Jedro

Ker za konkretni pravni posel (dogovor o služnosti) v ZZK-1 niso zahtevane nobene dodatne listine, je bila overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu s strani avstralske notarke dovoljena. Overitev je torej bila opravljena v skladu z določili Haaške konvencije o odpravi potrebe po legalizaciji tujih javnih listin, ki zavezuje tako Slovenijo kot Avstralijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep in sklep zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika z dne 12.12.2012 se razveljavita ter zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje o vpisu.

Obrazložitev

Zemljiškoknjižno sodišče je s sklepom z dne 12.12.2012 odločilo, da vknjižba stvarne služnosti na predlog E. d.o.o., ki je imel podlago v sedmih pogodbah in v njih navedenih zemljiškoknjižnih dovolilih za vknjižbo stvarne služnosti, ni dovoljena. Iz pogodbe s solastnikom B.K. je ugotovilo, da njegov podpis ni bil overjen pri notarju v Republiki Sloveniji, zato je štelo, da ni izpolnjen pogoj iz 33. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) v zvezi s 64. členom Zakona o notariatu. Ugovor proti taki odločitvi je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila z utemeljitvijo, da je zahteva po overitvi zemljiškoknjižnega dovolila s strani slovenskega notarja posledica širših pristojnosti notarja, ki mora ob overitvi paziti na izpolnitev pogojev po posebnih predpisih, kar lahko stori samo notar v Republiki Sloveniji.

Proti taki odločitvi se pritožuje predlagatelj postopka. V pritožbi, ki v pretežnem delu predstavlja povzetek že pred tem podanih ugovornih navedb zatrjuje, da je stališče sodišča, da lahko overitev opravi le notar v Republiki Sloveniji, napačno. Ker gre za overitev listine, ki se uporablja v mednarodnem prometu, mora sodišče upoštevati tudi načela mednarodnega prava in vse morebitne zavezujoče mednarodne pogodbe. V pritožbi povzema definicijo overitve listin v mednarodnem prometu v smislu Zakona o overitvi listin v mednarodnem prometu, pri kateri gre za potrditev verodostojnosti podpisa osebe, ki je listino podpisala in verodostojnosti odtisa pečata na njej ter nadaljnja potrditev – nadoveritev verodostojnosti podpisov uradnih oseb in odtisov pečatov državnih organov na listini. Haaška konvencija, katere podpisnici sta tako Slovenija kot Avstralija predvideva poenostavljeni postopek legalizacije. Za legalizacijo tuje listine zadostuje overitev s strani pristojnega organa in apostille. Služnostna pogodba, ki je bila predložena v obravnavani zemljiškoknjižni zadevi, vsebuje podpis lastnika, ki ga je overila notarka, avstralsko ministrstvo za zunanje zadeva pa je z apostillo še potrdilo resničnost podpisa notarke, njeno funkcijo in istovetnost pečata. S tem pogodba izpolnjuje vse predpostavke, potrebne za uporabo listine v slovenskem pravnem redu. Samo dejstvo, da je podpis overila tuja notarka, po prepričanju pritožnika ne more vplivati na dovoljenost vpisa. V zvezi z argumentacijo sodišča o izpolnitvi posebnih pogojev, na katere pri overitvi pazi slovenski notar, pritožba opozarja, da se pogoji večinoma nanašajo na zemljiškoknjižni vpis pridobitve lastninske pravice, ne pa na pridobitev stvarne služnosti. Edina določba, ki se nanaša na vpis pridobitve stvarne pravice je v prvem odstavku 36. člena ZZK-1, ki pravi, da mora biti zemljiškoknjižnemu dovolilu priložena tudi listina o pravnem poslu, na podlagi katerega se je stvarna pravica pridobila, pa še to zgolj v primeru, če dovolilo ni vsebovano že v listini o pravnem poslu. Slovenski notar torej pri overitvi konkretne pogodbe ne bi preverjal dodatnih zahtev, saj ne gre za prenos lastninske pravice. Poleg tega je predlog vložila slovenska notarka, ki je oseba javnega zaupanja. Pritožba še navaja, da je stališče, kot je bilo zavzeto v izpodbijani odločbi, nečloveško, saj bi moral vsakdo, ki bi v tujini podpisal pogodbo, ki se bo uporabljala v slovenskem pravnem redu, priti v Slovenijo, kjer bi slovenski notar overil njegov podpis. Taka rešitev omejuje možnosti slovenskih državljanov, ki prebivajo v tujini, do razpolaganja z njihovimi nepremičninami.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, zakaj razlogi prvostopenjskega sodišča o obveznosti overitve podpisa na pogodbi, ki je bila podlaga predlaganemu vpisu, s strani slovenskega notarja v obravnavanem primeru niso na mestu. Po slovenskem pravnem redu je overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu po notarju predpisana iz več razlogov. Notar, kot oseba, ki opravlja javno službo, mora pred overitvijo preveriti identiteto osebe, katere podpis overja, poleg tega pa mora preveriti tudi obstoj posebnih pogojev za dopustnost prenosa lastninske pravice iz 33. do 38. člena Zakona o zemljiški knjigi. Gre za pogoje, ki so prisilne narave in tvorijo javni red RS, zato jih tuji notarji niso usposobljeni preverjati. Prvostopenjsko sodišče pa je spregledalo, da veljajo posebni pogoji iz 37. in 38. člena ZZK-1 le pri zemljiškoknjižnih dovolilih, s katerimi se dovoljuje vpis pridobitve lastninske pravice, medtem kot gre v obravnavanem primeru za dogovor o služnosti. V drugem odstavku 33. člena ZZK-1 je določeno za primere,ko zakon zahteva, da mora biti zemljiškoknjižnemu dovolilu priložena določena listina, da overitev podpisa ni dovoljena, če ta listina ni priložena. Ker pa za konkretni pravni posel nobene dodatne listine v zakonu niso zahtevane, je bila overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu dovoljena, overitev pa je opravila avstralska notarka, kar potrjuje na hrbtni strani pogodbe odtisnjen apostille. Overitev je torej bila opravljena v skladu z določili Haaške konvencije o odpravi potrebe po legalizaciji tujih javnih listin, ki zavezuje tako Slovenijo kot Avstralijo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep in sklep zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika razveljavilo ter zadevo vrnilo zemljiškoknjižni sodnici v novo odločanje. Ker je bil vpis predlagan v breme šestih solastnikov, bi namreč z morebitno spremembo odločbo tako, da bi vpis dovolilo, ostalim solastnikom onemogočilo pravico do izjave v postopku, saj je bilo predmet obravnavanja v dosedanjem postopku le vprašanje pravilnosti overitve zemljiškoknjižnega dovolila v pogodbi B.K., torej le enega od solastnikov.