Jedro

V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilne naslove neutemeljeni. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu ZDavP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS), kot prvostopenjski davčni organ začela davčno izvršbo na premičnine tožnice za izterjavo davčnega dolga v višini 63.479,63 EUR glavnice, 21.078,80 EUR zamudnih obresti in 50,00 EUR stroškov davčne izvršbe, skupaj 84.608,43 EUR na podlagi izvršilnih naslovov navedenih v izpodbijanem sklepu.

2. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe in izvršilne naslove, način obračunavanja stroškov davčne izvršbe ter omejitve pri davčni izvršbi.

3. Tožnica je vložila pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa. Tožena stranka kot drugostopenjski organ je z izpodbijani sklep v 2. točki izreka spremenila tako, da se obveznost navedena pod zaporedno št. 356 tabele izvršilni naslov pravilno glasi: „Plačilni nalog, št. PN 71010-5517/2011-09031-12 z dne 21. 9. 2011, Globe za prekrške, s katerimi se kršijo predpisi države“ ter za obveznost pod zaporedno št. 459 tabele, izvršilni naslov pravilno glasi: „Odločba o prekršku št. DT 71011-479/2012-4 (09-122-02) z dne 6. 6. 2012, sodne takse“; v preostalem delu ostane izrek sklepa nespremenjen (2. točka izreka). Pritožba tožnice zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-144690/2018-1 09-720-05 z dne 5. 10. 2018 se zavrne kot neutemeljena (2. točka izreka). Iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki na dan izdaje sklepa skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški sklepa znaša 84.608,43 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od dne 6. 10.2018 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti ter določila način izvršbe z rubežem dolžničinih premičnin.

4. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da izpodbija predmetni dolg iz razlogov, ki so utemeljeni. Terjatev, za katero jo bremeni država je nastala izključno z nezakonitim ravnanjem države, ki ni reagirala in sankcionirala kaznivih dejanj zoper tožnico in le-teh tudi preprečila, zato je tožnici nastala enormna škoda, ki se izkazuje v predmetnem dolgu. Tožnica navaja, da je zaradi nezakonitega ravnanja države oškodovana zaradi izterjave neupravičenih terjatev zoper njo. Tožnica je dolžnica v postopku izvršbe, ki so zgolj posledica naklepnih kaznivih dejanj. Tožnica je v postopkih večkrat opozorila in predstavila dejstva, ki ponazarjajo kazniva dejanja, ki so bila storjena zoper njo in je podala tudi številne kazenske ovadbe na Državno tožilstvo v Mariboru ter policijsko postajo in posredovala vse potrebne podatke. Pojavljajo se tudi procesne napake, na katere bi moral državni organ paziti po uradni dolžnosti. Vse to po laični navedbi tožnice predstavlja utemeljene razloge za izpodbijanje predmetnega sklepa v upravnem sporu.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu in drugostopenjski odločbi in se sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica v tožbi tudi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča. 8. V obravnavani zadevi sodišče presoja zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, zneska v višini glavnice 63.479,63 EUR, zamudnih obresti 21.078,80 EUR in stroškov davčne izvršbe v višini 50,00 EUR, skupaj v višini 84.608,43 EUR.

9. Glede poprave prvostopenjskega sklepa, se drugostopenjski davčni organ v obrazložitvi odločbe pravilno sklicuje na določilo 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). S tem, ko je popravil izrek prvostopenjskega sklepa tako, da vsebuje pravilno navedbo izvršilnega naslova in opravilne številke izvršilnega naslova, upravni organ ni spremenil odločitve v škodo tožnice, saj obveznost, ki je predmet izvršilnega postopka, ostaja nespremenjena.

10. V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilne naslove neutemeljeni. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu ZDavP-2. 11. Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje ZDavP-2. Prav tako je davčni organ upošteval določbo 96. člena ZDavP-2, ki določa, da se od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku plačajo zamudne obresti. Dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe (152.člen ZDavP-2). Če zavezanec za davek pri davčnem organu plačuje več vrst davkov in njim pripadajočih dajatev ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh vrst davkov in njim pripadajočih dajatev, se s plačilom poravna davek, ki ga zavezanec za davek navede na plačilnem instrumentu, in sicer po vrstnem redu prej dospele obveznosti te vrste davka, nato pa drugi davki, po vrstnem redu dospelosti posamezne vrste davka. Če davki dospejo v plačilo istočasno, vrstni red plačila določi zavezanec za davek. Če zavezanec za davek ne določi vrstnega reda plačila, ga določi davčni organ in pri tem upošteva, da se najprej poravnajo obveznosti, katerih izpolnitev je manj zavarovana (prvi in drugi odstavek 93. člena ZDavP-2). Tožena stranka je tožnici pojasnila tudi vrstni red poplačila davka v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZDavP-2. 12. Sodišče glavne obravnave v navedeni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje ni sporno. Slednje bi bilo sporno v primeru, če ne bi bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo v skladu z določili ZDavP-2 in kolikor bi tožnica dolg poravnala. O zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k morebitni razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)1. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

13. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.