Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka mora na tožbo odgovoriti v roku 30 dni od njene vročitve. Zamuda prekluzivnega zakonskega roka ima za posledico izgubo te pravice.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na odpoved najemne pogodbe 0764/04-93 z dne 11.2.1993 za enosobno stanovanje štev. 115 v Ljubljani, v ulici X. Toženi stranki je naložilo, da mora sporno stanovanje izprazniti v roku 90 dni od pravnomočnosti odločbe, se iz njega izseliti in ga izročiti tožeči stranki. Tožena stranka mora tožeči povrniti 17.480,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.1999 do plačila.
Proti navedeni sodbi se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se s sodbo ne strinja, saj je le-ta nezakonita in nepravilna. Sodišče je kršilo pravila postopka in ni pravilno uporabilo materialnega prava.
Pritožba ni utemeljena.
Ker pritožbene trditve o kršitvah iz 1. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS štev. 26/99 - ZPP) niso obrazložene, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru, kot ga določa 2. odstavek 350. člena ZPP. Ugotovilo je, da so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi pgoji iz 318. člena ZPP, zato absolutna bistvena kršitev iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Zlasti je treba izpostaviti, da odgovora na tožbo z dne 8.10.1999 v skladu s 1. odstavkom 277. člena, ki toženi stranki nalaga, da mora na tožbo odgovoriti v prekluzivnem roku 30 dni, ni mogoče šteti za pravočasnega, zato ga sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati. Ob dejstvu, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, je podana tudi sklepčnost tožbe, zato je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.
Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče o toženčevem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo, saj je to v pristojnosti sodišča prve stopnje.