Jedro

Obdolženec se s priznanjem krivde ne odreče pravilni uporabi materialnega prava. Kršitev kazenskega zakona je dovoljen razlog za vložitev (izrednega) pravnega sredstva zoper sodbo, izdano na podlagi priznanja krivde.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijano pravnomočna sodbo v izreku o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se: - dejanja, ki so opisana pod 2., 3. in 5. točko izreka, opredelijo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in se za to kaznivo dejanje obsojencu določi kazen 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora; - dejanji, ki sta opisani pod 4. in 6. točko izreka, opredelita kot eno nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in se za to kaznivo dejanje obsojencu določi kazen 7 (sedem) mesecev zapora.

Ob upoštevanju nespremenjenih kazni: - 5 (pet) mesecev zapora, ki je bila določena za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ki je opisano pod 1. točko izreka, - 9 (devet) mesecev zapora, ki je bila določena za kaznivo dejanje poskusa goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, ki je opisano pod 7. točko izreka in - 3 (tri) mesece zapora, ki je bila določena za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena, ki je opisano pod 8. točko, izreka se obsojencu izreče e n o t n a k a z e n 2 (dve) leti in 10 (deset) mesecev zapora.

II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne in se izpodbijana pravnomočna sodba potrdi.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni D. V. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 60778/2011 z dne 21. 6. 2012 spoznan za krivega petih kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in treh kaznivih dejanj poskusa goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. Sodišče mu je za vsako kaznivo dejanje, ki je opisano pod 1. do 3. točko izreka sodbe, določilo kazen pet mesecev zapora, za vsako kaznivo dejanje, opisano pod 4. in 6. točko štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod 5. točko šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod 7. točko devet mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod 8. točko tri mesece zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen tri leta zapora, v katero je vštelo čas pridržanja in pripora. Oškodovancem je v celoti prisodilo premoženjskopravne zahtevke ter obsojencu odvzelo premoženjsko korist v višini 3.375,00 €, oprostilo pa ga je plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 60778/2011 z dne 4. 9. 2012 pritožbi obsojenca in njegovih zagovornikov zavrnilo ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec, iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navaja, da je v postopku na lastno željo priznal krivdo, nakar je okrožna državna tožilka predlagala določitev posameznih zapornih kazni in izrek enotne kazni tri leta zapora. Obramba je že tedaj navedla, da naj sodišče pri odmeri kazenske sankcije upošteva prostovoljno priznanje krivde in naj vsa kazniva dejanja opredeli kot eno nadaljevano kaznivo dejanje goljufije, saj so bila izvršena na enoten način oziroma so bile izrabljene enake priložnosti, vsi oškodovanci so opravljali podobno gospodarsko dejavnost, vsa kazniva dejanja pa so bila izvršena preko telefona in elektronske pošte ter s fizičnim prevzemom blaga s strani tretje osebe. Prav tako je iz načina storitve ter časovne povezanosti dejanj mogoče razbrati enotni psihični odnos oziroma vnaprejšnji namen storitve očitanih dejanj kot sredstvo za dosego čim večje premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje o tem vprašanju sploh ni odločilo, čeprav je po ustaljeni sodni praksi o ugovoru pravne narave potrebno odločiti bodisi s sklepom bodisi v končni odločbi. Obsojenec nadalje navaja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe kot obteževalno okoliščino nepravilno upoštevalo, da naj bi obsojenec z očitanimi mu kaznivimi dejanji povzročil skupno škodo v znesku nekaj več kot 63.000 €. Po navedbah obsojenca skupno povzročena škoda znaša zgolj 13.238,11 €, saj pri dejanjih, ki so ostala pri poskusu, do oškodovanja ni prišlo. Nadalje trdi, da je sodišče kaznivim dejanjem, ki so ostala pri poskusu, neutemeljeno pripisalo večjo težo, kakor dokončanim kaznivim dejanjem, kot olajševalno okoliščino pa ni upoštevalo obsojenčevega priznanja. Poudarja, da se kaznivo dejanje iz 8. točke (pravilno 7. točke) izreka preganja na predlog ter da je oškodovanec B. N. po zaslišanju izjavil, da nima nikakršnega motiva, da bi nadaljeval pregon, vendar sodnica te izjave ni zapisala v zapisnik. Obsojenec še trdi, da je v senatu pritožbenega sodišča sodeloval višji sodnik I. M., ki je pred tem sodeloval pri izdaji sklepov v dokaznem postopku in se tako seznanil z dokazi, ki bi lahko negativno vplivali na njegovo odločitev.

3. Vrhovni državni tožilecje v odgovoru, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navedel, da obsojenec s podajanjem okoliščin, ki naj bi utemeljevale pravno konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Opozarja tudi, da je obsojenec na glavni obravnavi priznal krivdo, s čimer je priznal vsa dejstva v obtožbi, vključno s pravno opredelitvijo. Ker je sodišče obsojenčevo priznanje krivde sprejelo, je bilo v celoti vezano na obtožbo in samo ni smelo spreminjati pravne opredelitve. Očitki obsojenca v zvezi s presojo obteževalnih in olajševalnih okoliščin se po oceni vrhovnega državnega tožilca nanašajo na pravilno odmero kazni, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Poudarja še, da se kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 34. člena KZ-1 ne preganja na predlog. Po njegovi oceni v obravnavanem primeru tudi ni podana procesna situacija iz drugega odstavka 39. člena ZKP, saj je višji sodnik M. predhodno sodeloval le pri odločanju o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora. Glede na navedeno Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu, ki se o njem ni izjavil. B.

K zatrjevani kršitvi prvega odstavka 54. člena KZ-1 (nadaljevano kaznivo dejanje)

5. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je obsojenec na naroku za glavno obravnavo dne 21. 6. 2012 na podlagi 285. c člena ZKP izjavil, da priznava krivdo po dveh obtožnih predlogih zaradi osmih kaznivih dejanj (poskusa) goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (v zvezi s 34. členom KZ-1). Obsojenec je na poziv sodišča pripoznal tudi premoženjskopravne zahtevke oškodovancev. Sodnica je sklenila, da se obsojenčevo priznanje sprejme. Zagovornik je v zaključni besedi med drugim navedel, da pri očitanih kaznivih dejanjih ne gre za več posamičnih kaznivih dejanj goljufije, temveč za eno nadaljevano kaznivo dejanje, ter to stališče obrazložil. Sodišče je v izrek sodbe v celoti prevzelo dejanske opise ter pravne opredelitve kaznivih dejanj iz obtožnih predlogov. Do citiranih navedb zagovornika se sodišče v obrazložitvi sodbe ni opredelilo, skladno s šestim odstavkom 285. č člena ZKP pa sodba tudi ne vsebuje obrazložitve izreka o krivdi oziroma se obrazložitev omejuje na ugotovitev, da je obsojenec krivdo priznal ter da je sodnica dano priznanje sprejela. V pritožbah zoper prvostopno sodbo je obramba vztrajala pri stališču, da bi sodišče moralo uporabiti institut nadaljevanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je te očitke zavrnilo z utemeljitvijo, da je vprašanje nadaljevanega kaznivega dejanja predhodno dejansko vprašanje, pri čemer pritožbi tega vprašanja nista v zadostni meri konkretizirali, da bi pritožbeno sodišče lahko samo ugotavljalo dejansko stanje v zvezi z obstojem okoliščin iz prvega odstavka 54. člena KZ-1. 6. Preden se je Vrhovno sodišče spustilo v vsebinsko presojo očitka, ki se nanaša na nadaljevano kaznivo dejanje, je moralo odgovoriti na vprašanje, ali je napačna pravna opredelitve kaznivega dejanja sploh dovoljen razlog za vložitev (izrednega) pravnega sredstva v primeru sodbe, ki je izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde po 285. c člena ZKP. Vrhovni državni tožilec namreč predlog za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti med drugim utemeljuje s tem, da je obsojenec s priznanjem krivde priznal tudi pravno opredelitev kaznivega dejanja, zato naj bi bilo sodišče, ki je obsojenčevo priznanje sprejelo, v celoti vezano na obtožbo in samo naj ne bi smelo spreminjati pravne opredelitve.

7. Po določbi prvega odstavka 285. a člena ZKP predsednik senata po pravnomočnosti obtožnice razpiše predobravnavni narok, na katerem se obtoženec izjavi o krivdi.(1) Gre za izjavo obdolženca o tem, ali krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi priznava ali ne priznava (1. točka tretjega odstavka 285. a člena ZKP). V 5. točki tretjega odstavka istega člena je natančneje pojasnjen pomen te izjave: s priznanjem krivde se obdolženec odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi; dokazni postopek se izvede le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Institut priznanja krivde torej dopušča izjemo od splošnega načela kazenskega postopka, po katerem je mogoče obsodilno sodbo izreči le, če se resničnost očitanih dejstev, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja, potrdi na glavni obravnavi,(2) tj. v kontradiktornem in javnem soočenju neposredno izvedenih dokazov ter logičnih in izkustvenih argumentov ene in druge stranke. Če so podani pogoji za sprejem priznanja(3), se glavna obravnava izvede le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, ne pa tudi glede obstoja kaznivega dejanja in obdolženčeve krivde.

8. Navedeno pa ne pomeni, da sodišče v primeru priznanja krivde obsodilno sodbo izda brez nadaljnjega obravnavanja (torej brez presoje resničnosti odločilnih dejstev in uporabe materialnega prava)(4) oziroma da se omeji na presojo obstoja procesnih predpostavk za sprejem priznanja. Krivdorek ostaja meritorna odločitev sodnika o tem, da je obdolženec storil očitano dejanje in je zanj kriv - tako z vidika presoje dejanskega stanja kot uporabe materialnega prava.

9. V zvezi z ugotavljanjem dejstev je potrebno opozoriti na določbo 3. točke prvega odstavka 285. c člena ZKP, po kateri sme sodišče priznanje krivde sprejeti le, če je podprto z drugimi dokazi v spisu, kar pomeni, da sodišče obdolženca tudi v primeru priznanja krivde ne sme spoznati za krivega, če o njegovi krivdi ni prepričano.(5) Ta določba kaže, da institut priznanja krivde v naš kazenski postopek ni vpeljal popolne dispozitivnosti niti glede dejanske podlage obtožbe. Priznanje krivde omogoča zgolj poenostavljen postopek ugotavljanja pravno relevantnih dejstev, ne izključuje pa vsakršne kontrole sodišča glede njihovega obstoja.

10. V nobenem pogledu pa priznanje krivde ne vpliva na sodnikovo materialnopravno presojo dejanja, tj. presojo, ali (priznana) objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja (izpolnjenost bíti inkriminacije), ali je to dejanje v nasprotju s pravnim redom kot celoto (protipravnost) ter ali je obdolžencu to dejanje moč očitati (krivda). Pravilo drugega odstavka 354. člena ZKP, po katerem sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (iura novit curia), velja za vsako sodbo, torej tudi za sodbo izdano na podlagi priznanja krivde.

11. V primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde navedeno pravilo jasno izhaja iz določbe drugega odstavka 450. b člena ZKP, po kateri predmet sporazuma o priznanju krivde med drugim ne more biti pravna opredelitev kaznivega dejanja. Če sodišče presodi, da je predmet sporazuma pravna kvalifikacija, sporazum s sklepom zavrne in nadaljuje postopek, kot da je obtoženec izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava (1. točka drugega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 450. č člena ZKP). To pomeni, da stranki ne moreta poljubno izbrati pravne kvalifikacije dejanja oziroma z njo razpolagati. Pravna opredelitev dejanja je podvržena preizkusu sodišča, ki je - kljub sporazumu strank - dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika vseh možnih pravnih podlag. Če pravilna uporaba materialnega prava narekuje obsodbo za drugo kaznivo dejanje ali celo oprostilno sodbo, volje strank ni moč upoštevati.

12. Ni razumnega razloga, da to pravilo ne bi veljalo tudi v primeru, ko je priznanje podano neposredno pred sodiščem (in ne v okviru sporazuma o priznanju krivde). Dejstvo, da ZKP v XIX. a poglavju, ki ureja predobravnavni narok, ni predvidel postopanja sodnika v primeru, ko s pravno opredelitvijo v obtožbi ne soglaša, ne sme biti razlog za zaključek, da je sodnik v tem primeru na tožilčevo pravno presojo vezan. Sodišče mora tudi v primeru priznanja krivde, ki je podano neposredno na predobravnavnem naroku ali na glavni obravnavi, odločiti ob smiselni uporabi citiranih določb, ki urejajo zavrnitev sporazuma o priznanju krivde v primeru razpolaganja s pravno opredelitvijo.

13. To stališče potrjuje tudi ureditev pritožbenih razlogov. Če bi držalo stališče vrhovnega državnega tožilca, da priznanje krivde zajema priznanje pravne opredelitve, bi bila pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona izključena. Slednje pa iz določb ZKP ne izhaja. Po določbi drugega odstavka 370. člena ZKP je kot razlog za vložitev pravnega sredstva zoper sodbo, izrečeno na podlagi sprejetega priznanja krivde izključena zgolj zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, kar a contrario pomeni, da je kršitev kazenskega zakona (372. člen ZKP) dovoljen pritožbeni razlog.

14. Predstavljeni argumenti utemeljujejo zaključek, da se obdolženec s priznanjem krivde ne odreče pravilni uporabi materialnega prava ter da je kršitev kazenskega zakona dovoljen razlog za vložitev (izrednega) pravnega sredstva zoper sodbo, izdano na podlagi priznanja krivde.

15. Med pravna vprašanja, ki jih je dovoljeno ponovno preizkusiti s pravnimi sredstvi, sodi tudi vprašanje, ali očitana ravnanja v kazenskopravnem smislu predstavljajo nadaljevano kaznivo dejanje (54. člen KZ-1) ali več kaznivih dejanj v realnem steku (prvi odstavek 53. člena KZ-1). Na to vprašanje pa je seveda moč odgovoriti le, če so ugotovljena (oziroma priznana) vsa relevantna dejstva. Ta dejstva so okoliščine, ki utemeljujejo ali izključujejo: 1) da so bila ravnanja izvršena iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov; 2) istočasno ali zaporedoma; 3) da gre za premoženjska kazniva dejanja, ki so istovrstna; 4) da dejanja glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost (prvi odstavek 54. člena KZ-1). Glede na zakonsko zahtevo iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP(6) bodo navedene okoliščine praviloma izhajale že iz dejstvenega opisa obtožnega akta. Takšna situacija je po presoji Vrhovnega sodišča podana tudi v obravnavani zadevi.

16. Iz opisov dejanj v obtožnih predlogih (ki jih je sodišče prevzelo v izrek izpodbijane sodbe) izhaja, da je obsojenec očitana dejanja izvršil oziroma poskušal izvršiti 20. 7. 2011 (eno dejanje), 22. 9. 2011 (tri dejanja), 28. 9. 2011 (dve dejanji), 14. 10. 2011 (eno dejanje) in 11. 11. 2011 (eno dejanje). Pri dejanjih, ki so opisana pod 1. do 6. in 8. točko izreka, je obsojenec različne ponudnike elektronske opreme preslepil tako, da se je lažno izdajal za direktorja družbe B. in v enem primeru družbe M. Po prejemu ponudb je oškodovancem poslal ponarejene preglede podatkov izvršenega plačilnega naloga prek spletne banke ABANET ali ABACOM, iz katerih je izhajalo da so bila plačila izvršena, pri dejanju pod 6. točko izreka pa je poslal ponarejeno naročilnico. Naročal je po 2 oziroma 5 prenosnih računalnikov (dejanja pod 1. do 6. točko izreka) ter dva mobilna telefona (8. točka izreka), v vrednosti od 1.317 € do 6.915 €. Dejanje, ki je opisano pod 7. točko izreka, pa je obsojenec izvršil tako, da se je v svojem imenu pri družbi N.d.o.o. zanimal za nakup osebnega avtomobila Mercedes benz ML 280, v vrednosti 36.000 €, nato pa predstavniku oškodovane družbe izročil ponarejeno potrdilo o plačilu kupnine, zaradi česar mu je predstavnik vozilo predal. 17. Glede na navedene okoliščine bi tako sodišče prve kot tudi druge stopnje (ki na kršitve kazenskega zakona v obdolženčevo škodo pazi tudi po uradni dolžnosti) lahko brez dodatnega ugotavljanja dejanskega stanja (čemur se je obsojenec s priznanjem krivde odpovedal) presodili, ali v obtožnih predlogih opisana dejanja v kazenskopravnem smislu predstavljajo nadaljevano kaznivo dejanje ali več posamičnih kaznivih dejanj v realnem steku. Ob tem Vrhovno sodišče opozarja na stališče, ki ga je zavzelo v zadevi I Ips 6097/2010-585 z dne 20. 12. 2012, da je z uzakonitvijo nadaljevanega kaznivega dejanja v KZ-1 iz razlogov načela zakonitosti izključena presoja kriminalitetnopolitičnih razlogov, ki bi takšni opredelitvi morebiti nasprotovala in govorila v prid uporabe realnega steka. Če so materialnopravni pogoji iz prvega odstavka 54. člena KZ-1 izkazani, je uporaba konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja obligatorna.

18. Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre pri vseh kaznivih dejanjih za istovrstna premoženjska kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti(7). Vsa kazniva dejanja, z izjemo dejanja, opisanega pod 7. točko izreka, so bila izvršena na enak način, tako da se je obsojenec oškodovancem (ki so bili v vseh primerih ponudniki elektronske opreme) lažno izdajal za direktorja družbe, naročil istovrstno blago v približno enaki vrednosti, nato pa izstavil ponarejene preglede podatkov izvršenega plačilnega naloga oziroma lažno naročilnico, s čimer je oškodovance spravil oziroma poskušal spraviti v zmoto, da bo naročeno blago plačano.

19. Poleg navedenih okoliščin, ki nedvomno kažejo, da gre za enotno dejavnost, pa je bilo potrebno upoštevati še časovni kriterij. Sklep, da sicer samostojna kazniva dejanja v življenjskem smislu predstavljajo eno celoto, je namreč utemeljen šele, če so dejanja med seboj tako časovno povezana, da je moč govoriti o njihovi istočasnosti ali zaporednosti. V zadevi I Ips 58203/2010-93 z dne 17. 1. 2013 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je izraz „zaporedoma“ potrebno razlagati pomensko čim bližje izrazu „istočasno“, kar je v skladu s predhodno sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča, po katerem je potrebno materialnopravne pogoje za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja tolmačiti izredno ozko.(8) Takšna razlaga časovnega kriterija pa v obravnavanem primeru ne dopušča konstrukcije enega nadaljevanega kaznivega dejanja, v katero bi bila vključena vsa očitana dejanja. Dejanje, ki je opisano pod 1. točko izreka, je bilo izvršeno dne 20. 7. 2011, tj. več kot dva meseca pred dejanji, ki so opisana pod 2., 3. in 5 točko izreka (22. 9. 2011). Dejanja z dne 22. 9. 2011 so bila izvršena skoraj teden dni pred dejanji, opisanimi pod 4. in 6. točko izreka (28. 9. 2011), slednja pa dva tedna pred dejanjem, ki je opisano pod 8. točko izreka (14. 10. 2011). Po oceni Vrhovnega sodišča je ustrezna časovna povezanost v smislu prvega odstavka 54. člena KZ-1 podana zgolj glede dejanj, ki so bila izvršena oziroma poskušena na isti dan (torej dejanja iz 2., 3. in 5 točke izreka ter dejanji iz 4. in 6. točke izreka), medtem ko preostalih dejanj v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ni moč vključiti. Dejanje, ki je opisano pod 7. točko izreka, pa od preostalih kaznivih dejanj odstopa tudi glede na način izvršitve (obsojenec se ni lažno predstavljal kot direktor družbe), naročeno blago (avtomobil) ter občutno višjo vrednost protipravne premoženjske koristi (36.000 €), zato vključitev tega dejanja v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja že iz tega razloga ni utemeljena.

K zatrjevanim kršitvam določb kazenskega postopka

20. Obsojenec neutemeljeno zatrjuje, da je oškodovanec B. N. na glavni obravnavi izjavil, da je avtomobil dobil nazaj in nima interesa, da bi nadaljeval pregon, česar sodnica naj ne bi zapisala v zapisnik. Četudi je oškodovanec takšno izjavo podal, na izid kazenskega postopka ni imela vpliva. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 se namreč preganja po uradni dolžnosti in ne na predlog oškodovanca.

21. Neutemeljene so tudi navedbe obsojenca, da je v senatu pritožbenega sodišča sodeloval višji sodnik I. M., ki je pred tem sodeloval pri izdaji sklepov v dokaznem postopka in se tako seznanil z dokazi, ki bi lahko negativno vplivali na njegovo odločitev. Ob pregledu spisa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodnik M. sodeloval zgolj pri odločanju o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, kar samo zase ni razlog za njegovo izločitev po 39. členu ZKP. Stališče obsojenca, da sodnik ne more sodelovati v pritožbenem postopku, če se predhodno seznani s katerimkoli dejstvom ali dokazom, ki se nanaša na določen kazenski postopek, je zmotno. Izločitev sodnika bi utemeljevala zgolj seznanitev z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisa, česar pa obsojenec ne zatrjuje.

K zatrjevanim kršitvam v zvezi s kaznijo

22. V zvezi z navedbami obsojenca, ki se nanašajo na kazensko sankcijo, Vrhovno sodišče opozarja na določbo prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 372. členom ZKP, po kateri je z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče izpodbijati vrsto in odmero kazenske sankcije samo, če je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Obsojenec z navedbami, da je sodišče kaznivim dejanjem, ki so ostala pri poskusu, neutemeljeno pripisalo večjo težo kakor dokončanim kaznivim dejanjem, ter da kot olajševalno okoliščino ni upoštevalo obsojenčevega priznanja in dejstva, da je avtomobil vrnil, te kršitve ne zatrjuje, temveč uveljavlja nepravilno odmero kazni znotraj zakonskih okvirov, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni vsebinsko presojalo.

23. Z navedbami, da je sodišče kot obteževalno okoliščino nepravilno upoštevalo, da naj bi obsojenec z očitanimi mu kaznivimi dejanji povzročil skupno škodo v znesku nekaj več kot 63.000 €, čeprav je skupna škoda zgolj 13.238,11 €, kolikor znaša vsota prisojenih premoženjskopravnih zahtevkov in odvzete protipravno pridobljene premoženjske koristi, obsojenec smiselno zatrjuje nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Vrhovno sodišče pritrjuje obsojencu, da znaša vsota prisojenih premoženjskopravnih zahtevkov in odvzete protipravne premoženjske koristi 13.238,11 €, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je sodišče pri odmeri kazni upoštevalo znesek skupno povzročene škode, ki znaša več kot 63.000 €. Vendar sodišče prve stopnje s tem ni zagrešilo kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč sodišče pri odmeri kazni ni spregledalo, da so nekatera dejanja ostala pri poskusu, pač pa je s to navedbo poskušalo pojasniti obseg celotne kriminalne količine, kot je navedlo že pritožbeno sodišče. Gre torej za premoženjsko korist, ki jo je obsojenec dejansko pridobil in korist, ki jo je skušal pridobiti. S tem, ko je sodišče pri izbiri in odmeri kazenske sankcije upoštevalo tudi višino korist, ki jo je obdolženec poskušal pridobiti, a mu to ni uspelo, pa tudi ni kršilo kazenskega zakona, saj se po določbi drugega odstavka 34. člena KZ-1 storilec za poskus kaznuje tako, kakor da bi dejanje dokončal, omilitev kazni pa je zgolj fakultativna.

C.

24. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje ravnanja obsojenca, ki so opisna pod 2., 3. in 5 točke izreka ter dejanji iz 4. in 6. točke izreka, nepravilno pravno opredelilo kot tri kazniva dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in dve kaznivi dejanji poskusa goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, namesto kot dve nadaljevani kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Glede na ugotovljeno kršitev je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je navedena ravnanja opredelilo kot dve nadaljevani kaznivi dejanji po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Ob upoštevanju obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki izhajajo iz izpodbijane pravnomočne sodbe, je Vrhovno sodišče obsojencu za prvo nadaljevano kaznivo dejanje določilo kazen 1 leto in 3 mesece zapora, za drugo nadaljevano kaznivo dejanje pa 7 mesecev zapora. Ob upoštevanju navedenih kazni ter nespremenjenih kazni 5 mesecev zapora za kaznivo dejanje iz 1. točke izreka, 9 mesecev zapora za kaznivo dejanje iz 7. točke izreka in 3 mesece zapora za kaznivo dejanje iz 8. točke izreka je obsojencu izreklo enotno kazen 2 leti in 10 mesecev zapora.

25. Ker druge zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo v preostalem delu zavrnilo (425. člen ZKP).

26. Obsojenec je z zahtevo za varstvo zakonitosti delno uspel, zato Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 98. člena v zvezi s 98. a členom ZKP ni določilo sodne takse.

Op. št. (1): Glede na določbe tretjega in četrtega odstavka 435. člena ZKP je priznanje krivde mogoče podati tudi v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem.

Op. št. (2): Drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZKP.

Op. št. (3): Ti pogoji so določeni v prvem odstavku 285. c člena ZKP.

Op. št. (4): Takšne učinke ima pripoznava zahtevka v pravdnem postopku (prvi odstavek 316. člena Zakona o pravdnem postopku). Več v zvezi s tem glej Galič, A, v: Ude, L. et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 40 in naprej.

Op. št. (5): Glej Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku z novelo ZKP-K, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 27. Op. št. (6): Po navedeni določbi mora obtožnica med drugim obsegati opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Na tak način mora biti kaznivo dejanje opisano tudi v obtožnem predlogu (prvi odstavek 434. člena ZKP). Glej Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 939. Op. št. (7): Pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je koristoljubnost že zakonski znak kaznivega dejanja, zato te okoliščine ni potrebno še dodatno konkretizirati. V zvezi s tem glej Zobec, B., Nadaljevano kaznivo dejanje, pogled skozi sodno prakso, Peta konferenca kazenskega prava in kriminologije, GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 84. Op. št. (8): Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS 17. I Ips 6097/2010-585 z dne 20. 12. 2012.