Jedro

S predložitvijo izjave o premoženjskem stanju stranka zadosti formalnim zahtevam ZST-1, ne pa tudi trditvenemu bremenu o okoliščinah iz 11. člena ZST-1. V predlogu za oprostitev plačila sodne takse mora namreč navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

2. Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijan sklep spremeni, podrejeno razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je v tem postopku predlagala, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks. Navedla je, da zaradi izredno slabega stanja v družbi, le-ta ne ustvarja ne prihodkov ne prilivov ter je trenutno v mirovanju. Plačilo sodne takse bi zato občutneje povečalo finančno nelikvidnosti družbe.

5. Zakon o sodnih taksah (ZST-1) v četrtem odstavku 11. člena določa, da lahko sodišče pravno osebo oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti, ne da bi pri tem ogrozila svojo dejavnost. Pri odločanju o oprostitvi stranke, ki je pravna oseba, mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Sodišče o oprostitvi plačila taks odloči na predlog stranke, ki mora predlogu predložiti pisno izjavo o premoženjskem stanju, podano pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Če je stranka pravna oseba, izjava o premoženjskem stanju vsebuje zlasti podatke o premoženju, denarnih sredstvih in dohodkih iz dejavnosti v Republiki Sloveniji in tujini. Če izjava ni vložena na predpisanem obrazcu ali če obrazcu niso priložene predpisane priloge, ravna sodišče v skladu s pravili o nepopolnih vlogah (12. člen ZST-1).

6. Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju zadostila formalnim zahtevam, ni pa zadostila trditvenemu bremenu glede okoliščin, navedenih v 11. členu ZST-1, in ki so odločilne za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila sodne takse. Stranka mora namreč že v predlogu za taksno oprostitev navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva. Če sodišče dvomi v resničnost njenih navedb, jih lahko po uradni dolžnosti preveri s pridobivanjem uradnih podatkov (četrti odstavek 12. člena ZST-1). Ni pa dolžno v tem smislu pozivati stranke k dopolnitvi njenih navedb. Ker tožeča stranka ni pojasnila, v čem bi bilo s plačilom sodne takse njeno poslovanje ogroženo, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njen predlog za oprostitev plačila sodne takse za tožbo zavrnilo, že iz tega razloga pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki torej pravilno očitalo, da bi morala zatrjevati in izkazati, da sredstev za plačilo takse ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnost. Tega tožeča stranka ni izkazala niti v pritožbi. Pri tem ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je lastnica večjega števila nepremičnin, šele v pritožbi pa pojasnjuje, da ne gre za njeno aktivno premoženje, saj so nepremičnine obremenjene s hipotekami. Ne drži sicer pritožbena navedba, da z nepremičninami ne more razpolagati, saj pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da kljub obremenitvi s hipotekami nepremičnine niso obremenjene z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve. Za odločitev nerelevantna je pritožbena navedba, da tožeča stranka zaradi dejstva, da ne gre za „aktivno“ premoženje, sodišča v vlogi za oprostitev plačila sodne takse ni želela po nepotrebnem obremenjevati s popisom nepremičnin in rekapitulacijo izvršb, na podlagi katerih so vknjižene hipoteke, saj ni mogoče spregledati, da v vlogi za oprostitev plačila sodnih taks ni navedla nobene konkretne relevantne okoliščine, na katero bi sodišče lahko oprlo svojo odločitev. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno njen predlog zavrnilo že zato, ker z ničemer ni pojasnjeno in izkazano, v čem bi bilo s plačilom sodne takse poslovanje tožeče stranke moteno, kot je bilo to pojasnjeno že zgoraj.

8. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in ker višje sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).