Jedro

Taksna obveznost tožene stranke za ugovor je nastala, ko je le-ta ugovor izročila sodišču, to je dne 31.10.1999. Dejstvo, da je tožena stranka z ugovorom uspela, na taksno obveznost ne vpliva, saj mora vsaka stranka predhodno sama kriti stroške, ki jih je povzročila s svojim dejanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka kot taksna zavezanka v predpisanem 15 - dnevnem roku od prejeme taksnega opomina ni plačala dolžne takse za ugovor v višini 9.000,00 SIT in za taksni opomin v višini 1.500,00 SIT. Zato je na podlagi 5. odst. 7. člena ZST, v zvezi z 29. in 30. členom ZST odločilo, da mora tožena stranka na dolgovano takso plačati še 50 % pribitka v v znesku 5.250,00 SIT. Na podlagi določila 30. člena ZST je Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet naročilo, da z računa taksnega zavezanca prenese znesek 15.750,00 SIT na račun sodnih taks. Zoper sklep je taksna zavezanka pravočasno vložila pritožbo, imenovano ugovor. Med drugim je navedela, da ne ve, zakaj mora plačati stroške sodnih taks za ugovor, v katerem je le branila svoj prav. Postopka ni izgubila, zato bi moral vse nastale stroške kriti tožnik. Pritožba ni utemeljena. Po 1. točki 2. odst. 4. člena, v zvezi s 1. odst. 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) je taksna obveznost tožene stranke za ugovor nastala, ko je le-ta ugovor izročila sodišču, to je dne 31.10.1999 (na list. št. 6). Dejstvo, da je tožena stranka z ugovorom uspela, na taksno obveznost ne vpliva, saj mora po 152. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vsaka stranka predhodno sama kriti stroške, ki jih je povzročila s svojim dejanjem. Ker tožena stranka ob nastanku taksne obveznosti dolgovane sodne takse ni plačala, je dolžna v skladu s 4. odst. 26. člena ZST plačati tudi takso za opomin. Iz pritožbe je razbrati, da tožena stranka dolgovane sodne takse tudi po njeni odmeri s sklepom z dne 30.5.2000 (na list. št. 14) ni plačala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni plačala sodne takse za ugovor in za opomin, ki jo je kot taksna zavezanka dolžna plačati (1. odst. 3. člena ZST in 3. odst. Tar. št. 3 ter Tar. št. 37 Taksne tarife ZST). Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o plačilu 50% kazenske takse, ki sloni na določilih 2. odst. 29. in 1. odst. 30. člena ZST. Iz obeh citiranih določil izhaja, da mora pravna oseba, kadar ne plača sodne takse skladno z določilom 4. odst. 26. člena ZST, plačati poleg dolžne takse še 50 % pribitka nanjo kot kazensko takso, kar ugotovi sodišče s sklepom, ki ga pošlje v izvršitev Agenciji za plačilni promet Republike Slovenije, ki vodi žiro račun taksnega zavezanca. V zvezi s pritožbeno navedbo glede povrnitve stroškov ugovora, pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je bilo tožeči stranki s sklepom z dne 2.11.2000 (na list. št. 11) že naloženo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 9.000,00 SIT, ki obsegajo stroške sodne takse za ugovor. Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje, ker tudi ni zasledilo absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena, v zvezi s 366. členom ZPP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).