Jedro

Tako ZDR‑1 kot KP dejavnosti določata, da delavcu v vsakem primeru pripadajo stroški prevoza na delo in z dela, ne glede na to, kakšen način prevoza uporablja, seveda pa pripadajo v predpisani višini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati stroške prevoza za čas od januarja 2014 do novembra 2015 v višini 2.529,79 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2016 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 857,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do izpolnitve obveznosti.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice ter ji naloži povračilo pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožnici pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Navaja, da sodba temelji na dejstvih, ki jih tožnica ni zatrjevala, hkrati pa ne upošteva neprerekanih dejstev, ki jih je navedla tožena stranka in se posledično štejejo za priznana, skladno z 214. členom ZPP. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da tožnici niso mogli nastati nobeni prevozni stroški, saj je imela za prevoz na delo in z dela vedno na voljo službeno vozilo tožene stranke, s katerim bi se lahko brezplačno vozila na delo. Tožnica je celo sama izpovedala, da so se iz njenega območja bivanja na delo z lastnimi vozili skupaj vozile tri sodelavke, oziroma kasneje dve, pri čemer so se kot voznice izmenjevale. Sodišče tudi ne ugotavlja, na kateri dan naj bi tožnici prevozni stroški tudi nastali. Sodišče je samo določilo število dni, na katere naj bi tožnici nastali prevozni stroški, tako da gre v tem delu za bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka je dokazala, da je zagotavljala organiziran prevoz na in z dela, kar ni bilo prerekano s strani tožnice. Tožena stranka je pojasnila tudi, da so delavci v podpis dobili izjavo, s katero so potrdili, da so jim brezplačno na voljo službena vozila za prevoz na delo, kar je podpisala tudi tožnica. Navajala je sicer, da je izjavo podpisala, ker je sicer direktor grozil, da bo izgubila službo. Navedeno ne drži. Sodišče je tako kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je ugotovilo, da naj tožena stranka ne bi imela organiziranega prevoza na delo. Stališče sodišča je preširoko in samovoljno glede organizacije prevoza na delo. Delavci so lahko sami odločali, katero vozilo bodo uporabljali in se dogovarjali, ali se bodo vozili skupaj, ker prebivajo v istem kraju. Kljub dokazanosti dejstva, da je bil zagotovljen in organiziran ter s strani več delavcev tudi koriščen brezplačni prevoz na delo in z dela, je sodišče nerazumno in v nasprotju z jasnimi izvedenimi dokazi odločilo napačno. Tožnica je tudi izpovedala, da so bila službena vozila za vožnjo na malico in na pošto. Avtomobili in ključi so bili na parkirišču tožene stranke na voljo vsem delavcem, ki so se vozili iz oddaljenih krajev (približno 10 od 50 delavcev). Direktor tožene stranke je izpovedal, da je bil delavcem zagotovljen prevoz na delo s službenim vozilom. Vozila so med delovnim časom resda uporabljali komercialisti, a je bilo teh od 6 do 8, tako da so po delavniku večinoma avtomobile pripeljali nazaj. Priča A.A. je povedal, da so bila vozila na razpolago delavcem. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine, ki je veljala do 30. 4. 2014, je določala, da delavec ni upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, če delodajalec organizira in zagotovi brezplačni prevoz na delo in z dela. Tako tožnica ni upravičena zahtevati povračila stroškov prevoza za obdobje od meseca januarja do vključno meseca aprila 2014. Kolektivne pogodbe za trgovino, ki je v veljavo stopila 1. 5. 2014, ni mogoče razlagati na način, da je delavec v vsakem primeru upravičen do povračila stroškov, čeprav je iz pogodbe izostal odstavek, ki je v prejšnji določal, da delavec ni upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, če delodajalec organizira in zagotovi brezplačni prevoz na delo. Tožena stranka poudarja, da je bila tožnica za zaslišanje predlagana zgolj zaradi štirih navedb, kakor izhaja iz I. točke tožbe, in sicer glede obstoja delovnega razmerja, obstoja javnega prevoza na relaciji od bivališča tožnice do službe, oddaljenosti tožnice od delodajalca in dejstva, koliko naj bi izračun oddaljenosti predstavljal stroškov v zvezi s prevozom. Sodišče je tožnico spraševalo o povsem drugih dejstvih, pri čemer je spregledalo, da za dokazovanje teh dejstev tožnica sploh ni bila predlagana. Sodišče bi moralo postopati v okviru trditvene podlage. Tožnica je podpisala izjavo z dne 27. 5. 2015, s katero je potrdila že obstoječa dejstva, in sicer, da je seznanjena s tem, da tožena stranka ne zagotavlja povračila prevoznih stroškov, ker so pri njej za prevoz na delo in z dela na voljo službena vozila. Tožnica je prostovoljno izjavila, da službenega vozila ne bo uporabljala. Sodišče navaja, da tožena stranka ni ugovarjala številu dni, za katere je zahtevala povračilo stroškov, kar ne drži. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo prerekala višino zahtevka. Tožena stranka še navaja, da je tožnica zahtevala povrnitev stroškov prevoza v višini 5,86 EUR na dan, sodišče pa je ugotovilo, da bi bila upravičena do višjih stroškov, in sicer v višini 6,30 EUR. Tako je sodišče prekoračilo zahtevek. V odločitvi Ustavnega sodišča RS Up-63/03 je sodišče odločalo o odpravnini, ne pa o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Izjava tožene stranke bi pomenila, da se tožnica vnaprej odpoveduje stroškom prevoza na delo in z dela, takšno določilo pa je nično in v nasprotju s prvim odstavkom 130. člena ZDR-1. Tožena stranka se izgovarja, češ da ne gre za pravno zavezo, da gre za ugotavljanje dejanskih okoliščin, češ da bi tožnica lahko uporabljala službeno vozilo. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi s kršitvijo drugega odstavka 214. člena ZPP in navaja, da tožnica ni zatrjevala dejstev, ki jih je sodišče ugotavljalo, sodišče pa tudi ni upoštevalo neprerekanih dejstev, ki se posledično štejejo za priznana. Tožnica je že na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 28. 5. 2020 jasno navajala, da ne drži, da bi ji bilo na razpolago službeno vozilo, ter da je direktorju in lastniku tožene stranke ter skupine B., predlagala, da bi tudi ona imela službeni avto, ker so se iz njenega kraja vozile na delo tri sodelavke, pa se je zgolj nasmehnil, da ne. Navedeni pritožbeni ugovor je torej neutemeljen.

7. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Navajanja tožene stranke, da so bili delavci seznanjeni s tem, da tožena stranka ne plačuje prevoza na delo in omogoča prevoz s službenim vozilom, predstavljajo nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne pa navedeno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zaslišalo direktorja tožene stranke ter pričo A.A., ostalih „po potrebi“ predlaganih dokazov pa utemeljeno ni izvedlo.

8. Tožnica je uveljavljala stroške prevoza na delo in z dela za čas od januarja 2014 do novembra 2015, in sicer v višini 2.529,79 EUR, pri čemer je uveljavljala višino 0,16 EUR za prevoženi kilometer in navedla, da gre za najkrajšo pot z avtomobilom od prebivališča do sedeža tožene stranke ter tudi navedla, da prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni mogoč, upoštevajoč delovni čas tožnice in prevoz na delo in z dela, sicer pa bi stroški znašali 70 % cene javnega prevoza. Stroški prevoza na delo, delavcu pripadajo na podlagi 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju (prvi odstavek). Če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom (drugi odstavek). Zgolj navajanje tožene stranke, da tožnica ni upravičena do stroškov prevoza, ne more biti utemeljeno. Sodišče je odločalo v kontradiktornem postopku, pri čemer imata obe stranki pravico do navedb in predlaganja dokazov, sodišče pa izvaja dokaze, za katere oceni, da so potrebni. Tožnica je ves čas prerekala, da ji prevoz na delo in z dela ni bil zagotovljen, pri tem pa pritožbeno sodišče navaja, da dejstvo, da je uveljavljala višino prevoza na delo glede na ceno bencina, ni pomembno, saj sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo uveljavlja stranka, pač pa odloča na podlagi materialnega prava, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje v predmetni zadevi.

9. Tožena stranka kot bistveno izpostavlja zlasti izjavo (listinska št. B1), da je tožnica dne 27. 3. 2015 podpisala izjavo, da je seznanjena, da delodajalec skladno z 130./1 členom ZDR-1 ne zagotavlja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, saj so pri delodajalcu v ta namen na voljo službena vozila. Hkrati pa je tudi izrecno izjavila, da službenega vozila za prevoz na delo in z dela ne bo uporabljala. Navedena izjava je sama s sabo v nasprotju, sodišče pa je po izvedbi dokazov pravilno ugotovilo, da tožnici pripadajo stroški prevoza na delo in z dela na podlagi tako ZDR-1 kot Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nadalj. - KP), ki je v 80. členu določala, da je delavec upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela za dneve prisotnosti na delu, od kraja prebivališča iz pogodbe o zaposlitvi do sedeža delodajalca oziroma do kraja opravljanja dela. Ob navedenem delavec ni upravičen do povračila stroškov prevoza, če delodajalec organizira in zagotovi brezplačni prevoz na delo in z dela, sicer pa je delavec upravičen do izplačila v višini najmanj 70 % cene javnega prevoza. Tudi kasnejša kolektivna pogodba iz leta 2014 podobno opredeljuje pravico do prevoza na delo in z dela v 72. členu. Iz izvedenih dokazov z zaslišanjem tožnice, zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A.A. izhaja, da je tožnica podpisala izjavo iz razloga, ker so se ona in ostali delavci bali za svoje službe. Hkrati pa iz izjave ne izhaja, da se odpoveduje stroškom prevoza na delo, pač pa, da izjavlja, da službenega vozila za prevoz na delo ne bo uveljavljala, torej se ni odpovedala pravici do povračila stroškov. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnici nikoli ni bilo ponujeno v uporabo službeno vozilo, ne pred sklenitvijo delovnega razmerja, ne kasneje v času trajanja delovnega razmerja na sestankih. Če bi ji bilo ponujeno, bi ga sprejela. Ni mogoče upoštevati tudi izjave direktorja tožene stranke, da pri toženi stranki ni bilo določeno, kdo se bo vozil s katerim vozilom, ter da niso imeli seznama v zvezi s tem. Prav tako je neupoštevna izpovedba o tem, da so delavci vedeli, katera vozila so na razpolago, tako da so se zmenili med seboj in uporabili tisto vozilo, ki je bilo na parkirišču. Pritožbeno sodišče opozarja, da morajo imeti delavci, ki uporabljajo službeno vozilo za vožnjo, veljaven potni nalog, podpisan s strani delodajalca, tako da je navedena izpovedba direktorja neupoštevna, neprepričljiva in neverjetna. Tudi navedbe tožene stranke, da tožnici niso nastali stroški, ker so se vozile na delo tri sodelavke, pozneje pa dve, ter da ji zato niso pripadali stroški, ker ji niso nastali, niso upoštevne. Tako ZDR‑1 kot KP dejavnosti določata, da delavcu v vsakem primeru pripadajo stroški prevoza na delo in z dela, ne glede na to, kakšen način prevoza uporablja, seveda pa pripadajo v predpisani višini, to je v višini 70 % javnega prevoza po KP dejavnosti.

10. Sodišče je tudi pravilno štelo dneve prisotnosti na delu po posameznih mesecih, kar je tožnica navedla že v tožbi, česar tožena stranka ni prerekala, niti ni predložila kakršnihkoli dokazov, ki bi dokazovali drugače. Ni upošteven niti pritožbeni ugovor glede prekoračitve tožbenega zahtevka, saj je sodišče tožnici priznalo le stroške kot jih je sama uveljavljala v višini 2.529,79 EUR. Izrecno je navedlo, da bi ji sicer pripadalo 2.721,60 EUR, a bi v tem primeru šlo za prekoračitev tožbenega zahtevka, zato ji višjih stroškov ni priznalo.

11. Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi 154. člena in 155. člena ZPP in tožnici priznalo le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP), tožnica pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP). Odločitev sicer temelji na 165. členu ZPP.