike v plačah, ni upoštevalo specifikacije bruto razlike v plači v višini 2.300,00 EUR, podane na naroku dne 22. 3. 2011, zaradi česar je v tem delu podana kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zahtevani odškodnini po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) tožnik navaja, da je le-ta prisojena prenizko. Ob upoštevanju okoliščin primera, bi morala biti odmerjena vsaj v višini osmih bruto plač, torej v višini vtoževanega zneska. Priglaša pritožbene stroške. O tožnikovi pritožbi je Višje delovno in socialno sodišče že odločalo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 949/2011 z dne 17. 5. 2011. Zoper izpodbijano sodbo (smiselno zoper njen ugodilni del) se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dopustno podati zaradi kršitev, ki so bile storjene v času veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi, napačno. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se ne odpove le zaradi kršitev pogodbenih obveznosti, ampak tudi zaradi kršitev drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja. Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravno in življenjsko nevzdržno. V potrditev svojih pritožbenih navedb se tožena stranka sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 267/2007 z dne 26. 1. 2009. Meni, da ni bistveno, ali je pogodba o zaposlitvi, veljavna v času storitve kršitve, že prenehala veljati in se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so v smeri očitanih kršitev podane trditve in predlagani dokazi tožene stranke za ta spor brezpredmetni. Zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v zvezi z očitanimi kršitvami zamudila subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, se ne da preizkusiti. S tem v zvezi je tožena stranka predlagala izvedbo številnih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi ni upoštevalo okoliščine, da se je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti hkrati v delovnem razmerju (s polnim delovnim časom) pri dveh delodajalcih. V zvezi s prisojeno odškodnino tožena stranka navaja, da le-ta po višini ni dokazana. Izpodbijana sodba o podanih elementih odškodninske odgovornosti nima razlogov. Tožena stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, na kakšni dejanski podlagi je tožniku priznalo stroške v tako odmerjeni višini, zaradi česar tudi v tem delu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

O pritožbah pravdnih strank je Višje delovno in socialno sodišče odločilo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 949/2011 z dne 17. 5. 2011. Ugodilo je pritožbi tožnika in deloma pritožbi tožene stranke. Sodbo sodišča prve stopnje je potrdilo v delu, ki se nanaša na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 1. 3. 2010 (I. tč. in 1. odst. II. tč. izreka), v preostalem pa je prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odst. II. tč. izreka, III. in IV. tč. izreka). Strinjalo se je s presojo, da kršitve, ki jih je tožnik storil v času, ko je opravljal funkcijo direktorja, ne morejo nuditi podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je pogodba, ki se je nanašala na to obdobje, že predhodno nehala veljati s sklenitvijo nove. Ker za presojo o nezakonitosti odpovedi zadošča že ta razlog, je odveč ugotovitev o zamudi prekluzivnega roka za podajo odpovedi in so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem brezpredmetne.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila revizijo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 185/2012 z dne 14. 1. 2013 reviziji ugodilo ter izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo. V sklepu je navedlo, da je zmotno stališče sodišča druge in prve stopnje, da zaradi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, delodajalec nima več možnosti odpovedati pogodbe zaradi kršitev, ki jih je delavec storil v času veljavnosti prejšnje pogodbe. Delodajalec je vezan na subjektivne in objektivne roke za podajo odpovedi (šesti odstavek 88. člena in drugi odstavek 110. člena ZDR). Tudi v primeru, ko delavec krši izrecno pogodbeno obveznost, sklenitev nove pogodbe, ki take obveznosti nima več, ne more pomeniti, da zaradi tega ni mogoče odpovedati nove pogodbe – če so seveda izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost odpovedi. Druge pogodbe kot tiste, ki v času odpovedi velja, niti ni mogoče odpovedati. Navedlo je še, da je sodišče prve stopnje zgolj navedlo, da je tožena stranka prekršila subjektivni prekluzivni rok za podajo odpovedi zaradi kršitev po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ne da bi to ugotovitev tudi utemeljilo oziroma obrazložilo. Tožena stranka se je zoper prvostopno sodbo v tem delu pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo v tem delu zavrnilo kot brezpredmetno, ne da bi se do pritožbenih navedb vsebinsko opredelilo. Dejanskih ugotovitev in vsebinske odločitve glede pravočasnosti odpovedi tako izpodbijana sodba nima, zato ni bilo pogojev za njeno spremembo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz razloga po 1. in 3. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka prekršila subjektivni prekluzivni rok za podajo odpovedi zaradi kršitev po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka v zvezi z navedenim stališčem sodišča prve stopnje v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da tega stališča ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni navedlo, kdaj je tožena stranka izvedela za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Ker izpodbijana sodba nima dejanskih ugotovitev glede pravočasnosti odpovedi, je ni mogoče preizkusiti, zato ni pogojev za njeno spremembo.

Ob upoštevanju navedenega, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP, izpodbijani del sodbe razveljavilo v I. tč. in v 2. odst. II. točki izreka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Pritožbeno sodišče pritožbene obravnave ni razpisalo, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da za navedeno ni podanih pogojev. Sodišče prve stopnje bo namreč moralo po izvedenem dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine v zvezi s pravočasnostjo podane izredne odpovedi. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče bi bila s tem strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v nakazani smeri ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine (datuma storitev kršitev, datum seznanitve tožene stranke s kršitvami) in nato o tožnikovem tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.