Jedro

V mediacijskem postopku se obravnavajo tako dejanske kakor tudi pravne okoliščine primera, ki lahko imajo vpliv na uspešno rešitev zadeve v zvezi s katero prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Mariboru, Službe za brezplačno pravno pomoč št. Bpp 2460/2012 z dne 27. 12. 2012 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 21. 12. 2012 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu zastopanja odvetnice v mediacijskem postopku. Navaja, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Nato citira vsebino 24. člena ZBPP. V nadaljevanju navaja, da v postopku mediacije stranke prostovoljno s pomočjo nevtralne osebe – mediatorja skušajo doseči mirno rešitev spora. Predmet mediacije niso dejanska in pravna vprašanja, cilj postopka tudi ne sodba o konkretni, iz dejanskega stanja in pravnih pravil izvirajoči pravni posledici, ki jo tožnik zatrjuje v tožbenem predlogu. Pri mediaciji ne gre za sojenje, temveč za neformalen postopek, mediator tudi ne more izdelati zavezujoče odločbe, ampak s svojim delovanjem strankam pomaga pri iskanju sporazumne rešitve spora. Uspeh postopka mediacije torej ni odvisen od dejanske in pravne argumentacije, pri kateri bi stranke potrebovale pravno pomoč, temveč od pripravljenosti strank, da skozi dogovarjanje in pogajanja dosežejo sporazum, ki bo spor razrešil in na novo uredil medsebojne pravice in obveznosti. Glede na navedene okoliščine in naravo postopka je tožničina prošnja v nasprotju s sorazmernostjo upravičenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči, kot ga zasleduje ZBPP v 24. členu, zato objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni izpolnjen in je bilo treba odločiti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe. Organ še pripominja, da je za isti spor, ki je predmet mediacijskega postopka, tožnici že dodelil pomoč odvetnice v pravdnem postopku, ki je tožnici do sedaj gotovo že svetovala.

Tožnica vlaga tožbo, ker meni, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila materialno pravo, bistveno kršila določbe postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je uspeh postopka mediacije odvisen od pripravljenosti strank, da skozi dogovarjanje in pogajanja dosežejo sporazum, ki bo spor razrešil in na novo uredil medsebojne pravice in obveznosti. Tožnica poudarja, da prav zaradi pogajanj in sklenitve sporazuma potrebuje pomoč odvetnika tudi v mediacijskem postopku in da ne drži, da je njena prošnja za BPP v mediacijskem postopku v nasprotju s sorazmernostjo upravičenosti dodelitve BPP. Tožnica je najprej prejela tožbo zaradi izselitve iz stanovanja, ker pa je v času izvenzakonske skupnosti skupaj z bivšim partnerjem vlagala v izgradnjo stanovanja njegove matere, je bila prisiljena vložiti tožbo tudi zaradi ugotovitve solastniškega deleža na nepremičnini. Glede na navedeno se bodo v mediacijskem postopku morala obravnavati tudi njena vlaganja v stanovanje in glede na navedeno tudi upravičenost zahtevka za izselitev, kot tudi nadomestna rešitev, t.j. izplačilo denarnega vložka. Tožnici je zato pomoč odvetnika nujno potrebna, zaradi česar je izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnica še pripominja, da je tožena stranka v podobnem primeru prosilcu A. z odločbo Bpp 1415/2012 z dne 2. 8. 2012 dodelila brezplačno pravno pomoč odvetnika v mediacijskem postopku, čeprav mu je že pred tem dodelila brezplačno pravno pomoč zastopanja v zadevnem pravdnem postopku, kar pomeni, da je z izpodbijano odločbo kršila načelo enakega obravnavanja prosilcev pred sodiščem. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji tožnice ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek organu. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

Kot izhaja iz upravnih spisov, je tožnica dne 21. 12. 2012 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za mediacijski postopek M 446/2012 v zvezi s prejeto tožbo za izselitev iz stanovanja. Tožena stranka je tožničino prošnjo zavrnila, ker je v nasprotju s sorazmernostjo upravičenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči, zaradi česar ne izpolnjuje objektivnega pogoja po določbah 24. člena ZBPP.

Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno sprožati postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva ali nanje odgovarjati (prva alineja) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). Po tretjem odstavku navedenega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti ali morale.

Izpodbijana odločitev torej temelji na stališču, da je tožničina prošnja v nasprotju s sorazmernostjo upravičenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči. Vendar pa v zvezi s tem tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe samo pavšalno navaja razloge za svojo odločitev, ne da bi te razloge prenesla na konkretni primer. V obrazložitvi izpodbijane odločbe z ničemer ne pojasni, kateri pogoji oziroma okoliščine iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP so v konkretnem primeru podani. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, v čem je podano očitno nesorazmerje glede na dejansko stanje stvari, kot tudi ne, da tožnica zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči, prav tako tudi ne, v čem je pričakovanje ali zahteva tožnice očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago oziroma v nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Razlogi izpodbijane odločbe so torej v tem pogledu bistveno pomanjkljivi. Prav tako je v zadevi bistveno pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka ni ugotavljala dejanskega stanja, niti ni opravila ocene, zakaj na tako ugotovljeno dejansko stanje niso izpolnjeni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Poleg tega je po mnenju sodišča tudi zmotno stališče tožene stranke, da uspeh mediacije ni odvisen od dejanske in pravne argumentacije. Po presoji sodišča se namreč tudi v mediacijskem postopku za uspešno rešitev spora obravnavajo tako dejanske, kakor tudi pravne okoliščine zadevnega primera.

Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnica v postopku imela pooblaščenko, ki je zavezanec za DDV.