Jedro

Kljub časovno omejeni veljavnosti akta o predaji prosilca odgovorni državi članici, izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje časovne omejitve za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški. To pomeni, da bi ta sklep v primeru, ko do predaje ne bi prišlo do poteka šestmesečnega roka od odobritve zahteve, ustvarjal pravne učinke, ki bi bili v nasprotju z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III. Zato je sodišče ugotovilo, da je 6. 6. 2023 potekel rok šestih mesecev, v katerih bi moral biti tožnik predan Republiki Hrvaški.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5424/2022/13 (1222-18) z dne 10. 5. 2023, odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 15. 11. 2022 odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca vnesla Republika Hrvaška 24. 10. 2022. Zato je tožena stranka Republiki Hrvaški v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dne 21. 11. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 5. 12. 2022 prejela odgovor, (1) da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje in (2) da je tožnik 24. 10. 2022 izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, vendar je 27. 10. 2022, pred vložitvijo prošnje, pobegnil. Poleg tega je pristojni organ Republike Hrvaške izrecno potrdil, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku, v tem času pa bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen s standardi Evropske unije (EU).

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za kirundi jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru.

4. Po oceni tožene stranke se tožnikovo stališče glede slabega hrvaškega sistema mednarodne zaščite, ker so z njim grdo ravnali, nanaša na predhodni postopek. Tožnik je izpostavil noč, ko naj bi ga policija vrnila do mejne črte Republike Hrvaške z Bosno in Hercegovino (BiH), kjer je noč preživel v gozdu v bližini divjih merjascev. Po mnenju tožene stranke so pavšalne njegove navedbe o pretresenosti in strahu, če se spomni na obravnavo v Republiki Hrvaški. Poleg tega si nasprotujejo njegove izjave, da so ga v gozdu napadli divji merjasci, nato pa, da so bili divji merjasci le v bližini in da ga niso napadli. Tudi sicer tožnikovo slabo mnenje o hrvaškem azilnem sistemu temelji na „imidžu policije“.

5. Za utemeljen zaključek o nečloveškem ali poniževalnem ravnanju ob predaji Republiki Hrvaški ne zadoščajo niti tožnikove navedbe o prisotnosti policijskih psov na meji, saj bo predaja opravljena v postopku mednarodne zaščite in ne v policijskem postopku. Uporaba policijskih psov zaradi varovanja državne meje in nadzorovanja večje skupine ljudi, ki so nezakonito na državnem ozemlju, ne more sama po sebi predstavljati nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, saj je to naloga policistov. Poleg tega policijski psi tožniku niso ničesar storili. Glede tožnikove izjave, da so v Republiki Hrvaški grdo ravnali z njim, ker so na mejnem prehodu nad skupino izpustili psa, ki je nato ugriznil policista, je tožena stranka pojasnila, da je šlo za izvedbo policijskega postopka, ki vključuje uporabo policijskih psov. To pa ne more biti prepričljiv razlog za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite.

6. V nadaljevanju tožena stranka v zvezi s tožnikovimi izjavami, da ni imel tolmača, pojasnjuje, da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, torej postopka mednarodne zaščite z zagotovljeno pravico do tolmača, in ne policijskega postopka, v katerem je bil dejansko obravnavan. Poleg tega imajo glede na uradno objavljene podatke baze Asylum Information Database (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po Uredbi Dublin III, v postopkih mednarodne zaščite prisotnega tolmača za jezik, ki ga razumejo, izjema so le prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško (na primer državljani sosednjih držav, kot je BiH).

7. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da mu v dveh dneh, ki jih je preživel v azilnem domu v Zagrebu, ni bil pojasnjen postopek za priznanje mednarodno zaščite in da v tem času ni dobil poziva na razgovor. Tožena stranka je menila, da tožnik ni iskal teh informacij, ker očitno ni želel zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, saj je azilni dom zapustil že po dveh dneh.

8. Tudi zato, ker tožniku v času bivanja v Republiki Hrvaški uradne osebe niso povzročale težav in ker so za dublinske vrnitve odgovorni uradniki Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, po oceni tožene stranke ne obstaja nevarnost nehumanega ali nečloveškega ravnanja, ki bi ga povzročila policija. Predano osebo na letališču sprejme uradnik ministrstva, v primerih, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Tožnik ni potreboval zdravniške pomoči, vendar bi mu bila zagotovljena. Kot izhaja iz poročila AIDA z dne 22. 4. 2022, osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Zato tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj se azilni postopek zanj praktično še ni začel. 9. Tožena stranka je proučila tudi Informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je tožnikov pooblaščenec predložil 19. 12. 2023. Ocenila je, da se veliko teh informacij navezuje na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se poročilo Amnesty International za Hrvaško nanaša na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila, kar ne velja za tožnikov primer.

10. Podobno stališče je po oceni tožene stranke razvidno iz sodbe št. F - 5675/2022 iz januarja 2022, s katero je švicarsko Zvezno upravno sodišče odpravilo sklep državnega sekretariata za migracije (SEM) o vrnitvi in zadevo vrnilo v ponovno reševanje pristojnemu organu. Ob tem je sodišče izpostavilo dva ključna elementa, do katerih se mora pristojni organ natančneje opredeliti. Prvi se nanaša na vprašanje morebitnega avtomatskega prenosa pristojnosti za reševanje prošnje za mednarodno zaščito na Švico, ker naj bi roki dublinske zakonodaje začeli teči že med prvim nezakonitim in nedokumentiranim prehodom meje med BiH ter Hrvaško in izgonom s strani hrvaških oblasti, ne pa šele z uspešnim, po navedbah prosilca kar sedemnajstim poskusom. Drugi element pa se nanaša na vprašanje ravnanja "push back", v zvezi s katerim je sodišče SEM očitalo sumarno in površno obravnavo. Priznava sicer, da iz predložene dokumentacije izhaja, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, vendar meni, da se to ne sklada s številnimi drugimi poročili in da pritožnikove navedbe niso bile zadosti raziskane. Zato je zahtevalo, da se SEM do tega vprašanja opredeli na podlagi aktualnejših virov.

11. Po presoji tožene stranke gre tudi v navedeni zadevi za odločitev v individualnem primeru, česar pa ni mogoče posplošiti na vse predaje v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas. Opozarja, da sodišče v navedeni zadevi ni v celoti zavrnilo možnosti vračanja prosilcev v Republiko Hrvaško, kar je razvidno tudi iz kasnejših sodb. V sodbi št. F - 4998/2022 iz dne 9. 11. 2022 je Zvezno sodišče namreč ocenilo, da ne glede na kritična stališča številnih organizacij (zlasti Sveta Evrope), hrvaški azilni sistem nima sistemskih pomanjkljivosti ali dokazanih tveganj vrnitev na meji z BiH, ko gre za prosilce, ki so že vložili prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem in jih ta država izrecno prevzame v okviru dublinskega postopka. Po presoji sodišča v okoliščinah, ko na Hrvaškem ni dokazane trenutne prakse sistematičnega kršenja standardov EU na tem področju, ni ovržena domneva, da ta država spoštuje svoje obveznosti glede pravic prosilcev za azil, sprejetih po dublinskem postopku. Sodišče je sprejelo stališče, da izjave pritožnikov ne dajejo podlage za drugačno oceno, saj niso dokazno podprte.

12. Stališč Upravnega oddelka Državnega sveta (Raad van State, Afdeling Bestuursrechtspraak. št. 202102939/1 /V3 in 202104072/1/V3) v sodbi z dne 13. 4. 2022, po oceni tožene stranke ni mogoče posploševati na vse primere, še posebej ko gre za prosilce, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se tja prosilcev ne sme več vračati, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo raziskati trenutna dejstva in okoliščine konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Uredbi Dublin III, v Republiki Hrvaški vključeni v azilni postopek. Tožena stranka pojasnjuje, da se "resni namigi", da se "push back" dogaja tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč gre le za namig, ki terja morebitno nadaljnje raziskovanje. Ob sklicevanju na drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III še opozarja, da ta uredba, ki se uporablja neposredno, zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije, zaradi česar mora biti prosilcu ob predaji odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

13. V zvezi s trditvami o nevarnosti ravnanja „push back“ tožena stranka še pojasnjuje, da je pri pristojnem organu Republike Hrvaške v podobnem primeru preverila, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec po predaji podvržen dejanski nevarnosti kršitve pravic 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Dne 6. 12. 2022 je tožena stranka prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami iz določb navedenih pravnih aktov in da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in do sodnega varstva. Poleg tega tožena stranka ob sklicevanju na drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III opozarja, da ta uredba, ki se uporablja neposredno, zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije, zaradi česar mora biti prosilcu ob predaji odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

14. V zvezi s pritožbama pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) št. 43115/18 (M. H. and others v. Croatia) iz 2020 in 18810/19 (S. B. and others v Croatia) iz marca 2020, tožena stranka poudarja, da se nanašata na delo hrvaške policije in ne pristojnih organov za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega ne obravnavata razmer, v katerih se v Republiki Hrvaški znajdejo osebe, vrnjene v dublinskem postopku, pa tudi sicer se nanašata na dogajanje pred dobrimi štirimi leti (2018).

15. Navedeno stališče tožene stranke temelji tudi na poročilu Asylum Information Database - AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022, iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka, zaradi česar je bil njihov postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavljen, morajo ob vrnitvi v to državo ponovno vložiti namero za priznanje mednarodne zaščite. Tudi iz letnega poročila Agencije Evropske unije za azil (EUAA) za leto 2022 z dne 28. 6. 2022 je razvidno, da je nizozemski Državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega postopka ali da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v to državo ne bi smela biti opravljena. V zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe je ocenilo, da ni znakov, ki bi nakazovali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije.

16. Z informacijami, na katerih temelji izpodbijani sklep, je tožena stranka seznanila tožnikove pooblaščence, ki so poslali še komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško, ki vsebuje nekaj člankov v zvezi z neupoštevanjem človekovih pravic v Republiki Hrvaški, ter kopijo dopisa "Vprašanje glede dublinskih povratnikov na Hrvaško", iz katerega je razvidno, da Hrvaški pravni center skoraj tri leta ni več prisoten v sprejemnih centrih in zato ne pozna stanja. Po izkušnjah Hrvaškega pravnega centra iz preteklih let so bili dublinski povratniki nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. Po oceni tožene stranke ni razloga za dvom v nadaljevanje te prakse, saj mora Republika Hrvaška spoštovati Uredbo Dublin III.

17. Iz nadaljnjih ugotovitev tožene stranke je razvidno, da se posredovane študije in članki nanašajo na ravnanje "push back" z vidika preprečevanja vstopa na ozemlje EU ter prisilnega vračanja na področje BiH v letu 2021 ali prej. Zato po mnenju tožene stranke ne kažejo trenutnega stanja glede obravnave oseb, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene v dublinskih postopkih.

18. Po oceni tožene stranke je iz nemške sodbe z dne 24. 5. 2022, ki se nanaša na ravnanje "push back", razvidno, da ni zagotovil, da dublinski povratniki ne bi mogli postati žrtve prisilnih deportacij v BiH in Srbijo. Tudi švicarska sodba z dne 6. 1. 2022 omenja večkratne vrnitve ob prehodu meje. Nemško sodišče je v sodbi z dne 25. 2. 2022 odločilo, da brez posameznih zagotovil hrvaških organov ni mogoče domnevati, da prosilci, vrnjeni na Hrvaško v dublinskem postopku, ne bodo postali žrtve verižnih izgonov in da jim bo kršena pravica do postopka mednarodne zaščite. V teh primerih torej ni izključena možnost, da bi bili prosilci ovirani pri dostopu do postopka mednarodne zaščite, kar je razvidno tudi iz predhodno predloženih tožnikovih informacij. Vendar pa tožnik ne omenja primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali deportiran v BiH ali Srbijo, tak primer pa ni razviden niti iz sodne prakse drugih držav članic EU.

19. Tožena stranka opozarja, da je Švicarski svet za begunce objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški, in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zaradi česar je bilo treba pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. S tem v zvezi tožena stranka ponovno opozarja na navedeno splošno zagotovilo z dne 6. 12. 2022. Meni, da se predložene sodbe nanašajo na konkretne primere, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi zaradi posebnih razlogov, česar pa ne gre posploševati na vse predaje. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Tudi sicer se ravnanje „push back“ nanaša na tujce in ne na osebe v dublinskem postopku, za obravnavo katerih je pristojno Ministrstvo za notranje zadeve Republike Hrvaške in ne policija, ki je pristojna za tujce, ki še niso zaprosili za mednarodno zaščito ali ki tega ne nameravajo storiti.

20. Poleg tega je iz najnovejšega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev in zadnjega letnega poročila EUAA, ki sta bili objavljeni leta 2022, razvidno, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Takšna poročila imajo po mnenju pristojnega organa veliko težo in so zaupanja vreden vir. Iz poročila AIDA izhaja, da je julija 2021 Nizozemski državni svet državni svet sprejel stališče, da glede vprašanja predaje Hrvaški v dublinskem postopku še vedno velja načelo medsebojnega zaupanja. Iz omenjenih poročil je razvidno, da osebe po predaji niso ovirane v prošnji za mednarodno zaščito, kar potrjuje tudi navedeno splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške.

21. Glede na navedeno ima Republika Hrvaška po oceni tožene stranke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red EU, torej tudi Uredbo Dublin III, tožnik pa ni navedel konkretnih dogodkov za stališče, da ne bi bil predan.

_Tožnikove trditve_

22. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno tudi vrnitev zadeve v ponoven postopek.

23. Z uvodnimi tožbenimi navedbami tožnik povzema svoje izjave v upravnem postopku, da so mu na Hrvaškem na silo vzeli prstne odtise; da ni imel pravne pomoči in tolmača; da so na Hrvaškem z njim grdo ravnali; da je pri enem od poskusov vstopa v državo noč preživel v gozdu, kjer je bilo zelo mrzlo in nevarno zaradi divjih merjascev; da so hrvaški policisti nekega dne nad migrante izpustili celo psa; da so z migranti ravnali kot z živalmi; da mu je šele v petem poskusu pod drugo identiteto uspelo vstopiti na Hrvaško, ker se je bal, da bi ga prepoznali in z njim grdo ravnali; da na policijski postaji ni vedel, da ob odvzemu prstnih odtisov podaja namero za mednarodno zaščito; da ob tem ni ničesar podpisal in ni prejel nobenega dokumenta; da z uradno osebo ni imel nobenega razgovora in s tem v zvezi ni prejel nobenega vabila; da je bil v centru nastanjen 2 dni in da tam ni bilo nobenega zdravnika. Iz navedenega je razvidno, da je bil tožnik na Hrvaškem že izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, saj so hrvaški policisti z njimi ravnali kot z živalmi in nanje spustili psa. Tožnik je bil deležen več "push backov" mejne policije.

24. V nadaljevanju tožnik navaja, da ni mogoče ločiti med policijskim postopkom in postopkom mednarodne zaščite. Ne strinja se s presojo o pavšalnosti svojih navedb, da ga je strah, če se spomni na obravnavo na Hrvaškem. Neutemeljeni so očitki o neskladnosti izjav glede srečanja z divjimi merjasci, saj jih je tožnik na osebnem razgovoru pojasnil. Neprimerno je opravičevanje ravnanja hrvaške policije, da policijski psi niso ničesar storili tožniku. Ne strinja se z ugotovitvijo, da v dveh dneh bivanja v centru v Zagrebu ni poiskal informacij glede mednarodne zaščite. Poudarja, da na osebnem razgovoru ni bil podrobneje zaslišan o možnosti pridobitve informacije in prošnje za mednarodno zaščito pri prisilnih "push backih".

25. V zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi hrvaškega azilnega sistema se tožnik sklicuje na predložene "Informacije o stanju na Hrvaškem" in "Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško". Trdi, da navedeno potrjuje verodostojnost njegovih navedb in izkazuje, da ravnanje policistov ustreza političnim odločitvam in konkretnim navodilom višjih organov enotam hrvaške mejne policije. Sprejem odgovornosti za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito ne pomeni, da bo tožnik res imel zagotovljen dostop do azilnega postopka na Hrvaškem, saj obstaja verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško tožnik postal žrtev nezakonitega vračanja v BiH.

26. Tožena stranka ni pridobila individualnega jamstva o pravicah predane osebe. Za to ne zadošča splošno zagotovilo o ravnanju s prosilci v dublinskem postopku, ki ga je 6. 12. 2022 tožena stranka dobila od pristojnega organa Republike Hrvaške v drugem primeru.

27. V obravnavani zadevi je bila kršena tudi pravica do obveščenosti. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, ni razvidno, da bi tožnik prejel brošuro z informacijami skladno z drugim odstavkom 4. člena Uredbe Dublin III. Poleg tega tožnik ni bil obveščen o vseh pravicah in informacijah, kot to določa prvi odstavek 4. člena te uredbe.

_Trditve tožene stranke_

28. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožnikovo izjavo o grdem ravnanju policije poudarja, da je šlo za policijski postopek, v katerem je dovoljena uporaba policijskih psov, kar ne kaže na sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka. Ne strinja se z očitki o kršitvi pravice do obveščenosti in poudarja, da so brošure z informacijami v različnih jezikih na voljo v recepciji azilnega doma. Poleg tega je tožnik potrdil, da ga je uradna oseba pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito seznanila s postopki in pravicami po ZMZ-1. Iz zapisnika je razvidno, da je bil tožnik informiran tudi pred ustno podajo prošnje in ob prisotnosti pooblaščenke v okviru dublinskega postopka.

_Presoja tožbe_

29. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

30. Tožba je utemeljena.

31. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

32. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.2

33. V takem primeru se skladno s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.

34. Upoštevati pa je treba tudi drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III, ki ureja položaj, ko se predaja ne opravi v roku šestih mesecev. V tem primeru je odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Na istem mestu omenjena uredba navaja tudi primere, v katerih se ta rok podaljša, ker predaja odgovorni državi članici ni bila mogoča. 35. Kljub časovno omejeni veljavnosti akta o predaji prosilca odgovorni državi članici,3 izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje časovne omejitve za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški. To pomeni, da bi ta sklep v primeru, ko do predaje ne bi prišlo do poteka šestmesečnega roka od odobritve zahteve,4 ustvarjal pravne učinke, ki bi bili v nasprotju z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III. Zato je sodišče ob upoštevanju navedenih izhodišč na naroku za glavno obravnavo 8. 6. 2023 ugotovilo, da je 6. 6. 2023 potekel rok šestih mesecev, v katerih bi moral biti tožnik predan Republiki Hrvaški. Navedeni ugotovitvi, ki temelji na spoznanju, da je Republika Hrvaška 5. 12. 2022 odobrila zahtevo Republike Slovenije,5 tožena stranka ni nasprotovala.

36. Ob takih okoliščinah je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, s čimer je nastal položaj, kot da do te odločitve ne bi prišlo. Zato bo morala tožena stranka ponovno obravnavati tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

37. Glede na navedeno se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka:**

38. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dopustna.

39. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da bo na Hrvaškem izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja, če bo izpodbijani sklep izvršen pred odločitvijo sodišča. S tem pa vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub uspehu v upravnem sporu ne bi bila mogoča in tožnik ne bi več imel pravnega interesa. Zato bi bila podana kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave, s tem pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

40. Glede na odločitev sodišča o odpravi izpodbijanega sklepa in vzpostavljeni dolžnosti tožene stranke, da odloči o prošnji za mednarodno zaščito, si tožnik z ugodno odločitvijo o predlagani začasni odredbi svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato je sodišče njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena, v zvezi s četrtim odstavkom 32. člena ZUS-1).

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 S to pravno podlago Uredba Dublin III prvi državi članici, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, dodeljuje posebno vlogo. Ta država članica je tako na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe v bistvu zavezana ponovno sprejeti prosilca, ki je v drugi državi članici, dokler postopek določanja odgovorne države članice ni končan (glej sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16, _Mengesteab_, z dne 26. 7. 2017, 93. točka obrazložitve). 3 Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da iz materialnega prava, ki ga predstavlja Uredba Dublin III, izhaja, da je veljavnost akta o predaji prosilca odgovorni državi članici časovno omejena. Učinek takega akta mora namreč prenehati po preteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, če ne pride do njegovega podaljšanja iz razlogov iz drugega odstavka istega člena (sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016, 12. točke obrazložitve). 4 V obravnavani zadevi rok za predajo teče od odobritve zahteve, saj ni bila izdana začasna odredba, ki bi imela "odložilni učinek" v smislu prvega odstavka 29. v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Uredba Dublin III. 5 To dejstvo je razvidno iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo.