Jedro

Pravna teorija in večinska sodna praksa stojita na enotnem stališču, da gre v primeru pripoznave v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave za institut, ki ga je treba enačiti z institutom pripoznave v pravdnem postopku, saj gre pri stečajnem postopku oziroma pri postopku prisilne poravnave za logično nadaljevanje pravdnega postopka. Gledano celovito je treba zato šteti, da je tožeča stranka prek priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko uspela (njen zahtevek je bil pripoznan), zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka na podlagi 157. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 1.654,56 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 111,40 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 9. 2009, opr. št. VL 310006/2009, v 1. in 3. točki izreka, tožbo zavrglo (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pravočasno pritožuje, a izrecno zgolj zoper odločitev, zajeto v II. točki izreka, ki je, kot navaja, napačna. Glede na to, da je bila njena terjatev priznana v postopku poenostavljene prisilne poravnave, se je izkazalo, da je bila njena terjatev v celoti utemeljena in ji je tožena stranka nasprotovala zgolj zaradi pridobitve časa. Odločitev sodišča, ki temelji na 154. in 155. členu ZPP, je formalistična. Nadalje navaja, da ne drži, da so bili stroški tožene stranke potrebni, saj je neutemeljeno nasprotovala tožbenemu zahtevku, pravdanje pa je pomenilo zlorabo procesnih pravic, saj se je upirala plačilu terjatve, za katero je vedela, da je zanjo nesporna. Tožeča stranka je oškodovana že s tem, da bo njena terjatev poplačana le v višini 20 %. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Tožena stranka je na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila in navaja, da je tožeča stranka, ki po potrditvi prisilne poravnave s strani sodišča ni več imela interesa za vztrajanje pri predmetni tožbi, kljub temu vztrajala. Tožbo bi lahko umaknila, pa je ni. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, zajete v I. točki izreka izpodbijanega sklepa, s katero je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, kot izhaja iz razlogov sklepa, da je bil nad toženo stranko uveden postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je bila potrjena s sklepom sodišča z dne 2. 7. 2014, opr. št. St 941/2014. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo (sama pritožbe zoper sklep prav tako ne vlaga) pravilno opozarja, da tožeča stranka kljub temu, da je za vodenje te pravde izgubila interes, tožbe ni umaknila, ampak je pri njej vztrajala (zapisnik z naroka 3. 9. 2014, list. št. 44), zato je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano odločitev o zavrženju tožbe, ki je pravnomočna, zato veže obe stranki in tudi (pritožbeno) sodišče. 6. Pri povrnitvi pravdnih stroškov je temeljno načelo načelo uspeha. ZPP določa tudi izjeme od tega načela: separatni stroški (156. člen ZPP), stroški v primeru pripoznave zahtevka (157. člen ZPP), stroški pri umiku tožbe (158. člen ZPP) in stroški v primeru sklenitve sodne poravnave (159. člen ZPP). Za odločitev o stroških v obravnavanem primeru ni pomembno, ali je tožeča stranka po tem, ko je (iz)vedela za sklenitev poenostavljene prisilne poravnave, tožbo umaknila ali ne, ker do tega (tj. do umika tožbe) ni prišlo, zato je razpredanje tožene stranke v odgovoru na pritožbo na to temo odveč.

7. Pač pa je treba v primeru, kot je obravnavani, uporabiti določbo o stroških postopka iz 157. člena ZPP, ki ureja njihovo povrnitev v primeru pripoznave tožbenega zahtevka. Pravna teorija(1) in večinska sodna praksa(2) stojita na enotnem stališču, da gre v primeru pripoznave v stečajnem postopku (ali, kot v tu obravnavanem primeru, v postopku prisilne poravnave(3) za institut, ki ga je treba enačiti z institutom pripoznave v pravdnem postopku, saj gre pri stečajnem postopku oziroma pri postopku prisilne poravnave za logično nadaljevanje pravdnega postopka. Gledano celovito je treba zato šteti, da je tožeča stranka prek priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko uspela (njen zahtevek je bil pripoznan), zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka na podlagi 157. člena ZPP.

8. Tožeča stranka je ob zaključku naroka 3. 9. 2014 priglasila pravdne stroške „kot do sedaj“ (list. št. 152), nazadnje pa jih je specificirano priglasila ob zaključku prvega sojenja 3. 4. 2013 (list. št. 121). Sodišče je tožeči stranki tako priznalo 36,00 EUR izvršilnih stroškov, nagrado za postopek v višini 477,10 EUR po tar. št. 3100 ZOdvT, nagrado za narok v višini 409,20 EUR po tar. št. 3102 ZOdvT, pavšal 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, 20 % DDV v višini 181,26 EUR ter sodno takso v višini 531,00 EUR. Skupaj je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 1.654,56 EUR stroškov pravdnega postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano II. točko sklepa sodišča prve stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP spremenilo, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki, ki se ni pritožila zoper odločbo o glavni stvari, priznalo pritožbene stroške po tar. št. 3220 ZOdvT, v višini 50,00 EUR, kar, povečano za 22 % DDV, znaša 61,00 EUR, ter 50,40 EUR sodne takse, skupaj 111,40 EUR, kar ji je prav tako dolžna povrniti tožena stranka, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

Op. št. (1): Plavšak, N., Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 233. Op. št. (2): glej zlasti odločbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13. 11. 2013, opr. št. II Cp 1756/2013, z dne 14. 2. 2012, opr. št. I Cpg 129/2012, z dne 13. 11. 2012, opr. št. I Cpg 999/2012, in z dne 6. 5. 2014, opr. št. I Cpg 725/2014. Op. št. (3): tako izrecno Višje sodišče v Ljubljani z sklepu z dne 15. 10. 2013, opr. št. I Cpg 1109/2013, in v sklepu z dne 15. 1. 2013, opr. št. I Cpg 251/2012.