Jedro

Presoja višine dosojene odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v prometni nezgodi. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožniku pripada 720.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 400.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Upoštevaje že plačan in valoriziran znesek odškodnine je toženi stranki naložilo, naj tožniku plača še 204.700 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za čas od 1.1.2002 do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od sodbe sodišča prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri. V presežku je za znesek 1.845.300 SIT tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 750.000 SIT za čas od 11.5.2000 do 14.6.2000. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika glede glavne stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Korigiralo je le odločitev o stroških postopka.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 1.845.300 SIT ter zavrnjen del obrestnega zahtevka. Svoj revizijski predlog opira na številna dejstva, ki jih navaja v reviziji. Sodiščema očita, da nista s "s sposobno skrbnostjo proučili in dokazno ocenili pisnega izvedenskega mnenja". Po revidentovem stališču sta s tem zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 do Uradni list RS, št.43/2006; ZPP). Kršitev naj bi bila nadalje podana tudi zato, ker se sodišče sklicuje na obrazložitev prejšnje sodbe, ki je bila razveljavljena in ne obstaja več. Nasprotuje pa tudi zavrnitvi dela obrestnega zahtevka za čas, ki se nanaša na obdobje pred 1.1.2002. Pri tem navaja enake razloge, kot so jih pooblaščenci tožnika že podali v številnih revizijah.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni povzemalo revizijskih navedb, v katerih se revident sklicuje na dejanske okoliščine, ki naj bi utemeljevale višjo odškodnino. Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zaradi prepovedi iz navedene določbe dejanskega stanja na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati ter so neupoštevne vse tiste dejanske navedbe, ki dejansko podlago kakorkoli obhajajo, jo relativizirajo ali ji celo izrecno nasprotujejo. Revizijsko sodišče je opravilo materialnopravni preizkus izpodbijane odločitve glede na dejansko podlago, ki izhaja iz sodb nižjih sodišč.

Nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja predstavlja prav tako procesni očitek, češ da sta sodišči zagrešili bistveno kršitev postopka, ker naj ne bi "s sposobno skrbnostjo proučili in dokazno ocenili pisnega izvedenskega mnenja". Na ta način revident procesno kršitev uveljavlja le navidezno, v resnici, po svoji vsebini, pa graja dokazno oceno.

Neutemeljen je dalje očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi se sodišče prve stopnje v razlogih sklicevalo na razloge sodbe, ki je bila v prejšnjem postopku razveljavljena. Neutemeljen je zato, ker ima sodba, izdana v tem postopku, vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, navedeno ima tudi pravno podlago ter ustrezno predstavljen materialnopravni sklep. Dejstvo, da se na šesti strani še dodatno sklicuje na razloge sodbe, ki je bila v prejšnjem postopku razveljavljena, ne preprečuje njenega preizkusa. Vsi v sodbi navedeni razlogi so zadostni in tak preizkus omogočajo.

Odločitev nižjih sodišč pa je tudi materialnopravno pravilna. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja. Višina prisojene odškodnine predstavlja nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. in 203. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS). Škoda, ki jo je utrpel tožnik, spada v drugo skupino po Fischerjevi kvalifikaciji (lahki primeri)(1). Povprečna odškodnina v tej skupini znaša 8 povprečnih neto plač(2). Tožniku je bila priznana odškodnina v višini 7,3 neto plače. Odškodnina v tej višini je bila priznana tudi oškodovancem, katerih primera se v prej citirani zbirki nahajata pod številkama 240 in 364. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta bili obe prej navedeni načeli uporabljeni pravilno.

Prav tako neutemeljena pa je revizija tudi v delu, v katerem napada odločitev o zakonskih zamudnih obrestih za čas pred 1.1.2002. Na enake razloge, kot jih v tej zadevi uveljavlja tožnik, je revizijsko sodišče njenim pooblaščencem odgovorilo že v mnogih drugih odločbah, dostopnih v medmrežni bazi sodne prakse(3). Zato obširnejši odgovor tudi v tej zadevi ni potreben. Revizijsko sodišče samo na kratko povzema, da morajo sodišča enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa. Te ni mogoče spremeniti v posameznem primeru. Spremembo sodne prakse so narekovale spremenjene ekonomske in druge razmere, vendar je bilo treba pri tej spremembi upoštevati, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnega postopka. Sprememba se torej mora nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Zato je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi spremembe zakonodaje določilo časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva začetek veljavnosti Obligacijskega zakonika (Uradni list, št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 28/2006; OZ) in Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001, ZPOMZO-A). Podrobnejši vsebinski razlogi za tako stališče so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002. Pojasnjeni časovni okvir in razlogi zanj ne utemeljujejo drugačne odločitve o začetku teka zamudnih obresti in višini obrestne mere za čas pred 1.1.2002 tudi v tej pravdni zadevi. Glede na revizijske navedbe je to načelno pravno mnenje tožnikovim pooblaščencem znano, vendar kljub temu vztrajajo pri svojem stališču. Zato revizijsko sodišče na kratko pojasnjuje, da bi bila ugoditev temu delu revizije v nasprotju z navedenim načelnim pravnim mnenjem in bi pomenila tudi neenako obravnavanje drugih oškodovancev v primerjavi s tožnikom. Odločitev sodišča, ki je tek in višino zakonskih zamudnih obresti priznalo v skladu s prej navedenim načelnim pravnim mnenjem, je zato pravilna.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Jadek-Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001, str. 16. Op. št. (2): Nav. delo., str. 764. Op. št. (3): Brezplačna baza sodne prakse je dostopna na naslovu www.sodnapraksa.si