Jedro

Dokazni predlog za zaslišanje zakonite zastopnice V. V. ter prič M. M. in T. T. v postopku na prvi stopnji (v vlogah oziroma na naroku) ni bil substanciran na način, da bi prvostopenjsko sodišče moralo preverjati, ali sta se pravdni stranki po doseženem soglasju o obročnem plačilu vtoževane terjatve dogovorili še za odlog, kot ga zatrjuje toženka. Dokazni predlog mora biti oprt na konkretne trditve (prvi odstavek 7. člena ZPP). Če tožena stranka trdi, da je bil (kasneje) med strankama dodatno dogovorjen še odlog plačila vseh neplačanih obrokov, potem bi morala konkretno navesti, kdaj, s kom in na kakšen način je bil takšen dogovor sklenjen, pa tudi v kakšnem svojstvu so pri tem dogovoru sodelovali tisti, katerih zaslišanje je predlagano. Zgolj posplošena navedba o dodatnem dogovoru (ki ga je tožnica konkretizirano prerekala) ne more zadostovati, niti ne more biti podlaga za izvedbo dokaza z zaslišanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 10.852,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka), da se zaradi umika tožbe postopek ustavi za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.000,00 EUR od 16. 5. 2019 do 30. 9. 2019 in od zneska 8.579,08 EUR od 10. 6. 2019 do 30. 9. 2019 (II. točka izreka), da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2019 do plačila (III. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati nadaljnje pravdne stroške v višini 415,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo (I., III. in IV. točka izreka) je tožena stranka vložila pritožbo in uveljavljala „vse pritožbene razloge“. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, ki so nastali toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Podredno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov, ki naj se v plačilo naložijo tožeči stranki, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Na pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje (sicer) ugotovilo, da _sta se stranki dogovorili za obročno plačilo_, da pa se do navedb tožene stranke, da je bil _nato dodatno dogovorjen tudi odlog plačila_, sploh ni opredelilo. Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, pritožnica prav tako neutemeljeno trdi, da ne drži obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je dogovor o odlogu plačila razviden iz listin, ki jih je v spis vložila tožeča stranka (preko elektronske korespondence sta se po navedbah pritožnice stranki dogovorili zgolj o obročnem plačilu, v zvezi z odlogom plačila, ki ga je tožena stranka zatrjevala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pa je slednja predlagala zaslišanje zakonite zastopnice V. V. ter prič M. M. in T. T.) oziroma da je sodišče prve stopnje dokazne predloge za zaslišanje zakonite zastopnice V. V. ter prič M. M. in T. T. zavrnilo kot nepotrebne, četudi se elektronska korespondenca ni nanašala na nadaljnji dogovor, ki ga je zatrjevala tožena stranka.

6. Tožena stranka je res že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da je bilo med dolžnikom in upnikom izrecno dogovorjeno najprej obročno plačilo, da pa je nato upnik (sedaj tožeča stranka) soglašal z odlogom plačila vseh neplačanih obrokov dolga do 31. 10. 2019 in da zato terjatev še ni zapadla (in da je predlog za izvršbo preuranjen). Tem navedbam pa je tožena stranka v dopolnitvi tožbe z dne 8. 1. 2020 nasprotovala. V zvezi s trditvijo tožene stranke, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, ker sta se stranki dogovorili, da tožeča stranka toženi stranki odloži plačilo, je navedla, da ne drži in pojasnila, da sta se sicer dogovarjali, da se toženi stranki plačilo odloži, da pa sta se dogovorili, da tožena stranka računa (ki sta navedena v predlogu za izvršbo - op. pritožbenega sodišča) skupaj z zamudnimi obrestmi poravna najkasneje do 30. 9. 2019 (prvi obrok 31. 7. 2019, drugi obrok 31. 8. 2019 in tretji obrok 30. 9. 2019) in da to izhaja iz elektronske komunikacije med direktorico tožene stranke V. V. in E. E., ki je pri tožeči stranki zaposlena v računovodstvu. Pri tem je tožnica tudi izrecno navedla, da iz elektronskega sporočila direktorice tožene stranke z dne 28. 6. 2019 nedvoumno izhaja, da se ta strinja s tem, da prvi obrok zapade dne 31. 7. 2019, drugi obrok 31. 8. 2019 in tretji obrok 30. 9. 2019, ter predlagala zaslišanje E. E., zaposlene v računovodstvu tožeče stranke.

7. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da ni res, da je bil odlog dogovorjen na način kot ga zatrjuje tožnica in da se kasneje nista dogovorili za dodaten odlog. Ponovila je, da je bil dosežen dodaten dogovor o odlogu plačila celotnega dolga do 31. 10. 2019, ki ga bodo potrdili zakonita zastopnica V. V. ter priči M. M. in T. T. 8. Upoštevaje predstavljeno trditveno podlago v zvezi z dogovorom o odlogu plačila vtoževane terjatve pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno izvedlo dokazni postopek in na njegovi podlagi ugotovilo, da so se kot resnične izkazale trditve tožeče stranke (prim. 13. točko obrazložitve). Iz elektronske komunikacije, ki jo je v dokaz svojih navedb predložila tožeča stranka, namreč izhaja točno tak dogovor o odlogu oziroma o obročnem plačilu izvedene storitve, kot ga je zatrjevala tožnica. Prav tako iz te izhaja, da je sicer V. V. (zakonita zastopnica tožene stranke) že 27. 6. 2019 predlagala, da bi zadnji obrok zapadel šele 31. 10. 2019 (prva dva pa 31. 8. 2019 in 30. 9. 2019), da pa se tožeča stranka s tem ni strinjala oziroma da ji je E. E. dne 28. 6. 2019 sporočila, da direktor želi, da (prvi obrok zapade dne 31. 7. 2019, drugi obrok 31. 8. 2019 in) tretji obrok zapade 30. 9. 2019 (na kar je V. V. odgovorila, da se vsekakor strinja in da je hvaležna).

9. V nasprotju s pritožbenimi navedbami prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem zakonite zastopnice V. V. in prič M. M. in T. T. Zaslišanje omenjenih oseb v zvezi z dogovorom o odlogu plačila ni bilo potrebno, saj je ta razviden iz listin, ki jih je v spis vložila tožeča stranka. Dokazni predlog za zaslišanje zakonite zastopnice V. V. ter prič M. M. in T. T. v postopku na prvi stopnji (v vlogah oziroma na naroku) ni bil substanciran na način, da bi prvostopenjsko sodišče moralo preverjati, ali sta se pravdni stranki po doseženem soglasju o obročnem plačilu vtoževane terjatve dogovorili še za odlog, kot ga zatrjuje toženka. Dokazni predlog mora biti oprt na konkretne trditve (prvi odstavek 7. člena ZPP). Če tožena stranka trdi, da je bil (kasneje) med strankama dodatno dogovorjen še odlog plačila vseh neplačanih obrokov, potem bi morala konkretno navesti, kdaj, s kom in na kakšen način je bil takšen dogovor sklenjen, pa tudi v kakšnem svojstvu so pri tem dogovoru sodelovali tisti, katerih zaslišanje je predlagano. Zgolj posplošena navedba o dodatnem dogovoru (ki ga je tožnica konkretizirano prerekala) ne more zadostovati, niti ne more biti podlaga za izvedbo dokaza z zaslišanjem. Sodišče prve stopnje se do tako nekonkretizirane trditve ni bilo dolžno opredeljevati niti v zvezi z njo izvajati zaslišanja. Dogovor o odlogu plačila, v zvezi s katerim v tem postopku obstajajo konkretne trditve, je tako po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje razviden iz listin, ki jih je v spis vložila tožeča stranka.

10. Pri tem ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve omenjenih dokazov. Iz 9. točke obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo in prebralo listinske dokaze, ostale dokazne predloge pa zavrnilo kot nepotrebne. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je dogovor o odlogu, o katerem naj bi izpovedovale V. V., E. E., M. M. in T. T., razviden iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, in jih zato ni zaslišalo. V zvezi s pomanjkljivimi trditvami o dodatnem dogovoru, iz katerih ni mogoče razbrati niti tega, kdo in kdaj ga je sklenil, sodišču namreč ni treba izvajati dokazov. Pomanjkljivih trditev ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem strank in prič, zato je zavrnitev dokaznega predloga pravilna. Namen izvajanja dokazov je v ugotavljanju že zatrjevanih konkretnih dejstev; sodišče ne izvaja dokazov s ciljem, da bi stranka na podlagi izvedenih dokazov šele postavila trditve.1 Kršitev iz 8. točke drugega ostavka 339. člena ZPP po presoji pritožbenega sodišča tako ni podana.

11. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). S trditvijo, da se sodišče prve stopnje (v izpodbijani sodbi) sploh ni opredelilo do trditve tožene stranke, da tožeča stranka ni predložila dokazil, iz katerih bi izhajalo, da naj bi tožena stranka naročila ali potrdila dodatna dela (ter predvsem potrdila višino stroška za dodatna dela), pritožnica očitane kršitve zato ne more uspešno uveljaviti. Sodišču prve stopnje namreč ne očita, da je v razlogih sodbe določenemu listinskemu dokazu pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici, temveč mu očita, da se ni opredelilo do določene njene trditve o odločilnem dejstvu. To po smislu ustreza kršitvi iz 8.2 in ne iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Tudi slednja pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni podana. Pritožbeno sodišče soglaša z obsegom pojasnjenosti temelja in višine vtoževane terjatve. V izpodbijani sodbi po toženi stranki zatrjevana odločilna dejstva niso ostala neraziskana. Iz 12. točke obrazložitve izhaja, da je bila tožeča stranka v obravnavanem primeru dolžna izvesti vsa dela, ki so bila potrebna, da bo agregat tožene stranke spet deloval (tudi menjavo jermena in termoekspanzijske glave)3, da se je tožena stranka s tem strinjala, saj je podpisala poročilo o opravljeni servisni storitvi, kjer so dodatno izvedena dela, ki niso zajeta v ponudbi, izrecno navedena (A 6) in da zato ni mogoče slediti ugovoru tožene stranke, da teh del ni naročila oziroma jih odobrila. Očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, ki jih je podala na naroku za glavno obravnavo, ni utemeljen. Pritožbena navedba, da je tožena stranka opozarjala na spornost ročnega zapisa dodatnih del, pa niti ni resnična. Tovrsten ugovor iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja.

13. V trditveni podlagi tožene stranke pa je mogoče najti pritožbeno izpostavljen ugovor glede višine zahtevka za dodatna dela, in sicer da tožeča stranka ni opredelila podlage za izračun višine tega dela zahtevka. A tudi glede tega (v nasprotju s pritožbeno grajo) izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih (prim. 12. točko obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo dodatnih del po višini utemeljen iz razloga, ker je tožena stranka odobrila izvedena dodatna dela (in sicer na način, da je podpisala poročilo o opravljeni servisni storitvi, kjer so dodatno izvedena dela, ki niso zajeta v ponudbi, izrecno navedena in tudi stroškovno ovrednotena – cena za osem jermenov je bila 240,00 EUR, za dve termoekspanzijski glavi pa 230,00 EUR) in ker tožena stranka višini izdanih računov ni nikoli ugovarjala ali jim kakorkoli nasprotovala. Kot podlago za izračun višine zahtevka, za katero je tožena stranka zatrjevala, da je tožnica ni pojasnila, je torej očitno štelo poročilo o opravljeni servisni storitvi.

14. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. odločitev VSL Sodba I Cpg 259/2018 z dne 26. 3. 2019. 2 Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 300. 3 Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo prvega odstavka 626. člena OZ.