Jedro

Morebitno dovoljenje za uporabo parcel, ne izkazuje tožničine dobroverne posesti, ob njenem nesporno ugotovljenem zavedanju, da sta nepremičnini last tretje osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica parcele z ID ... in parcele z ID ..., ki ji jih je toženec dolžan izročiti v posest, v roku 15 dni in ji povrniti pravdne stroške.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče spregledalo, da ji je I. Ž. na vprašanje, kaj je s parcelama in kdo jih bo sedaj kosil, odgovorila "da so to itak njene parcele in naj jih lepo naprej obdelujejo". Tako je tožnica skupaj z možem obe parceli uporabljala več kot 40 let v prepričanju, da sta parceli njeni. Bila je tudi v dobri veri, saj je na podlagi navedene izjave I. Ž. vedela, da je upravičena do posesti.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP)1. Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

6. Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožničina posest nepremičnin ni bila dobroverna. Za priposestvovanje pa se zahteva dobra vera priposestvovalca (četrti odstavek 28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR2). Kaj je dobra vera posestnika je določeno v drugem odstavku 72. člena ZTLR - posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Dobrovernosti torej ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu. V konkretnem primeru je tožnica sama potrdila, da ji je bilo znano, da je bila od leta 1968 lastnica spornih parcel I. Ž. in da se z njo nikoli ni pogovarjala o prepisu lastništva. Morebitno dovoljenje I. Ž. za uporabo parcel, ne izkazuje tožničine dobroverne posesti, ob njenem nesporno ugotovljenem zavedanju, da sta nepremičnini last tretje osebe. Ker nedobroverni posestnik ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo (četrti odstavek 72. člena ZTLR).

7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe. Toženec stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasil. 1 Konkretnih tovrstnih kršitev pritožba ne izpostavlja. 2 Ki v konkretnem primeru predstavlja pravno podlago odločitve - primerjaj 4. točko obrazložitve.